V petek, 25.2. popoldne, smo odpluli iz Naupliona proti Ašdodu v Izraelu. Vreme je bilo lepo, v soboto je bil edini dan na vsem potovanju primeren za sončenje. Na krmi, v zavetrju, sva se malo nastavljala na ležalnikih, preveč si pa nisva upala. Mariborčana, ki je bil pogumnejši, je kar ožgalo po obrazu.
V Ašdodu smo pristali ob 7h zjutraj. Ker je bilo za obisk Jeruzalema in Betlehema veliko zanimanja, je na pomolu že čakala dolga vrsta avtobusov. Da bi se lahko izkrcali v Izraelu smo morali takoj v začetku potovanja oddati potne liste, da so medtem izraelski organi pripravili vize. Potne liste smo dobili na ladji na poti proti izhodu; je šlo presenetljivo hitro, saj so jih - kako neznansko pametno - razporedili po palubah in številkah kabin.
Preden smo stopili na kopno, smo morali skozi izraelsko mejno kontrolo, ki so jo postavili kar v enem od ladijskih barov. Postavili so nekaj miz; za vsako je sedela brhka črnolasa Judinja. Moji (kako hitro si lastim ženske) sem pokazal pasoš z listkom, ki sem ga dobil nekaj korakov prej - to je bila viza. Priznam, da nisem pogledal, kaj piše na listku, zato si tega zanesljivo ne bom zapomnil do konca življenja. Mladenka v modri uniformi me je strogo pogledala, pogledala še potni list, vzela nazaj listek, ki so mi ga malo prej izraelske oblasti podarile, in me brez besed spustila v sveto deželo. Mislim, da nisem preveč domišljav, če imam to za neke vrste potrditev moje, če že ne religiozne pa vsaj moralne neoporečnosti.
Dobili smo lokalnega vodiča, očitno Juda, ker je ves čas govoril v množini 'mi Judje pa to delamo tako'. Bil je, tudi očitno, Amerikanec. Govoril je najbolj jasno in razumljivo angleščino, kar sem jih kdaj slišal. Užitek ga je bilo poslušati. Poleg tega je bil duhovit in je natrosil kar nekaj vicev o Judih. Sam pri sebi sem ga opredelil kot 'kulturnega' ne 'religioznega' Juda. Ni bil videti kak - kako se jim že reče - hasid. To sodim po tem, ker ni imel črnega širokokrajnega klobuka in kravžljev, ki bi mu bingljali izpod njega. Tudi ni pretirano grdo govoril o Arabcih. Zdeli so se mu samo nekoliko manj snažni od Judov. Nazaj grede nas je namreč vprašal, kako nam je bilo všeč v Betlehemu, ki je na palestinskem področju. Ko smo naveličano odvrnili, da je bilo v redu, nam je blago sugeriral pravilni odgovor. Nadaljeval je retorično vprašanje: Je bilo prav tako čisto kot tukaj ali mogoče malo manj čisto? Pismo mu. Vsak ima svojega Bosanca. Seveda je bilo malo manj čisto. Da se tam med avtomobili po cesti sprehajajo ovce, sem dokumentiral. Pač. So nam pa Palestinci dali kosilo s krasno hladno blago pekočo omako za intro, Judje pa nič. Prehitevam.
Na poti od Ašdoda do Jeruzalema - pozabil sem kako daleč je - kakih 50 km - nam je vodič razlagal osnovne reči o svoji državi. Zagovarjal je postavitev zidu kot obrambe pred terorističnimi napadi. Baje se je potem, ko so postavili zid močno zmanjšalo število palestinskih napadov in judovskih žrtev. Peljali smo se mimo nasadov oljk, pomaranč Jaffa in podobnega in pod Oljsko goro, ki me je razočarala. Pravzaprav ne vem, kaj je bilo tam gora; na vrhu tistega grebena nad cesto je univerza, so stanovanjske hiše. Ne vem, če sem sploh videl kako Oljsko goro.
Pred Jeruzalemom smo s ceste naredili nekaj posnetkov mesta, ki se je razprostiralo pod in pred nami. Najprej smo, še preden smo prišli do obzidja, zavili do vrta Getsemani, tam kjer je Kristus molil in kjer ga je Juda Iškariot izdal, da so ga rimski vojaki prijeli. V vrtu je nasad zelo starih oljk, pravijo, da so stare nad tisoč let in v oklepaju dodajo (iz turistično-reklamnih razlogov), da je mogoče kakšna iz Kristusovih časov. Moja soproga je to poenostavila in razlaga doma, da so tam oljke iz Kristusovih časov, pa basta. Ob vrtu je bazilika 'vseh narodov' (ker jih je veliko prispevalo denar). Škljoc. Od tam se zapeljemo pred obzidje svetega mesta, krenemo proti središču starega dela, a na poti preden pridemo do Zidu objokovanja, nas ustavi kontrola. Check-point, pregled; posebej moški, posebej ženske. Znašli smo se na ploščadi pred Zidom objokovanja. Kakih 20 m pred zidom je ograja, ki loči turistične množice od svetega dela. Zadeva je očitno v neprestanem pogonu; ljudje - moški in ženski del loči ograja - hodijo k zidu, zatikajo listke z željami in prošnjami, molijo, se klanjajo.
Sonce je sijalo, na trgu pred zidom je bilo v zatišju med visokim zidovjem prav prijetno toplo. Vodnik nas je povedel skozi uličice starega mesta; ne vem več, po katerih četrtih smo hodili, mislim da kar po vseh, judovski, krščanski, arabski, armenski ali pač ne, bog vedi. Povsod stojnice, trgovinice, ponujajo spominke vseh vrst, ko bi Jezušček vedel, kako se prodaja. On je pregnal trgovce iz templja, zdaj je vse mesto tempelj in tržnica hkrati. Zavijemo na križev pot - via dolorosa - mimo vseh postaj, koder so, kot pravijo, vodili Kristusa na Golgoto. Res gremo med neprekinjenim zidovjem nekam navzgor; tam piše na tabli na zidu: Via dolorosa, V. statio: Simoni Cyrenaeo crux imponitur - Simon pomaga nositi križ. Itd. Pozabi Golgoto - tisti goli hrib, na katerem so trije križi... Golgota je neki nedoločljivi del tega nepreglednega zidovja. Končno se znajdemo na prostoru pred svetim grobom, pred Cerkvijo svetega groba. Zrinemo se notri; tu je v cerkvi spet več cerkev, krščanska, armenska, grška, koptska - zmeraj sem trdil, da ima vsak svojega boga. Ne znajdem se. Povsod visijo s stropa kadilnice; na srečo se iz njih ne kadi, drugače ne bi bilo za zdržat. Prerinemo se do nekega kolosa, menda je tam notri tista votlina, kamor so pokopali Kristusa, ki je pa tako ali tako prazna. To ni tako kot Lenin in druge mumije. Kristus je zadevo izvedel res elegantno: ni pustil kosti za sabo. To turistične industrije ne moti. Da bi se kdo tu notri v miru pogovarjal z Bogom? Daj no.
Hitimo, ker moramo še v Betlehem, v hlevček, kjer v jaslih veka Jezušček in ga s svojo sapo grejeta kravica in vol (nekaj takega, bik s tisto rečjo sigurno ne), in so ovčke okoli, na nebu pa zvezda repatica, piše se Božič, 25.12. leta 0. Peljemo se čez griče, strnjeno pozidane s hišami z ravnimi strehami. Na nebu je res zvezda repatica, pardon, sled jeta.
Avtobus upočasni vožnjo. Smo pred mejo s Palestinskim ozemljem. Peljemo se tik ob zidu, ki so ga postavili Izraelci. Pa ne moreš, da verjameš. V zidu stražni stolp. V prehodu check-point, nadzorna točka. Prevzame nas palestinski vodnik. Črn, postaven, mlad možak z belimi zobmi, izobražen. S hripavim glasom in trdim arabskim naglasom razlaga o verah. Objektivno. Boli njega, on je vodič. Ko izstopimo in hodimo po ulici, ga mladi spoštljivo a neposredno ogovarjajo, kličejo ga po imenu, ej, Šukrija. Najprej gremo na kosilo, samopostrežno, okusno; ker ne maram piščanca, jem nekakšne ćufte, riž, omako, zraven še tisto pekočo hladno omako, solato. Na mizi so banane, pomaranče.
Potem še v trgovino s spominki. Zanimive rezbarije iz oljčnega lesa. Potem gremo v hlevček. Hlevčka seveda ni več nikjer, nekoč je bila neka skalna votlina. S ploščadi pred cerkvijo Jezusovega rojstva se v notranjost pride skozi čisto nizek prehod, tako da se moraš skloniti - to so 'vrata ponižnosti'. Znajdemo se v temačni cerkvi s stebri; pozornost mi vzbudijo tramovi ostrešja. Po ozkih stopnicah, kjer je gneča, se po milimetrih spuščamo v neko luknjo. Iz te luknje še ena luknja, na tleh je kovinska zvezda. TAM je bila slamca in na slamci Jezušček. Na, pa sem videl. Za svojo rabo bom ohranil vse lepe predstave o golem hribu Golgoti s tremi križi in o skalni votlini z jaslimi, v katerih leži Jezušček...
Večeri se, jasno je in hladno. Prileže se, ko smo spet v avtobusu in nato na ladji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar