Poplave in Bog, nasilje mladih, verska vzgoja, teorija spolov, celibat ...
Nedeljski intervju na TV SLO1 s patrom dr. Silvom Šinkovcem (vodila je Vida Petrovčič) je potekal kot spoštljiv, prijateljski pogovor med patrom in novinarko. Dotaknila sta se številnih tem, ki bi jih lahko razdelil v tri skupine: aktualne družbene teme, teme o odnosu med cerkvijo in državo in znotrajcerkvene teme. V povzetku ne bom natanko ločil novinarkinih vprašanj od patrovih odgovorov, oboje bom povzel kot eno besedilo. Temu bom ob vsaki temi dodal svoj komentar. Izpustil bom dele o patru Rupniku, o Drnovškovem iskanju vere, o intervjuvančevi osebni poti v teologijo in še kakšno temo, ki je bila omenjena bolj mimogrede.
Poplave so navrgle vprašanje, kako ob tako težkih izgubah ohraniti vero v Boga. Pater ugotovi, da se ob tem pri človeku pojavijo različna intenzivna čustva: strah, da bi se ujma ponovila; žalost zaradi izgube, pa tudi jeza. Pojavijo se očitki Bogu. Kako torej ohraniti vero v Boga? To vprašanje pomeni, kako se soočamo z izgubo. Izgube so del življenja. Življenje ni samo neprestano napredovanje, razvoj. Izguba je priložnost, da ponovno ovrednotimo življenje; da se zavemo, kaj je res pomembno. Je Bog kriv, ali pa sem kriv sam, moja napaka; ali napaka v naravi, ki jo uničujemo; ali pa temna destruktivna energija. Izhod iz tega spraševanja in rešitev po travmi je, da se še bolj izročimo Bogu.
Komentar. Vprašanje samo, kako ob težki izgubi ohraniti vero v Boga, je neprimerno. Izgubil sem vse, za kar sem garal vse življenje, ti me pa sprašuješ, če še verujem v Boga, če sem še v tvoji čredi. Bojiš se, da bi zdvomil in zapustil stajo. Ni problema. Nekateri bodo ohranili vero v Boga, da bo pomagal, drugi pa se bojo morali opreti na naravno vero, da se bodo nekako izvlekli in da se bo dalo nekako popraviti in nadomestiti izgubo. Če bodo hoteli preživeti, se bojo oprli na naravno zaupanje, da bo bolje in da bodo ljudje pomagali. Sprijaznili se bojo z izgubo in si začeli urejati življenje iz tistega, kar je ostalo. To človeku, ki ne veruje v Boga, pomeni isto kot religiozno vernemu, da se bojo "izročili Bogu". Značilna za patrov pristop je psihologizacija. Ne odgovori neposredno na vprašanje, kako je torej z Bogom, ki to dopušča; zakaj in čemu dopušča; kakšen Bog je, Bog vsemogočni? Slabo prikrit (neizrečen) odgovor je: Bog dopušča ali celo namerno povzroča tegobe zato, ker ljudje grešimo (uničevanje narave, usmerjenost k materialnim dobrinam, oboževanje napredka itd.) z namenom, da nas bo pretreslo in se bomo zamislili nad tem, kako živimo in kaj je v življenju resnično vredno. Resnično vredna je vera v Boga, to je, da bo Bog pomagal. A tisti, ki ne veruje v Boga, tudi veruje v to, da bo šlo na bolje in da se bo nekako izkopal iz stanja, v katerega ga je pahnila ujma. Vera v Boga pomaga, pomagajo pa tudi fuzbalerji. Tako pravzaprav ni razlike med religiozno vernim in nevernim, oba verujeta, eden ima naravno vero, drugi vero v Boga. Tudi v ateistu je "božje", sta človečnost in sočutje, ki smo ju pridobili z rojstvom in vzgojo brez nadnaravnih posredovanj.
Kako preprečiti nasilje mladih? Najprej je treba ustaviti nasilneža, nato se vprašati, kaj se dogaja v družini, v šoli. Se posvečamo mladim, jim pomagamo, da napredujejo in se razvijajo? Težko rečemo, da so mediji krivi. Mediji so sredstvo, mi jih uporabljamo. Lahko jih uporabimo v dober namen (župnik Golob) ali pa za zlorabo. Vprašanje je, koliko ljudi je otrok že postrelil v računalniški igrici, preden je streljal zares. Potem je treba mlade vzgajati v nadzorovanju agresivnih impulzov. Tu ima svojo vlogo duhovnost. Pri tem pomaga molitev. Neka deklica je svoj agresivni izbruh umirila tako, da je molila rožni venec. Umirila se je z molitvijo.
Komentar. Nasilja, posameznih nasilnih dejanj, se ne da popolnoma preprečiti, lahko se le zmanjša verjetnost, da se pojavijo. To pomeni, da se zmanjša število primerov nasilja v populaciji. Patrovo razmišljanje gre v pravi smeri: omejevanje dejavnikov, ki pogojujejo nasilje v splošni družbi in kulturi, v družini in v šoli. Tudi usposabljanje v nadzorovanju agresije je dobrodošlo, le da obstaja poleg molitve vrsta drugih tehnik za umirjanje (meditacija, joga ipd.) in urejanje življenjskega sloga, ki omogoča zmanjšanje agresivnosti in življenjskega nezadovoljstva (šport, vzgoja z umetnostjo ipd.)
Verska vzgoja. Verske vrednote niso popularne. V šoli smo opustili vzgojo, šola samo še izobražuje, učenci se učijo za ocene. Vzgoja je spremljanje razvoja osebnosti, celostnega razvoja, ki vključuje čustveni razvoj in tudi duhovni razvoj. Ni sproščenega pogovora o religiji. Religija je tabu tema. Slovenska šola je še daleč od pluralne drže. Katere vrednote bi morali privzgojiti? Otroke bi morali vzgajati k poštenosti; morali bi začutiti občutek krivde ob laži, kraji. Pri nas še vedno prevladuje marksistično mnenje, da je religija opij za ljudstvo. Še vedno smo v tranziciji. Miselnost se ne spreminja iz totalitaristične v demokratično, v pluralizem.
Komentar. To je splošna stereotipna lamentacija, ki je pristranska. Ni izobraževanja, ni šole brez vzgoje. Učitelj katerega koli predmeta vzgaja s svojim značajem, nastopom, s svojo držo, s svojim ravnanjem z učenci, z odnosom, ki ga ustvari. Znanje o vrednotah je sestavina vseh humanističnih predmetov. Zgodovine, književnosti in drugih podobnih predmetov ni mogoče poučevati, ne da bi govorili o vrednotah, o značaju, o osebnosti, pogumu, krivdi, zločinu, kazni... Poleg tega so v kurikulu različni vzgojni predmeti (telesna vzgoja, likovna vzgoja, glasbena vzgoja) in številne prostočasne vzgojne dejavnosti, ki prispevajo k vzgoji v celovito osebnost. Vzgoja ni pridiganje o vrednotah in božjih zapovedih. Nekaj tega pridiganja je potrebnega, morda res eksplicitno o božjih zapovedih, saj so to splošne kulturne norme. A to osvojijo otroci v prvih razredih osnovne šole. O tem, ali je religija opij za množice, bi se dalo razpravljati. Vsekakor je danes več ljudi, ki brez tega opija živijo polno, pošteno in ustvarjalno življenje in so sprijaznjeni s tem, da ne bodo živeli večno, kar bi jim sicer obljubila religija, če bi se ji pridružili. Cerkev bi morala uvideti, da je "božje" v vseh ljudeh, ne samo v religiozno vernih in da ni treba, da bi bil ud cerkve, da bi živel zgledno življenje. Z zavzemanjem za pouk o vrednotah (v socializmu smo imeli "uro socialistične morale") se odpira nov predalček v urniku. Na višji stopnji srednje šole bi bilo dobro uvesti pouk o religijah - pluralističen.
Teorija spolov. To je nova beseda. "V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog". Beseda ima silno moč, učiteljeva beseda na primer. Toda beseda mora biti resnična. Kam se je izgubila prava beseda, beseda "moški" in beseda "ženska"? Samo besede, ki so povezane z resničnostjo, imajo moč. Če beseda ni resnična, se nič ne zgodi. Pri "teoriji spolov" so izgubili stik z realnostjo. Opraviti imamo z epidemijo spreminjanja spola, ki je hujša od epidemije kovida. Ta epidemija je katastrofalna.
Komentar. Neverjetno izogibanje resničnosti! Ob tem pa silna zgroženost, kot bi se ob omembi spolnosti aktivirale globoko pokopane energije. Kaj je resničnost? Resničnost je, da so med nami ljudje, naši bratje in sestre v Gospodu, ki se ne čutijo kot heteroseksualni moški in ženske. So moški, ki ljubijo moške, in ženske, ki ljubijo ženske. In so biološko moški, ki se čutijo ženske, in biološko ženske, ki se čutijo moške. Srečujemo se z njimi, vidimo jih na TV kot javne osebnosti (npr. srbska zunanja ministrica - ženska z očitno moškimi potezami in doživljanjem). To so ljudje, ki imajo pravico do svojih čustev, do svojega doživljanja in življenjskega sloga. Svet ni izključno spolno binaren. So ljudje, ki želijo uskladiti svoje telesne organe s svojim doživljanjem, s svojo dušo. Njihov duh skuša spremeniti njihovo meso. In to je razlog zgražanja tistih, ki trdijo, da je duh močnejši od mesa. Kot povsod se tudi s tem v zvezi dogajajo pretiravanja, ki jih je treba omejiti in zavreti s pametno regulacijo zdravstvenih posegov. Moralno zgražanje pa ni krščansko ampak podeželska malomeščanska konzervativnost, čaščenje neresničnih besed.
Maša za domovino. Nekateri naši vodilni politiki se niso udeležili maše za domovino ob prazniku osamosvojitve. Nismo se še naučili, kaj je demokracija in kaj totalitarizem. Še vedno je med ljudmi strah pred ljudmi prejšnjega režima.
Komentar. Čemu naj bi se udeležil maše, če ne verujem v Boga in nisem kristjan? Da bi pokazal, da priznavam duhovno nadoblast rimokatoliške cerkve nad vsem življem v državi? Se vam ne zdi, da je to duhovni totalitarizem? Niti ne vsiljevanje vere, ampak vsiljevanje pokorščine klerikalni ustanovi, priznavanje njene duhovne nadoblasti. Duhovnost je mnogo širši pojem od krščanskega nauka.
Pokop domobrancev. Na ljubljanksem Gradu, na Šancah, je vojaško pokopališče 147 domobrancev, ki so padli v bojih. To je dokazano z izkopavanji. V preteklosti so bile na grobišču maše. Postavili so tudi križ, ki pa so ga vedno našli polomljenega. Zdaj je mestna oblast prepovedala maše in obeležja. To je proti vsem civilizacijskim normam.
Komentar. Ta prepoved mestne oblasti je proti vsem civilizacijskim normam. Podpiram prizadevanje gospoda župnika, da se to prepoved obsodi in ukine, grobišče spodobno uredi ter omogoči vse potrebne pietetne obrede.
Infiltracija. Izšla je knjiga, ki trdi, da so se v rimokatoliško cerkev infiltrirali komunistični in podobni elementi, ki od znotraj rušijo cerkev, in so prodrli do najvišjih vrhov cerkve (sic!). Pater ne verjame v to, oziroma se mu to ne zdi pomembno, kajti od nekdaj je v cerkvi opozicija. To je pač realno nasprotje znotraj cerkve. V zvezi s tem so tudi predlogi o ponovni vzpostavitvi latinske maše. Maše so bile v zgodovini Cerkve v različnih jezikih. Ciril in Metod sta uveljavljala slovansko bogoslužje. Pri nas so maše v slovenščini, če pa je kdaj tudi latinska maša, nima pater nič proti.
Komentar. Tista knjiga torej dokaj neprikrito nakazuje, da je papež Frančišek komunist. Znana teza. Ni rečeno, da ni kak vir tega mnenja tudi v naši cerkvi. Pater se na to odziva pametno in te teze ne komentira obširneje. Tudi njegovo stališče do latinske maše je umerjeno.
Celibat. Ali naj bo celibat prostovoljen? Ljudje se za duhovniški stan odločajo prostovoljno, poučeni, da s tem pristajajo tudi na celibat. Seveda so težnje, da bi se glede celibata odločali posebej. Vprašanje je, kaj bo prej ali poročen duhovnik ali ženska-duhovnica. Tako v šali. Pravoslavni popi so poročeni, a tudi pri njih se pojavljajo težave, vprašanje zakonske zvestobe, ločitve, odnosa do otrok itd. V celibatu imaš več časa za svojo službo, kot če imaš družino. Vsak stan ima svoje tegobe.
Komentar. Precej odmerjeno stališče. Kljub temu menim, da bi se morali duhovniki odločiti za celibat prostovoljno, potem ko so se že odločili za duhovniško službo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar