1. dan: Ljubljana - Sarajevo - Foča - Tara - Sutjeska - Bileća - Nikšič - Šavnik - Žabljak
Malo pred eno zjutraj smo se 13. oktobra 2024 pri Dolgem mostu v Ljubljani vkrcali v avtobus agencije Relax, ki je pripeljal iz Maribora s krepko skupino Štajercev in Korošcev, da bi obiskali republiko Črno goro. Naju je vodila jugonostalgija: Črna gora je edina nekdanja jugoslovanska republika, ki je še nisva obiskala. Po mirni vožnji, ki je dovoljevala nekaj dremeža, smo se zbudili v sončnem nedeljskem jutru v mestu ob Miljacki. Baščaršija je že živahno utripala.
Še skok do Foče v smeri proti črnogorski meji. Področje Republike srbske, ki zavzema ves vzhodni del nekdanje republike BiH, ni videti spodbudno. Raztresene družinske hiše, zidane v lastni režiji z denarjem, zasluženim v zdomstvu. Vodička, gospa Lidija, ima dober načrt na osnovi izkušenj: iz Foče je kakih 20 km do mejnega prehoda Šćepan polje (?) in nato bi kmalu prispeli v črnogorski Žabljak, kjer naj bi prespali prvo noč. Račun brez bosansko-srbskih krčmarjev. Avtobus se po ozki cesti priziblje do mejnega prehoda. Čakamo. Šofer Jože se potrudi do jeklenega sefa nad sedeži in izvleče dokumente, ki mu jih običajno ni treba pokazati, tokrat pa. Pregledujejo. Čakamo. Nato odločitev: Ne može. Menda so - "nikome ništa" - lani ali prej znižali dovoljeno tonažo na mostu čez Pivo, ki se malo nižje izliva v Drino. Pretežki smo, da bi nas spustili na most in v Črno goro. Kaj to pomeni? Obrni in nazaj po drugi poti, na drug mejni prehod. Jože na ozkem platoju spretno obrne avtobus.
Spodnja tabla dobrodošlice v drugi srbski državi je namenjena potnikom iz Črne gore.
Drug mejni prehod? To je pomenilo nazaj do Foče in od tam dalje po drugi poti proti jugu, po dolini Sutjeske. Tako sva mimogrede in ne da bi nameravala, obiskala področje, ki je bilo v času Jugoslavije prava božja pot. Tudi po sto avtobusov je stalo ob tej cesti v okolici spomenika na Tjentištu. Avtobus je brzel, da bi še pred nočjo prišli do Črne gore in Žabljaka. Tako sem sloviti spomenik kiparja Miodraga Živkovića videl od daleč, skozi okno avtobusa.
Predstavljal sem si, da spomenik stoji na kaki vpadljivi vzpetini. V resnici je na položnem griču tik nad cesto, torej v dolini reke. Lokacija je zgodovinsko verna, saj so tam partizani prebili obroč in prečkali cesto ter se pognali v breg Zelengore. Spomenik umetniško izrazno verno prikazuje ta vzgon v pobočje in v "zmagovito prihodnost". Od nekdanjega sijaja pa okoli njega ni ostalo dosti in tudi mi temu predelu nismo posvetili nobene posebne pozornosti. Mudilo se nam je. Vse se konča, tudi zanos in slavnosti. Tudi podoba ranjenega tovariša Tita z roko v beli prevezi bledi. Vse blagodejne utopije o "bratstvu in enotnosti". Vse tone v pozabo. Sic transit gloria mundi.
Sledila je hitra vožnja proti jugu mimo Gackega in Bileće na mejni prehod Klobuk - Ilino Brdo (?). Žalostna pokrajina. Pustote. "Sredi pušk in bajonetov..." Opuščene vojašnice... Čez Nikšič, Šavnik do Žabljaka. Gacko:
Žabljak je nekakšna črnogorska Kranjska gora: izhodišče za planinske in smučarske ture na pobočjih Durmitorja. Hotel, kjer smo se nastanili, je povsem ustrezal opredelitvi vodičke: "Kranjska gora iz 60. let prejšnjega stoletja." Širna razgibana planota daje vtis urbanistične neurejenosti. Vrste hiš - enodružinske? bungalovi? glamping? - kot zasnutki ulic "sredi ničega", pa spet praznina in posamezni "stanovi".
Ni komentarjev:
Objavite komentar