PO ČRNI GORI (2)

 

2. dan: Kanjon Tare - Črno jezero - Ostrog - Podgorica - Virpazar (Skadarsko j.) - Budva 

Zjutraj smo se na poti iz Žabljaka najprej ustavili na mostu čez Taro in ob njenem kanjonu, 1300 m globokem, "najglobljem in največjem kanjonu v Evropi". Most je 135 m visok in 154 m dolg. Graditi so ga začeli leta 1935 po načrtih arhitekta Mijata S. Trojanovića (1902-1984), mesto glavnega inženirja za izgradnjo pa je prevzel inž. Issac Russo. Most so končali ob koncu leta 1940. Leta 1942 "so partizani, da bi preprečili prehod okupatorskih sil v Črno Goro, minirali konstrukcijo zadnjega malega loka na levem bregu kanjona, v dolžini 44 m. Kljub temu, da so ostali deli mostu ostali nepoškodovani, je bil most ves čas vojne neprevozen. Rušenje omenjenega odseka mostu so zaupali gradbenemu inženirju Lazarju Jaukoviću, ki je tudi sam sodeloval v njegovi izgradnji. Inženirja Jaukovića so Italijani ujeli in ga ob mostu tudi ustrelili, domačini durmitorskega okraja pa so mu na kraju, kjer je bil takrat pokopan, za njegovo hrabrost in žrtev postavili spomenik" (vir: vagabundo.si). Most so obnovili in ga predali prometu 1946. leta. Dogodki okrog miniranja mostu so bili predloga za igrani film Most (H. Krvavac, s slovenskimi "Nemci", Demetrom Bitencem, Maksom Furjanom). 

 

Na levem bregu stoji v bližini mostu spomenik, bista oficirja kraljeve jugoslovanske vojske, z napisom: "Ovaj spomenik podiže majka Marija sinu Božidaru Žugiću ing. poručniku rođ. 1915 a herojski poginuo 1941 god." Ta spomenik ni nikakor povezan z mostom, ob katerem stoji. Božidar Žugić je bil ubit 13. 4. 1941 (leto pred rušenjem mostu) v spopadu med pripadniki jugoslovanske kraljeve vojske in vojsko Hortyjeve fašistične Madžarske na jugoslovansko-madžarski meji pri Bačkem Petrovcu v Vojvodini. Preživela priča, prevajalec, vojvodinski Slovak, pripoveduje, da je oddelek kraljeve vojske tam naletel na oddelek hortyjevcev. Komandant je ocenil njihovo premoč, se hotel predati in se začel pogajati s komandantom Madžarov. Žugić pa je svojemu komandantu dejal, da se jugoslovanska vojska ne predaja. Izvlekel je pištolo in ustrelil hortyjevskega komandanta, v tistem trenutku pa je vojak na madžarskem tanku sprožil rafal in vse pokosil (srbska wikipedia, nejasno). Žugića in soborce so pokopali v bližnjem vojvodinskem kraju Gložanu. Ker Žugić ni bil komunist, mu v njegovih rojstnih Plevljah v Črni gori dolgo niso hoteli postaviti spomenika, niti ga proglasiti za narodnega heroja. Šele leta 1966 so postavili spomenik ob mostu na Tari. Na tem mestu bega popotnike, ker mislijo, da je to spomenik inženirju, ki so ga partizani prisilili, da je razstrelil most, nato pa so ga ubili Italijani. "A majka je isterala svoje." Sin ima spomenik na eminentnem kraju, čeprav ne sodi tja. Sicer pa, po mojem, tja tudi ne sodi ZIP-LINE, ki je poglavitna "atrakcija" tega kraja. Prav nobene naklonjenosti ne čutim do teh sodobnih adrenalinskih kopeli.

 

Na poti k Črnemu jezeru pod durmitorskim Bobotovim kukom (2523 m) se je moral avtobus kmalu ustaviti; naprej smo morali peš po zaščitenem področju narodnega parka Durmitor mimo slikovitih mokrišč. 

 

 

Pogled na Črno jezero, ob poti pa številne stojnice z domačimi izdelki vseh vrst. Nekaj časa smo se zadržali ob restavraciji na bregu, nato pa spet na avtobus in proti jugu. Mimo Šavnika in proti Nikšiču - v daljavi navpična gorska pregrada, Ostroška greda, v njej pa se svetlika v skalo vstavljen pravoslavni samostan Ostrog, osrednja božjepotna točka Črne gore (1610-1671).

 

Z avtobusa se izkrcamo spodaj in se preselimo v manjša avtobusa, ki ju upravljata spretna domačina, ter se vzpnemo po serpentinah do ploščadi pred samostanom. Proti pričakovanjem je ploščad kar široka; v samostanskem poslopju, ki je malo nižje od cerkve, pa je očitno dovolj prostora za množico vernikov. Na balkonih so naložene skladovnice blazin. Vzpnemo se po stopnicah in ozkem hodniku mimo mozaikov in slikanih podob do kripte z najsvetejšo - Bogorodico sveto Marijo, ob kateri čuje menih. Ko pridemo ven, se nastavljamo toplemu jesenskemu soncu.

 

Natočimo še zdravilne vode, nato pa se po kakih 30 km vožnje znajdemo na Trgu svobode v Glavnem mestu Podgorici. Koga predstavljajo portreti na velikih panojih, mi ni uspelo ugotoviti, so pa očitno tudi Črnogorci zaplavali v spolno kolikor toliko enakopravno dobo in v demokratično ureditev svobodnih volitev.

 

Odmor za kavo na terasi restavracije na Trgu svobode nekdanjega Titograda in sprehod mimo kavarnic nama dobro dene. Nato pa spet na avtobus in proti Skadarskemu jezeru. Nisem si mislil, da bom kdaj videl to jezero, ki mi je nekoč pomenilo konec sveta. Že smo v Virpazarju, prečkamo tire želenice Beograd-Bar. in se znajdemo na ladjici, ki nas popelje v pentlji skoraj do albanske meje sredi jezera. 

 

Ko se vračamo, je že mrak. Vabljivi gostilnici v pristanu se moramo odpovedati. Hitimo v Budvo.