Iz Ašdoda se ponoči prestavimo na Ciper. Limassol. Za oglede je na voljo dopoldne, do kosila. Iz pristanišča, ki je pač samo pristanišče, polno dvigal, zabojnikov, pločevine, se peljemo mimo nasadov pomaranč, ki jih omejujejo vrste cipres, nekam proti zahodu, v bližino nekdanjega mesta Kourion. Vmes vodička razlaga zgodovino. Depresivno. Otok, ne posebno velik (no, tretji največji v Sredozemskem morju, velik kot pol Slovenije, po površini in po prebivalstvu), neprestani boji, invazije, vojne, žrtve. Razdeljenost. Človek je res čuden. Znajdemo se med ostanki starodavnih stebrišč, zidov, ogrevalnih kanalov; najstarejši kamni so iz arhaične dobe, nekaj ostalin iz helenizma, največ iz rimske dobe - pokrivajo obdobje od 7. stol. p.n.š. do konca rimskega cesarstva. Na eni strani Apolonov tempelj (Apolo Hyllates, bog gozdov), poleg hiša za duhovnike, na drugi strani palestra-telovadnica s kopališčem in prenočišči, tlakovane poti. Nad vsem dominira malo privzdignjen ostanek templja, dva stebra, še pokrita z delom arhitrava. V bližini so še ostanki stadiona, ki je svoj čas sprejel do 6000 gledalcev. Deževalo je, izogibamo se lužam, iščemo motive in zorne kote za čim manj dolgočasne posnetke.
Peljemo se dalje, proti vrhu klifov, spodaj lep, blago zaokrožen zaliv; zeleno-modri valovi z belimi grivami so z višine lepo vidni, torej so kar visoki. Ustavimo se pri kapelici vrh klifov, pred njo sokolar spušča svoja ptiča, ki se odzivata na žvižge in vračata k gospodarju. Posnetek se mi ne posreči najbolje.
Odpeljemo se proti naslednji znamenitosti: Eustolijeva hiša iz rimske dobe, odkrita leta 1938. S polkrožno streho na mogočnih lesenih nosilcih muzejsko zavarovana antična vila leži na blago nagnjenem pobočju nad klifi s pogledom na lepi, odprti zaliv. Množica terasasto razporejenih prostorov, talno ogrevanje, kopeli, mozaiki, napisi. Ni da ni. Hiša je nazadnje služila kot krščanski verski objekt. Blizu te hiše je gledališče iz helenistične dobe. Prvotno gledališče je bilo razdejano ob potresih v 3. stol. n.š. Obnovljeno še zdaj služi svojemu namenu.
Krožna pot našega ogleda nas vodi v srednji vek, v obdobje križarskih vojn. Ustavimo se pri gradu Kolossi, gradu vitezov sv. Janeza, ali ivanovcev, kot jim tudi pravijo zgodovinarji, v obliki enostavnega stolpa s kvadratnim tlorisom iz 13. stol. (natančneje 1210). Menda se je tu Rihard Levjesrčni poročil z Berengardo, a kaže, da je to bolj legenda, saj takrat tega gradu še ni bilo, zatrjujejo bolj natančni zgodovinarji. Z nami potuje slovenska družina s kake štiriletnima dvojčkoma, fantkom in punčko. Ker sem se prvi dan vozil z njimi na čisto zadnji klopi avtobusa, sem se seznanil z Nino in Timonom. Očka razloži Timonu, da so v to hišo, v ta stolp, hodili vitezi v službo. Timon sedi pred mano. Moram mu razložiti. A veš, kaj je rekel Rihard Levjesrčni Berengardi? Beghrrrengharrrda, ljubim te. Mali ne reagira; seveda ni primerno, stari.
Vitezi so po porazu v Sveti deželi prenesli svoj glavni stan na Rodos, grad Kolossi pa so obdržali kot komanderijo, neke vrste ekonomijo in depandanso. Tu so med drugim delali posebno sladko vino, v bistvu prošek, ki ga na Cipru delajo še danes in se imenuje komandarija.
Zvedrilo se je, postalo je toplo. Pred stolpom drevesasti kaktus in še neko drevo z velikimi rdečimi cvetovi.
Naš krog je sklenjen: smo spet v Limassolu. Najprej ogled mestne trdnjave blizu pristanišča. Blabla. Povzpnemo se na teraso. Razgled nad mestom razočara. Nobenega zanimivega pogleda. Vse nametano, križem kražem. Neki minaret je edino, kar se ponuja med dolgočasnimi stavbami z ravnimi strehami.
Prosto raziskovanje mesta. Jugovina. Radi bi na rivo, k obali, na promenado med palmami. Izkaže se, da je vse obrežje zagrajeno v dolžini dobrega kilometra - razkopavajo, velik projekt rekonstrukcije obrežja. Rad bi dobil kak enostaven a dober fizični zemljevid Cipra. V kiosku mi ponujajo avtokarto. Prekomplicirano, zame danes neuporabno; najraje bi tak šolski zemljevid. Pojdite v Turistični informacijski urad. Tu gor, desno, pred hotelom Ambasador ulica levo. Hodiva, sprašujeva. Parkec pred pravoslavno cerkvijo. Ne najdeva. Potem se pičiva. A zdaj zaradi tvojega zemljevida sploh ne bom videla mesta, sploh ne bom prišla do morja. Kot da nima morja že cel teden. Ok. Ne skušava več obiti gradbene ograde. Greva nazaj, tam je mogoče kakšna pot. Res odkrijeva neko blatno pot, ki ob gradbeni mreži vodi do mandrača. Nekaj posnetkov ciprskih čolnov. Zdaj je zadovoljna. Blatno morje. Balaton. Nazaj po blatu. Je še čas za avtobus, ki stoji pred prodajalno spominkov. Skočiva notri. Zelo zanimiva prodajalna. Pred njo lutka kapitana Cousteauja v naravni velikosti s potapljaško opremo. Zakaj nisva vstopila že prej? Zdaj je samo še nekaj minut. Kupim eno pravo morsko zvezdo in eno pravo morsko spužvo za brisanje vnučkine tablice. (S temi eksponati nisem naredil nanjo posebnega vtisa. Spužvico ima že doma, tudi ta pravo, z zvezdo se ne da nič početi, ker se lahko poškoduje. Ja, plastične igrače so pripravnejše.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar