Ob pol osmih zjutraj, 3. marca, pristanemo v Neaplju. Tam sva nekoč že bila, a tokrat se je odprla popolnoma druga slika. Ob prejšnjem obisku sva se zadrževala na južnem delu obale, tokrat smo pristali tik Castel Nuovo, Anžuvinske trdnjave. Vreme je slabo, črni oblaki, po malem dežuje. Pri izhodu nam prijazna gospa, najbrž sodelavka turističnega urada ali agencije, razdeljuje priročni zemljevid z vrisanimi turističnimi potmi, ena za oglede muzejev, ena za oglede cerkva, ena za oglede naravnih čudes... Ko prideva ven iz pristaniške stavbe, se zazreva v hrib z gradom, ki se zdi prav blizu. Tja gor greva.
Gledam na zemljevid. Dež vse močneje pada, nazadnje se pošteno ulije. Imava sicer pelerine, ki sva jih kupila že enkrat prej na ladji, a pod noge sva v trenutku mokra. Še dobro, da nisem obul premočljivih superg ampak čevlje. Vedriva pod nekim obokom hkrati z nekimi fanti in dekleti. Okolica gradu je zagrajena, nekaj bodo gradili, zdaj očitno izkopavajo arheologi. V moji glavi je nered. Nekako ne morem uskladiti tega, kar mi govorijo oči, s tem kar je narisano na že precej premočenem zemljevidu. Poti na zemljevidu očitno vse vodijo na ta grad. Tako si zmotno mislim. Zeleni madež z neko slikico tu spredaj se mi ne zdi pomemben. Spregledam ga. Torej morava desno. Ne, se upira žena, a ne vidiš, da morava levo, saj je hrib čisto pred nama na levi. Ne, na desno, tu kjer je narisana pot. Moja vera v napisano in narisano je neomajna. Če se teorija ne sklada s podatki, toliko slabše za podatke. Malo popustim, kar sporočajo oči, je vendarle očitno. Ko dež poneha, greva torej malo levo. Znajdeva se na Tržaškem trgu (Piazza Trieste e Trento). Vidiva, kako v krožišču obrača turistični avtobus. Tam morava, kjer pelje avtobus, tam je turistična pot. Žena omahuje, to je močan argument. Mimogrede fotografirava polkrožno stebriščno stavbo, ki oklepa trg - Cerkev sv. Frančišča Pavelskega. Spet ploha. Zatečeva se pod nadstrešek neke banke. Vprašam mladega varnostnika, ki stoji pred vrati. Dov'e castello? Castello? Tu spodaj, saj ste šli mimo. Misli na Anžuvinski grad. Saj nisem bedak, saj ne moreš mimo, ne da bi se zaletel vanj. Kažem mu zemljevid, kažem, kam peljejo poti. E, Palazzo reale? Ne vem, bo pa že Palazzo reale, če tako pravite tukaj v Neaplju. Desno. No vidiš, desno morava. Znajdeva se v ogromni pokriti pasaži, Galleria Umberto I. Oddahneva si od moče. Pogledam okoli: Teatro San Carlo. Vidiš, piše Teatro San Carlo. Prav sva. Samo desne se morava držati. Ampak malo navzgor, ker morava vendarle na hrib. Mogoče je kakšna bližnjica do vrha. Znajdeva se v ozki uličici, ki vodi navzgor. Zelenjadar. Dove siamo? Palazzo Reale?- Na kup pritečejo še en možak in ženska, hitijo pojasnjevati. Ne vejo, kaj hočeva. Non so, non so. Kažejo nekam dol, do glavne ulice: Via Roma. Trgovinica z majčkami za Ano. Prego signora, dove siamo, kažem zemljevid.
Pravilno locira, sva tako rekoč pod tistim hribom, na katerega hočeva - hočeva, ampak ga g. Alzheimer ne prepozna kot svojo destinacijo. Na zemljevidu kažem, do kam peljejo turistične poti, tja nekam stran. E, če hočete tja, morate do Via Roma in kar naravnost naprej, 3-4 km. Reži se. Neki čudni Tedeschi. Stupida gente. Zunaj vprašava še starejšo gospo. Ne razume, kaj hočeva, a intuitivno ve, kam. Saj sva tik pod hribom z 'gradom'. E, funiculare e qui, kaže za sosednji vogal. Kaj boš s funiculare, si mislim vsevedni zmotjenec, če sva peš prišla do sem gor, bova še nazaj dol. Stupido.
Doma, v Ljubljani sem kapiral, da naju je napotila do žičnice oziroma zobate železnice, ki bi naju pripeljala naravnost na tisto trdnjavo, kamor sva hotela. Ampak ne. Že sva na Via Roma; prometna avenija, po tej se gotovo pride tja, kamor avtobusi vozijo turiste in to sva midva in tam je sigurno tisti grad, na katerega hočeva. Stupido. Lepo napredujeva. Nekje sredi poti se soprogi, ki je izgubila motivacijo in orientacijo, upre. To nima smisla, meni se ne ljubi več, tu se ne pride nikamor. Ok, ok, poznam to bolezen, milostno sarkastično popustim, greva pa po štacunah. Krasna trgovina z majčkami. Kupiva majčko za Ano (zadela sva terno, je kar v luft skočila, ker je na njej upodobljena neka aktualna pevka). Soproga postane boljše volje. Kako so ženske čudne. Eno cunjico je kupila, pa je čisto spremenjena. Ugotovim, da sva že mimo Piazza Dante in da nisva več daleč od cilja, od tam, kjer obračajo turistični avtobusi. Pa pejva naprej. Vmes fotografirava. Na nekem nadvozu sva; odpirajo se slikoviti predeli starih ulic, kaskade hiš, balkonov, teras. Sem in tja še vedno malo dežuje. Prideva do širokega temno kamnitega stopnišča, ki vodi navzgor. Tako lepo stopnišče - gori je gotovo kaj pomembnega. Sva že pri vrhu. Na obeh straneh stopnišča kamnite klopi. Tam nekaj leži. Pogledam: igla. Na desni zgoraj vidiva modernistično cerkev. Samo to še pogledava, pa greva nazaj. Stopnice se končajo ob tunelčku. Grem skozi. V tunelčku svinjarija, povsod igle. Slikam. Žena je že pobegnila dol. Ne hodi naprej, bo kdo skočil nate, vpije spodaj. Tiho bodi, kaj paničariš. Dopoldne ni nikogar. Zafiksani spijo. Kljub temu tudi jaz pospešim nazaj dol. Potem vidiva, da glavna cesta zavije mimo neke lepe kupolastne cerkve. Zavijeva tja, res lepa cerkev, vprašava za toilette, vidiva hišo, ki je najbrž prebivališče duhovnikov, krasna lokacija, terase, ni slabo poskrbljeno za božje služabnike. No, nekam sva torej prišla. Kasneje ugotovim, da je tam izhodišče za ogled katakomb, za velik muzej in park. Drugič. Pot nazaj navzdol se proti pričakovanjem kar vleče. Medtem se je zjasnilo, postalo toplo.
Prehodila sva najmanj 3 km tja in toliko nazaj. Hvala bogu, da sva na ladji. Vedere Napoli e morire.
Ni komentarjev:
Objavite komentar