Križarjenje 2011: Vkrcanje

Tokrat sva se odločila za nekaj, kar je bilo videti kot nekoliko cenejša varianta križarjenja, ker naj bi šli bolj zgodaj, že februarja, in z malo manj ugledno ladjo, kot so Costine ali MSN. Ladja Louis Majesty, ciprske družbe, registrirana v La Valetti na Malti, ima sicer deset palub a zunanje kabine nimajo balkonov. Če že ni balkona, vzemiva vsaj najvišji razred. Na ladji prebiješ veliko časa, zato je prav, da si privoščiš nekaj udobja.

Pravi motiv za to potovanje je bil Egipt. Želela sva si videti Aleksandrijo in Port Said, kot so v začetku oglaševali, želela tako kot večina drugih slovenskih potnikov. Zaradi prevrata v Egiptu je ladijska družba črtala ta dva postanka in namesto tega ponudila pristanke na eni in drugi strani Peloponeza, od koder je bilo mogoče doseči starodavno Olimpijo in Mikene. Po sili smo se zadovoljili z nadomestnim itinerarjem.

Pridružila sva se skupinskemu odhodu, čeprav sva se lani prav dobro znašla tudi sama, čeprav sva šla prvič. Iz Slovenije je šlo dol menda 90 ljudi, dva avtobusa, pa še kakšen s svojim avtom. Ko sva se v nedeljo 20.2. pred šesto zjutraj s taksijem pripeljala do Dolgega mosta, je tam stal en avtobus, že precej poln, in vodička, ki je rekla, naj počakamo drugi avtobus, ki bo pripeljal iz Maribora. Nekaj časa smo stali na mrazu, potem je žena šla v akcijo in rekla vodički, da naju zebe in da bi bilo fino, če bi bil še kak prostor v avtobusu (praznih je bilo šest sedežev, ne vem za koga jih je vodička šparala). Vodička, zajetna Primorka, je milostno odvrnila, da se lahko greva notri malo pogret. To naju je seveda takoj pogrelo, toliko, da sva se nato vendarle znašla v avtobusu 'ne samo za pogret'. Do Genove se vleče; malo sem dremal, malo buljil skozi okno, škljocal skozi šipo nisem nič, razen čisto na koncu.

Vkrcavanje je bilo v primeri z lanskim v Savoni porazno. Lani so nam pri vstopu v terminal razdelili zaporedne številke, nato pa so  klicali skupine številk, medtem smo se pa lahko sprehajali okrog, jedli in pili in 'dangubili' po svoje. Tokrat smo ves čas stali v vrsti, ki se je počasi pomikala po zavitih hodnikih in stopniščih, dokler se okrog petih popoldne nismo vendarle vkrcali. Genova bi se lahko kaj naučila od nekaj deset kilometrov oddaljene Savone. Ko sva prišla v kabino 967 na devetem krovu, novo razočaranje. Namesto zakonske postelje dve ločeni postelji. Okno, še kar veliko, gleda na zunanji hodnik, skozenj vidiva ljudi, ki postavajo ob ograji. Ali tudi oni vidijo notri? Šit. Ženo prepričujem, da se ne vidi notri. Potem gre ven in se sama prepriča. Ne vidi se, razen če je zunaj tema in notri luč. A saj so debele zavese. Sobarici rečeva, da sva naročila superior kabino z dvojno posteljo. Gre sporočit višjim. Čez čas se vrne, pove, da sta ti postelji pričvrščeni in ju ni mogoče združiti; naj počakava, skušali bojo najti rešitev. Bojo sporočili. Nato sestanek slovenske skupine, prijave za izlete. Na hitro se odločiva za izlete. lahko bi nam dali več časa, navsezadnje izleti stanejo. Potem greva večerjat. Za veliko ovalno mizo 12 Slovencev kapitanovo omizje, to pomenijo kratice na krtici: CT, captains table. Kapitana seveda ni nikjer; pa se izkaže, da bo Janez kar dober kapitan. 

V dneh, ki sledijo, ugotovimo, da je družba za mizo prijetna. Nato čakava v kabini s spakiranimi kufri. Obvestila ni. Okrog devetih zvečer - žena utrujena leži na postelji - grem v recepcijo. Možak gleda na ekran: Aha, ja, vam bom pokazal drugo kabino. Pelje me na krov 7, kabina 739. Pokaže kabino. Spodobna, zdi se mi večja kot najina, postelji še nista združeni. Če se boste odločili za to kabino, ju bomo združili. Skozi okno se vidi na promenadni hodnik. Grem gor, poročam ženi. Odloči se, jaz mam vsega dost, odgovori. Tudi tam je zunaj hodnik, ljudje hodijo mimo in gledajo noter, čeprav nič ne vidijo. Ta kabina tukaj je zadnja na krmnem delu, tu bi imela mir; in hodnik zunaj je samo pred najino kabino, tako rekoč privatni hodnik-balkon. Sporočim v recepcijo, da ostaneva v sobi 967. Pozno je, ne da se nama. Končno razpakirava in se spraviva v posteljo, vsak v svojo. Šele čez kak dan sem ugotovil, da je najina kabina (skupaj z zadnjimi petimi) za pol metra krajša, ker se hodnik izogne dimniku. Zato postelj ni mogoče združiti, ker ne bi bilo prostora ob njiju. Skratka: za enak denar manjvredna soba. Moram biti pošten: ponudili so drugo kabino, odločila sva se, zaigrala sva jokerja. Zdaj se nimava kaj pritoževati. Meni se je zdela postelja super, mehka in topla, žena se je pritoževala, da ima jamo in da jo od ležanja boli hrbet. A je preživela.