Prvi marec, torek. Kreta. Moj pričakovani vrhunec potovanja. Prvi pogled na obrise otoka, ko se v mrakobnem, oblačnem dopoldnevu približujemo pristanišču v Heraklionu, je spodbuden. Visoka gora čudne razdrapano stožčaste oblike v ozadju. Na levi se vidijo letališka pista in hangarji. Hiše z ravnimi strehami, osvetljene ulice. Že vse jutro smo se vozili ob severni obali tega razpotegnjenega otoka. Pristanemo pred opoldnevom. Naročila sva izlet, zato se po kosilu vkrcava v avtobus za Knossos. Ko izstopimo, ugotoviva, da smo se vozili četrt ure, kakih 5 km. Zdaj so naši, ki so najeli taksi, prišli precej ceneje skozi. Seveda nimajo vodnika, a saj je vse napisano na tablah ob objektih. Starodavno palačo kralja Minosa sem si želel videti. Kretska kultura je bila zame pojem človeške možnosti življenja. Pred 4000 leti, ko je življenje tu doseglo vrhunec, so ti ljudje imeli vse, kar človek potrebuje za udobno in mirno življenje v prekrasnem okolju. In zgradili so si - dobro, bili so kralji - prekrasno palačo. Pred njo stoji danes doprsni kip Arthurja Evansa, ki je zaslužen, da so to pričevanje bogate kulture odkopali in restavrirali. Preden je pričel z izkopavanji, je bil tu grič, ki je vse čase veljal za svetega in vrh katerega je bilo nekakšno majhno svetišče. Grič pa je v svojih nedrjih skrival še dobro ohranjeno dvonadstropno palačo, po katere sobanah, hodnikih in terasah smo se sprehodili. Kar pustemu zidovju doda čar, so rekonstrukcije; rekonstruirani so nekateri stebri, kak zid, vse živopisne freske. A rekonstrukcije so verne, po ohranjenih elementih slik in zgradb. Palača je bila središče mesta z okrog 50 tisoč prebivalci. Stoletja so tu živeli v miru, dokler jih niso osvojili Ahajci s celine, iz Miken, in dokler ni vse skupaj verjetno porušil potres ali uničujoči cunami ob izbruhu antične There, današnjega Santorinija, oziroma požar v letih med 1350 in 1250 p.n.š. A ljudje so v tem okolju živeli dalje, ves čas do danes.
Palača, imenovana tudi palača dvojne sekire, ki je simbolizirala versko in posvetno oblast, ni bila utrjena. V njej je okrog 1300 prostorov. Sprehodili smo se od enega izmed več vhodov v palačo, skozi sprejemnico, po osrednjem dvorišču, kjer so uprizarjali neke vrste rodeo z biki, mimo prestolne sobane, kraljevega stanovanja s kraljičino sobo in kopalnico, po stopniščih mimo prezračevalnih in svetlobnih jaškov, skladišč s sefi za dragotine, okroglih vsebnikov ali jam za odpadke, do trga pred palačo in tlakovane 4 m široke kraljevske poti v mesto oziroma pristanišče. Morje je bilo tedaj nedaleč od palače, 12 km bližje od današnje obale.
Palača sama je labirint, realna ustreznica bajeslovnega labirinta, sredi katerega je v pripovedki živel Minotaver, človek z bikovo glavo, sad ljubezni med Pasifao, ženo kralja Minosa, in božanskim belim bikom, ki ji ga je poslal maščevalni Pozejdon. Inženir Dedal, Ikarov oče, je po kraljičinem zaupnem naročilu, da bi privabil bika, izdelal masko, nekakšen zaboj, oblečen v kravjo kožo, da se je vanj skrila Pasifaa, nora od ljubezni, in se nastavila biku, da jo je oplodil. Tega dela zgodbe nam v šoli nikoli niso razločno povedali. Ostanek je bolj znan. Minotavra je ubil Tezej, atenski mladenič, princ, ki je prišel v Minosovo palačo kot eden izmed sedmih mladeničev in sedmih mladenk, ki so jih morali Atenci vsako deveto leto poslati Minotavru v žrtje, ker je atenski kralj Egej nekoč ubil Minosovega sina. V Tezeja pa se je zaljubila Minosova hčerka Ariadna, ki mu je po posvetu s konstruktorjem labirinta Dedalom dala klobčič niti, ki se je odvijala na poti do središča labirinta. Tezej je Minotavra ubil in našel pot nazaj tako, da je sledil niti. Pobegnil je z Ariadno, ki pa jo je po volji bogov na otoku Naksosu zapustil in predal Dionizu, ki mu je rodila tri sinove. In tako naprej.
Minos je Dedala za kazen zaprl v palači, toda Dedal je konstruiral krila iz perja in s sinom Ikarom poletel v svobodo. Ker se je Ikar med letom preveč približal soncu, so se mu z voskom zlepljena krila stopila in strmoglavil je v morje blizu otoka, ki se po njem imenuje Ikaria. Dedal pa je srečno pristal v Cumah na Siciliji. Minos pa ga je zasledoval, a s pomočjo sicilske princese se mu je Dedal izognil in ga nato ubil.
Minosovo lastno ime je v teku stoletij in zaporedja vladarjev postalo obče ime za vladarja in je pomenilo nekaj takega kot 'faraon'.
Pri izhodu iz arheološkega parka sem v trgovini nasproti kupil ilustriran vodnik po palači.
Avtobus nas je odložil v mestu, v bližini spomenika nekemu kretskemu državniku, ki mu je bilo ime Eleutherides, ali po slovensko Slobodan. Heraklion ali Iraklion, kot pišejo Grki, je čisto nekaj drugega kot cipski Limassol. Je veliko, lepo, urejeno mesto. Sprehodila sva se po coni za pešce s trgovinicami levo in desno, spominki in začimbe, usnje, potovalne potrebščine, galanterija itd. Iskala sva 'toy' za vnukinjo, pa je kar nekaj časa trajalo, da smo se sporazumeli, kaj je 'toy' ali 'spielzeug', hola hola play children.
Potem se obrneva, greva v nasprotni smeri po široki, lepi ulici za pešce proti morju. Se pa že malo mudi na avtobus. Kot po navadi se moja draga v zadnjem trenutku spomni, da bi šla rada še malo naprej dol v staro pristanišče, čisto do konca pomola. Bova zamudila. Ne, ne bova, tamle je tisti muzej, rumena hiša. To je rumena hiša, ni pa tisti muzej. Pojdi nazaj. Nazadnje me le uboga. Tista rumena hiša seveda ni bila tisti muzej in še sreča, da sva šla po isti poti nazaj, ker bi sicer prišla pod nadvoz, na spodnji nivo in sploh...
Ni komentarjev:
Objavite komentar