VIRUS IN DIKTATURA

Ker spadam v skupino prebivalstva, ki jo virus najbolj ogroža, sta me ujezila neodgovorno stališče in ravnanje nekaterih državljanov, celo mojih "prijateljev" (narekovaji so tu več kot upravičeni) na fejsbuku. Proti tistim, ki iz kakršnega koli razloga ravnajo neodgovorno, s tem ko kršijo zaščitne ukrepe oblasti, ne morem nič. Lahko se jih samo ogibam. Z njimi naj opravijo represivni aparati države. Nasprotujem lahko tistim, ki tako ravnanje javno opravičujejo in omalovažujejo oblastne ukrepe. Ne mislim, da so vsi ukrepi vedno ustrezni. Ker nisem strokovnjak za te reči, naj o tem, kaj je ustrezno in kaj ne, presojajo zdravniki in drugi pristojni; pričakujem, da bo oblast po parlamentarni razpravi upoštevala njihove nasvete. Mislim, da je do zdaj bilo tako.

Del nasprotovanja vladnim ukrepom izvira iz ideološke in politične preračunljivosti ali resničnega strahu, ki ni popolnoma neutemeljen, pred tem, da bi vlada pod krinko zaščitnih ukrepov proti covidu-19 uvedla diktaturo ene stranke. Ljudje, pri katerih prevladuje to mnenje, omalovažujejo ukrepe proti širjenju bolezni, katere nevarnost je po njihovem napihnjena iz političnih razlogov. V prvi vrsti naj bi se borili proti diktaturi z vsemi sredstvi državljanske samoorganizacije in nepokorščine (peticije, pisma, napisne akcije, odbori itd.). Poglejmo torej, kaj je pomembnejše, zajezitev bolezni ali diktature. V nadaljevanju povzemam ustrezne odlomke intervjujev z zdravnikom Andrejem Trampužem in sociologom in politikom Pavlom Gantarjem (Delo, 4.4.20). Tu se ne bom spopadal z zavržno preračunljivostjo tistih, ki nasprotujejo zaščitnim ukrepom, ker se bojijo za svoje dobičke in tistih, ki mislijo, da je virus dobrodošlo sredstvo za elegantno rešitev demografskega problema in problema pokojninskih skladov.

Trampuž pravi: »… sem se srečal z epidemijo sarsa, a to kar doživljamo zdaj je veliko hujše, čisto zares je to največji izziv za nas po drugi svetovni vojni.« Virus se izredno hitro širi in je izredno nalezljiv in smrtno nevaren za del prebivalstva. Brez preventivnih ukrepov bi se baje v Sloveniji okužilo 70-80 odstotkov ljudi. Bolje, da ne preračunavamo dalje, koliko bi ji umrlo, saj zdravstveni sistem navala bolnih ne bi zmogel. Dr. Krek (NIJZ) je naračunal 18.000 mrtvih. Računajmo: okuži se 70% od 2,000.000 = 1,400.000 oseb. Od teh jih zboli 20% = 280.000. Od teh je kritičnih 5% = 14.000; umre jih polovica, to je, 7000.

Ob spoštovanju ukrepov se okuži okoli 10 odstotkov ljudi = 200.000 oseb. Potencialno odkritih  okuženih je komaj 1 odstotek = 2000 (do danes okoli 1000). Po izjavi dr. Tomažiča (Delo 27.3.) pri 80 odstotkih okuženih (1600 oseb) poteka bolezen blago ali zmerno, pri 15 odstotkih (300) hudo, pri 5 odstotkih (100 oseb) kritično in pri polovici od teh (50 oseb) smrtno. Kar je manj od tega, je rezultat izrednih prizadevanj in znanja zdravstvenega osebja (do zdaj umrlih v Sloveniji 30).

Ker okuženi prve dni nimajo simptomov, po katerih bi jih prepoznali kot okužene, zato nemoteno širijo okužbo. Danes je potencialno okužen vsakdo, ker je virus prisoten v populaciji. Večina okužb poteka blago, z običajnimi prehladnimi simptomi, kot so kašelj, vročina, bolečine v žrelu in dihalna stiska, pri nekaterih se pojavi prehodna izguba okusa ali voha. Pri desetih odstotkih okuženih je potek težji in zahteva zdravljenje v bolnišnici. Pri delu teh se stanje poslabša in jih priključijo na respirator. Ti bolniki brez tega ne bi preživeli. Težji potek bolezni opažajo predvsem pri starejših od 65 let s kroničnimi obolenji a tudi pri mlajših moških; razlogi za to slednje niso znani. Obremenitev bolnišnic je taka, kot je doslej v Evropi še ni bilo. Po izkušnjah iz Italije se okuži okrog 30 odstotkov zdravstvenega osebja. Tam je umrlo je že 56 zdravnikov (do začetka aprila). Osnovno preventivno načelo je zmanjšati prenos virusa s človeka na človeka, to pomeni onemogočiti neposredne stike. Če se bo prebivalstvo držalo ukrepov oblasti, se bo okužilo 10 odstotkov ljudi, v nasprotnem primeru 70 do 80 odstotkov. Po izračunih Imperial Institute London so do zdaj z ukrepi v Evropi preprečili smrt 60 000 ljudi zaradi tega virusa. To je veliko. V Evropi so reagirali pozno in premalo, tako kot povsod drugod.

Je poleg virusa druga nevarnost diktatura? Je ta celo hujša nevarnost? Imajo prav tisti, ki pravijo, da so zgornji podatki, ki jih navajajo zdravniki, lažni? Sam jim zaupam. Glede diktature pa mnenje nekega Blažeta in neke Nežke s fejsbuka nič ne šteje. Nekdanji zmerni levičarski politik, sociolog in sedaj politični analitik Pavle Gantar pravi: »Nismo še na tem, da bi govorili o diktaturi« (Delo 4.4.), kljub temu da jo Svetlana Slapšak »voha«. Gantar opozarja na dvojnost Janševih nastopov. Ko je na tiskovni konferenci predstavljal »megazakon«, »je deloval zelo racionalno«, »hkrati pa retvita ogabne komentarje in sam tvita tudi nedopustne stvari«. Imamo pa, dodajam, še vedno delujoče tri veje oblasti, medije in živo civilno družbo.

Naj bo dovolj navajanja. Moja prva skrb je, da se ne okužim in da ne okužim drugih, zato se držim doma. Ker imam čas, študiram besedila o tiraniji in svobodi in se pripravljam na odpor proti tiraniji in pišem fejse proti neumnosti in zaslepljenosti.