Republiko Malta (Repubblika ta' Malta) sestavlja otočje sredi Sredozemskega morja (9 otokov, največja otoka sta Malta in Gozo), 93 km južno od Sicilije, s skupno 316 kvadratnih km površine (pribl. 60x manjša od Slovenije; kvadrat s stranico pribl. 18 km) in pribl. 413.000 prebivalcev. Gostota prebivalstva je 1307 na kvadr. km, kar je 13-krat več kot v Sloveniji, kjer je pribl. 100 prebivalcev na kvadr. km! Strateško pomemben otok so v zgodovini zasedali različni zavojevalci: Feničani, Grki, Rimljani, Fatimidi, Siciljanci, vitezi sv. Janeza, Francozi, Britanci. Malta je postala neodvisna od Velike Britanije l. 1964, republika je postala 1974 in članica EU 2004.
Ime otoka naj bi po eni teoriji izviralo iz grške besede meli, ki pomeni med. Grki so otok imenovali Melite, medeno sladki otok. V resnici živi na otoku endemična vrsta čebel. Druga teorija izvaja ime iz feničanske besede maleth, ki pomeni pristanišče, kar se meni zdi verjetnejša razlaga.
Otočje naj bi najprej naselili v kameni dobi, 5200 p.n.š., lovci in poljedelci iz Sicilije, ki so iztrebili pritlikave slone in pritlikave povodne konje. Ti Sicani naj bi bili v sorodstvu z Iberci. Ti ljudje ali pa njihovi nasledniki so gradili megalitske templje (na Gozu), v katerih so žrtvovali živali (4000-2500 p.n.š.). Druga arheološka zanimivost otoka so sledovi koles v kamnu, verjetno sledovi lesenih koles, ciz, v mehkem apnencu. Za časa prve punske vojne (264 p.n.š.) so prebivalci, nezadovoljni s kartažansko oblastjo, predali mesto rimskemu konzulu Semproniju, ostali lojalni tudi v drugi punski vojni in zato uživali določene privilegije kot zavezniška država (foederata civitas). Za časa cesarja Hadrijana je Malta imela pomemben status municipija. Na otoku je bila zgodnja krščanska skupnost in znano je, da se je na otok po brodolomu zatekel sv. Pavel, ki je tu pridigal. Ob razpadu rimskega cesarstva je Malta prišla v okvir Bizantinskega cesarstva in pod nadoblast Konstantinopla. Pred koncem prvega tisočletja so po izdaji bizantinskega admirala Eufemija na otoku zavladali Arabci; Malta je spadala pod sicilski emirat (Fatimidi). Posledica arabske vladavine je tudi današnji malteški jezik, ki se je razvil iz sicilsko-arabskega.
Leta 1091 so otok hkrati s Sicilijo zavzeli Normani z Rogerjem I, ki so ga kristjani navdušeno sprejeli. V zahvalo je Roger odtrgal del svojega rdeče-belega praporja in ga podaril Maltežanom - od tod barve današnje malteške zastave. V normanskem obdobju se je otok kot del Kraljestva Sicilije uspešno razvijal pod oblastjo malteškega kneza. Zgradili so več cerkva in drugih zgradb. Nato je bila Malta 72 let del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti pod Hohenstaufi. Ti so pretvorili Malto v utrjen vojaški garnizon, Friderik II pa je pregnal preostale muslimane z otoka. Za njimi so za krajši čas prevzeli oblast Anžuvinci, za njimi, v času 'sicilskih večernic' pa Aragonci.
Kasneje je otok prišel pod oblast Reda vitezov bolnišnice sv. Janeza iz Jeruzalema - to so sloviti 'malteški vitezi'. Ti so se skupaj z Maltežani l. 1565 uspešno zoperstavili otomanski pomorski sili in jo odvrnili od otoka. Voltaire je tedaj dejal, da ni nič bolj znano kot obleganje Malte. Po končanem obleganju so se posvetili gradnji utrdb, predvsem v notranjem pristanišču, kjer je zraslo novo mesto La Valetta, imenovano po Velikem mojstru Jeanu Parisotu de la Valette. Vitezi so uresničili veliko arhitekturnih in kulturnih projektov, ustanovili nova mesta in kulturne in izobraževalne ustanove.
Njihova oblast se je končala, ko je Napoleon l. 1798 zavzel Malto na poti v Egipt. Najprej je prosil Maltežane za gostoljubno zatočišče za svoje ladje. Ko so mu ugodili, je obrnil orožje proti njim, oropal otok in pustil na otoku vojaško posadko. Maltežane, ki so sovražili francosko okupacijo, so z orožjem podpirali Kraljestvo Neapelj, Kraljestvo Sicilija in Britanci. Končno se je francoski general Claude-Henri Belgrand de Vaubois leta 1800 predal, Maltežani pa so oblast izročili Britancem in Malta je postala britanski dominion; l. 1814 je postala del Britanskega imperija. A ljudje niso bili zadovoljni z britansko vladavino; ko so protestirali proti visokim davkom, je britanska vojska ubila štiri Maltežane, kar danes praznujejo kot državni praznik Sette Giugno.
V drugi svetovni vojni je bila Malta blizu oskrbovalnih poti osi, a Maltežani so skupaj z britanskimi silami na otoku junaško prestali tudi 'drugo obleganje', to je preko 3000 bombardiranj sil osi, ki so tako pripravljale izkrcanje, do katerega ni nikoli prišlo. Za junaško zadržanje je britanski kralj Jurij VI podelil Maltežanom 'Jurijev križ' kot kolektivno priznanje - križ, katerega podoba je na nacionalni zastavi. (Po Wikipediji)
Leta 1091 so otok hkrati s Sicilijo zavzeli Normani z Rogerjem I, ki so ga kristjani navdušeno sprejeli. V zahvalo je Roger odtrgal del svojega rdeče-belega praporja in ga podaril Maltežanom - od tod barve današnje malteške zastave. V normanskem obdobju se je otok kot del Kraljestva Sicilije uspešno razvijal pod oblastjo malteškega kneza. Zgradili so več cerkva in drugih zgradb. Nato je bila Malta 72 let del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti pod Hohenstaufi. Ti so pretvorili Malto v utrjen vojaški garnizon, Friderik II pa je pregnal preostale muslimane z otoka. Za njimi so za krajši čas prevzeli oblast Anžuvinci, za njimi, v času 'sicilskih večernic' pa Aragonci.
Kasneje je otok prišel pod oblast Reda vitezov bolnišnice sv. Janeza iz Jeruzalema - to so sloviti 'malteški vitezi'. Ti so se skupaj z Maltežani l. 1565 uspešno zoperstavili otomanski pomorski sili in jo odvrnili od otoka. Voltaire je tedaj dejal, da ni nič bolj znano kot obleganje Malte. Po končanem obleganju so se posvetili gradnji utrdb, predvsem v notranjem pristanišču, kjer je zraslo novo mesto La Valetta, imenovano po Velikem mojstru Jeanu Parisotu de la Valette. Vitezi so uresničili veliko arhitekturnih in kulturnih projektov, ustanovili nova mesta in kulturne in izobraževalne ustanove.
Njihova oblast se je končala, ko je Napoleon l. 1798 zavzel Malto na poti v Egipt. Najprej je prosil Maltežane za gostoljubno zatočišče za svoje ladje. Ko so mu ugodili, je obrnil orožje proti njim, oropal otok in pustil na otoku vojaško posadko. Maltežane, ki so sovražili francosko okupacijo, so z orožjem podpirali Kraljestvo Neapelj, Kraljestvo Sicilija in Britanci. Končno se je francoski general Claude-Henri Belgrand de Vaubois leta 1800 predal, Maltežani pa so oblast izročili Britancem in Malta je postala britanski dominion; l. 1814 je postala del Britanskega imperija. A ljudje niso bili zadovoljni z britansko vladavino; ko so protestirali proti visokim davkom, je britanska vojska ubila štiri Maltežane, kar danes praznujejo kot državni praznik Sette Giugno.
V drugi svetovni vojni je bila Malta blizu oskrbovalnih poti osi, a Maltežani so skupaj z britanskimi silami na otoku junaško prestali tudi 'drugo obleganje', to je preko 3000 bombardiranj sil osi, ki so tako pripravljale izkrcanje, do katerega ni nikoli prišlo. Za junaško zadržanje je britanski kralj Jurij VI podelil Maltežanom 'Jurijev križ' kot kolektivno priznanje - križ, katerega podoba je na nacionalni zastavi. (Po Wikipediji)
Ob avtobusu nas sprejme lokalna vodička, privlačna gospa srednjih let. Izkaže se, da enako dobro obvlada angleščino in arabščini podoben malteški jezik, v katerem se pogovarja s šoferjem. Pozornost pa mi vzbudi njena nenavadna sproščena, nenasilna odločnost, ponos, svetla energija, ki jo pripisujem odraščanju na tem sončnem otoku sredi morja v kulturi, kjer so Maltežani, kljub temu, da so jim vedno gospodarili tujci, ohranili nacionalno identiteto, ki so jo tudi znali izraziti, uporno ali sodelovalno, kakor je ustrezalo njihovim interesom. Ni sledu nacionalne manjvrednosti; nasprotno, zdi se mi, da izžareva ponos zaradi narodno-zgodovinske posebnosti naroda in države, ki ji pripada. Lep zgled Slovencem, ki prosjačimo tujce za pohvalo naši deželi in smo jim, če nam ugodijo, pripravljeni nekam zlesti. Na koncu se ji zahvalim za odlično razlago.
La Valetta je impresivno pristanišče in mesto, ki se razprostira okrog več zalivov, povsod starodavne utrdbe. Malo se sili dež, malo sonce, vse dopoldne se izmenjujeta. Najprej se ustavimo ob neki cerkvi na obali, globlje v mesto ne prodremo. Avtobus nas zapelje v ribiško mestece Marsaskala s slikovitimi ribiškimi čolni. Potem si ogledamo še staro prestolnico Mdino, kjer so živeli Feničani in Rimljani, peljemo se skozi mesto Mesta; ves čas se vozimo skozi neka naselja, nato se z drugega konca vrnemo v pristanišče. Povsod kupolaste cerkve. Vodička pravi, da je poleti tu do 39 stopinj, najugodnejši čas za obisk pa je prav ta, v katerem smo se tu znašli mi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar