PO ČRNI GORI (4)

  5. dan: Budva - Cetinje - Lovćen - Njeguši - Kotor - Budva

Zjutraj smo se od recepcije Slovenske plaže vzpeli po serpentinah v smeri proti Cetinju. Odprl se nam je lep pogled na celotno Budvo, v kateri je stara Budva za obzidjem na čeri le majhen del. 

Cetinje s svojimi 15 tisoč prebivalci je kakih 30 km oddaljeno, to je, za dobre pol ure vožnje od Budve, na dobrih 600 m nad morjem, na kraškem polju pod Lovćenom. Sem se je v 15. stol. iz Žabljaka, ki so ga zavzeli Turki, ki so pritiskali z vzhoda, preselil Ivan Crnojević, vladar Zete, in tu postavil prvi dvor (1482) in nato samostan. V teh divjih časih ob neprestanem spopadanju s Turki so Crnojevići (Ivanov sin Đurad Crnojević) nekaj deset let po Gutenbergovi iznajdbi tiska in 50 let pred prvo v tujini tiskano slovensko knjigo ustanovili tiskarno, prvo med Južnimi Slovani. Tiskarna je tiskala knjige v cirilici. Prvo natisnjeno delo je "Cetinski oktoih" (1494). "Oktoih" (iz gr. okto-ehoi, osem glasov) je liturgična (bogoslužna) knjiga osmih spevov o Kritusovem vstajenju (vaskresenije). V naslednjih dveh stoletjih so Turki uničili in do tal porušili dvor in samostan. Cetinje si je opomoglo šele s prihodom dinastije Petrović in razglasitvijo Kneževine Črne gore in samostojnosti na Berlinskem kongresu (1878) (knez Danilo I Petrović) in končno Kraljevine Črne gore s kraljem Nikolom I Petrovićem (1910). Petar Petrović Njegoš je ustanovil novo tiskarno (1833—1852), v kateri je tiskal svoje speve.

V obdobju od Berlinskega kongresa do prve svetovne vojne je Cetinje doživelo nepojmljiv razcvet. V novi, mednarodno priznani evropski državi, je okrog dvajset evropskih držav ustanovilo svoja poslaništva. Njihove zgradbe so se ohranile do danes, ko so v njih različne kulturne institucije črnogorske države. Poslaniki so tudi družno ustanovili in oblikovali lep park, ob katerem smo se sprehodili. Cetinje je mesto umetnosti z likovno galerijo in mesto kulture sploh.

Nekdanji dvor kralja Nikole II

Tile mrcini, stegnjeni na toplem, oktobrskem soncu na glavni aveniji, nista crknjeni, a se ves čas našega pohajanja tam okoli nista niti za dlako premaknili, tako jima je bil všeč ta položaj. (Sram naj ga bo, kdor ob tem pomisli na njuno nacionalnost, saj vendar psi nimajo nacionalnosti.)

 

Nekako se mi ni posrečilo posneti kakih lepih fotk Cetinja, čeprav za to ni krivo Cetinje. Naj zato vzneseno izjavim: če bi bil upokojenec brez vseh vezi in obveznosti, bi rad živel v tem mestu vsaj nekaj tednov na leto; tako je mirno, brez prometa s tako osvežilnim zrakom, toliko kulture in dovolj kavarnic.

Po kratki vožnji smo se ustavili malo pred začetkom tlakovane poti proti mavzoleju na vrhu Lovćena. Predstavljal sem si, skromni Slovenac, da je Njegošev mavzolej manjši, tak malo boljši Aljažev stolp. V resnici je prav impozantna zgradba. Tudi nisem vedel, da je del poti do njega pokrit, obzidan; da, skratka, vodijo stopnice skozi tunel, kar pride še kako prav, kadar piha. 

 

Z Lovćena smo se spustili v vasico Njeguši, rojstni kraj Petrovićev. Ne vem, ali sem preslišal, ali ni bilo povedano, a rojstne hiše nobenega člana dinastije nisem videl. Je pa vas znana po siru in pršutu. Z obojim so nam postregli v krajevni gostilni, ki je prav lično urejena, tako da ohranja stare arhitekturne vrednote in je hkrati prijazna sodobnemu turistu.

 

Iščoč motive sem se potikal po okolici gostilne in ob temle mostiču naletel na skoraj brezzobega soseda. Povedal je, da je delal v Ljubljani "u INDOS". No, tam kot moj svak. Smo bratje, kakor koli vzameš. 

Po številnih serpentinah. ki jih je naš šofer Jože odlično zvozil, smo se znašli v Kotorju, mestu, po katerem nosi ime Boka Kotorska, Kotorski zaliv. 

Nezmotljivo znamenje nove dobe je velika križarka (ta naziv se je uveljavil, čeprav smo včasih tako imenovali samo vojne ladje), zaradi katere so ozke uličice starodavnega mesta prepolne turistov. Zgodovina Kotorja se je začela davno prej kot zgodovina Cetinja. Naselbino so ustanovili Rimljani kot Acruvium, ki se prvič omenja 168 p.n.š., kasneje je spadal pod vzhodno rimsko cesarstvo ali Bizanc. Naziv mesta izvira po eni verziji iz bizantinskega dekateron ali dekaderon (gr. deka-thyra, deset vrat) oziroma srednjeveško latinskega Catarum. Po drugi verziji so v Acruvium v 9. stol. prišli z zlatom in srebrom iz bosanskih rudnikov opremljeni trije bosanski plemiči s spremstvom iz Kotorja (Vesekatro) pri Banjaluki (!), ki so si hoteli tu ob morju ustvariti utrjeno zatočišče. Z meščani Akruvija so se dogovorili, naj žreb odloči o imenu (wiki, srbhrv.). (Mimogrede: hrvaška, srbska, srbohrvaška in bosanska verzija članka o K. v wikipediji, se razlikujejo in poudarjajo vsaka svoj delež v zgodovini mesta!) Kasneje je mesto prešlo pod nadvlado Srbije, a je ohranilo delno avtonomijo tudi zaradi zveze z Dubrovnikom. Po več kot treh stoletjih pod oblastjo Benetk in vmesnih turških obleganjih in menjavanjih gospodarjev je prešlo pod oblast Avstoogrske do konca prve svetovne vojne, ko je postalo del Kraljevine Jugoslavije.

Katedrala sv. Trifuna

Pravoslavna cerkev sv. Nikolaja

Kljub vpadljivi reklami ni bilo časa, da bi si v miru privoščili kotorsko krempito; ostale so samo sline. Po nedolgi vožnji smo se po cesti, ki vodi iz Tivata, vrnili v Budvo.