DOVOLJ JE

Menil sem in še vedno tako mislim, da bi se morale v demokraciji izmenjavati desne in leve vlade, in da so pri nas pretežno vladale naslednice LDS. Bil sem pripravljen ne pogrevati starih očitkov, namenjenih JJ. Nisem se strinjal s strankami, ki so že pred volitvami razglašale "Ne z Janšo". Nasprotoval sem vsem, ki so psovali njega in njegovo vlado. Nisem podpiral protestov. Nisem pregriznil vsake besede, ki jo je izrekel on ali kak njegov pristaš. Kot dobronamerno sem sprejemal njegovo upravljanje epidemije. Še zdaj mislim, da stanje v državi ni slabo z izjemo stanja duha in da stebri demokracije zadovoljivo delujejo.

Zadnje izjave ministra Hojsa in dejanja in izjave premiera Janše pa so daleč od tega, kar sem pripravljen tolerirati. Minister Hojs se zdaj usti, da je Slovenija pripravljena sprejeti do 200 tisoč ukrajinskih beguncev. Ograje ni odprl niti 200 beguncem z Bližnjega vzhoda in Afganistana, vključno z materjo, ki je hčerko izgubila v Dragonji. Ko je utemeljeval to odločitev, se niti ni trudil prikriti svojega rasizma tako, da bi rekel, da so bili preveliko varnostno tveganje zaradi zveze z Islamsko državo in fundamentalisti. Ne, druge kulture so in druge vere, je dejal ta kristjan, izobražen inženir. 

Premier, ki je po predsedovanju EU dobil zalet, in je baje velik strateg, izveden v obrambnih vedah, je skušal popeljati Slovenijo zopet na čelo demokratičnega Zahoda. Potem ko ni mogel svetovati predsedniku Zelenskemu, je predlagal no-fly zone, prepoved letenja ruskim letalom nad Ukrajino. Možno je samo dvoje: da o obrambnih vedah nič ne ve, ali pa da bi rad videl eskalacijo vojne v jedrski spopad in morda v njem še komu svetoval strategijo. 

Dovolj je gospodje. Tudi jaz sem prišel k pameti.

"OSEBNO JE POLITIČNO"

Ni vsaka osebna zadeva politična, niso politična agenda vedno tudi osebna; se pa osebne težave pogosto izvažajo v politiko, politika pa rada spreminja osebe po svoji podobi

 

Za dobro sveta bi bilo potrebno samo to, da bi ljudje bolje izkoristili svoboščine, ki jih imajo. - Henry James

Kako razumeti naslovno izjavo? Kdo je to izrekel, v kakšnem kontekstu? To je šolsko naučeno izrekla Janina Slovenka leta v kontekstu dejavnosti Inštituta 8. marec, nevladne organizacije, ki si prizadeva uresničevati različne družbene projekte in ki je zaslovela, osebno, kolektivno in institucionalno s tem, da je z nabirko podpisov pod geslom "Za čisto vodo" spodbudila referendum proti noveli k zakonu o vodah, noveli, ki jo je predlagala vlada. Ali je novela k zakonu res obetala onečiščenje čistih voda, katerih in koliko, ali pa je bila samo priložnost, da se glasuje proti vladi, pustimo ob strani. Mogoče je bil ta referendum samo politični "spin", posrečena ali morda genialna manipulacija. Dovolim si osebno dvomiti o njegovi upravičenosti (gl. zapis Referendumska spoved, 15 .7. 21 na tem blogu). Razumem pa logiko gornje izjave. Moja osebna zaskrbljenost za zdravje naj bi se izrazila kot prizadevanje za občo ureditev voda, da bi ostale čiste. Za svoje zdravje naj skrbim tako, da (če sem prave baže) podpiram politične projekte za občo ureditev zadev, ki vplivajo na zdravje - v skladu s Kantovo etično maksimo, naj ravnam tako, da bi bilo moje ravnanje lahko obči zakon. Dostavek v oklepaju v prejšnjem stavku nekako pogojuje na videz nepreklicno in brezpogojno trditev. Se pravi, da ne velja nujno dobesedno.

1. OSEBNO JE POLITIČNO

Zdi se, da je s kopulo "je" med obema pojmoma vzpostavljen enačaj; da je torej "osebno" isto kot "politično", identično, kot da bi napisali a = a ali x = a. To očitno ni res, sicer ne bi imeli dveh pojmov, ali pa bi ju lahko poljubno zamenjavali, npr.: moj osebni dvom, ali naj napišem ta članek, je hkrati tudi politični dvom, obči dvom, s katerim se ukvarja neka politična stranka. To ni res. To je smešno. Boleči zob je moj osebni problem ne družbeni. Dejstvo, da bi mi zobozdravnik v javnem zdravstvu predlagal ekstrakcijo namesto zdravljenja, zasebni zdravnik pa dolgotrajno zdravljenje z računom za vsak obisk in ne ekstrakcije, pa je družbeni problem, ki lahko postane politični problem.

Razlikujemo torej pojme "osebno", "družbeno" in "politično". Zelo provizorično jih definirajmo takole: zadeva je "osebna", če se tiče samo mene in ne drugih, tako kot boleči zob, dokler ne ohromi moje službene dejavnosti. "Družbena" težava postane boleči zob, če zaradi bolečin ne morem delati in ne opravim službene naloge in tako povzročim motnjo v delovni organizaciji; če torej drugi okrog mene (družba) čutijo posledice mojih osebnih težav. Družbena je taka zadeva tudi, če prizadeva več ljudi s to osebno težavo, ljudi, ki potem ne dobijo ustreznih zdravstvenih storitev. "Politična" pa postane zadeva, če sam ali s somišljeniki pokrenem akcijo, ki bo preko mehanizmov političnega odločanja (parlament) vodila do sprejema zakona ali spremembe zakona, ki bo vsem, ki jih boli zob, zagotovila ustrezno obravnavo. Od osebnega do političnega je torej nekaj korakov; ne prelivata se kar neposredno eno v drugo. Da mlad par nima stanovanja, je njun osebni problem, povzroča njuno slabo voljo; hkrati je družben, ker je več takih parov, kar povzroča motnje v družbi, in postane političen, kadar začnejo mladi pari pritiskati na oblast, naj kaj ukrene v zvezi s stanovanji za mlade družine. So torej tri različne ravni, ki so med seboj povezane, niso pa isto. Nekatere osebne težave so težave več ljudi, so družbene težave, ki se lahko rešujejo politično. V glavnem gre za dialektiko osebnega, družbenega in političnega: osebno je v družbenem in političnem in obratno.

2. POLITIČNO JE OSEBNO

Poglejmo še obratno pot: "politično" je "osebno". Če je med obema pojmoma enačaj, je ta obratna pot prav tako možna kot pot od osebnega do političnega. Če me aktivisti za čisto vodo uspejo prepričati, da bom pil umazano vodo, da se bom kopal v umazani vodi, če dopustim, da bo sprejeta sprememba zakona o vodah, začutim politično vprašanje o urejanju voda kot družbeni problem in nazadnje kot svojo osebno ogroženost v prihodnosti. Ta ogroženost je lahko resnična ali lažna, a če jo doživljam (če so me uspeli prepričati), je realna v tem smislu, da na referendumu glasujem proti takemu zakonu. Morda vse skupaj sploh ni imelo nobene zveze z vodo, ampak z vodjo, ki opoziciji "ni všeč".

Iz teh premislekov izhaja troje: 1. "Osebno" ni kar neposredno "politično". Mora se, če je taka potreba, najprej iz-raziti, vplivati na druge (družbo), ki se morajo zganiti, se organizirati in pritisniti na "politiko", pri čemer so lahko uspešni ali pa ne. Ne pride vsaka zadeva na dnevni red političnih gremijev, strank itd. Ne postane vsaka osebna težava tudi politična "agenda". So osebne reči, ki ostanejo samo osebne in se ne prelijejo ne v družbene ne v politične. To je pomemben sklep. Ni vsaka osebna zadeva tudi družbena in še manj hkrati tudi politična. Osebne zadeve se filtrirajo, da postanejo politične.

2. Pri "prevajanju" osebne težave, preko družbene zadeve v politično agendo pride lahko do zavajanja, do zmotnega proglašanja osebnih problemov za politične. "Zmotno" pomeni, da ni zavestno "lažno", ampak da gre za nezavedno dogajanje, nezaveden "prevod" osebnega v "družbeno" in "politično". Morda najbolj tipični predstavniki tega dogajanja so večni uporniki, ki upor proti staršem (očetu) nadaljujejo v šoli, ko se upirajo učiteljem; na cesti policistom; v službi se upirajo predstojnikom in nekateri zajadrajo v politiko najprej kot uporniki proti krivični oblasti, nato pa, če so uspešni - kot zatiralci drugih. So pa še druge osebne prikrajšanosti, ki jih prizadeti izvažajo v družbo in politiko. Urejajo življenje drugih, da bi, nevede, uredili svoje. Mogoče jim celo uspe urediti oboje ali pa nič od tega.

3. Tudi "politično" se lahko spremeni v "osebno". To se zgodi, če politično motivirana entiteta, organizacija ali skupina, to je entiteta, ki deluje s pozicij oblasti ali proti oblasti (deluje torej na politični ravni), uspe politično agendo prikazati kot družbeno zadevo in osebni problem ljudi. To se je zgodilo s "čisto vodo". Protivladno motivirana skupina oziroma organizacija je predlog novele zakona prikazala kot grožnjo osebnemu zdravju slehernika in z organiziranim zbiranjem podpisov od vrat do vrat, uspela zagotoviti referendum.

Da "osebno" ni kar neposredno tudi "politično", priča tudi delitev znanosti na zadeve, ki se ukvarjajo z "osebnim", in znanosti, ki se ukvarjajo z "družbenim" in "političnim". To so mogočna globalna znanstvena omrežja. Na eni strani je psihologija, ki se ukvarja z "osebnim", na drugi strani sociologija, ki se ukvarja z "družbenim" v širšem smislu in "političnim" v ožjem smislu kot politologija. Psihologija priznava, da je "družbeno" vtisnjeno v osebnost, kljub temu pa preučuje "osebnost" kot pojav sui generis. Prihologija je razvejana; razteza se od področij, ki se ukvarjajo bolj z notranjepsihičnim dogajanjem (psihoanaliza) do področij, ki preučujejo odnos med osebnostjo in družbo (socialna psihologija). Na drugi strani je sociologija, ki preučuje "družbo" (in kot posebno področje "politiko") kot pojav sui generis. Priznava pa - razen skrajnih deterministov - da imajo v družbi in politiki osebnosti pomembno vlogo. Obe ti vedi znata tudi pretiravati. Če pretiravajo s psihologijo, npr. tako da vojne in druge politične dogodke razlagajo s patologijo osebnosti in ne z družbeno-ekonomskimi dejavniki, imenujemo to psihologizem. V praksi skušajo zagovorniki tega nazora reševati družbene probleme, recimo nezaposlednost, tako, da terapirajo nezaposlene, jih učijo asertivnosti ipd. Če pretirava sociologija, na primer tako, da trdi, da je osebnost v celoti in brez ostanka družbeno determinirana, določena z družbeno strukturo in procesi in da ne obstaja nič takega kot "oseba", ampak le družbeni "agensi", je to sociologizem. V praksi ta rešuje nesoglasja med zakonci tako, da gradi stanovanja za mlade družine. To vsaj ne škodi; huje je, če socialne probleme rešujejo z revolucijo, po kateri razvijajo socialno delo za reševanje socialnih problemov, ki z revolucijo niso izginili.

Do zmot, do osebno, družbeno in politično nezaželenih pojavov prihaja, kadar osebne težave neupravičeno proglašamo za družbene ali politične, kot tudi, kadar skušamo politično vsaditi v osebno identiteto. Vsak človek ima notranjo psihično dinamiko, napetosti in boje; npr. boje med idealno predstavo o sebi in realno podobo in dosežki, med zahtevami narave (naravnimi impulzi) in zahtevami idealne predstave, narcisistične samopromocije ipd. Za urejanje teh napetosti in nezadovoljstev so pristojni vzgojitelji, svetovalci, psihoterapevti. Nekateri ljudje imajo to srečo, da lahko svoje težave uredijo z njihovo pomočjo, druge obrusi življenje, nekateri pa jih izvozijo - v politiko.

Starejši smo doživeli tudi obratni proces: vsajanje političnega v osebnost, to je, politično indoktrinacijo. Politične nazore so sistematično skozi izobraževalni proces, medije in kulturo vgrajevali v nas in si kar uspešno prizadevali iz nas narediti enoumnega "socialističnega človeka", zagretega za gradnjo socializma kot prve faze komunizma. Je s tem kaj narobe? Mogoče boste lažje odgovorili, če se vprašate, ali bi vam bilo ljubo, če bi uvedli katoliški verouk v vse šole (na Univerzi splošni obvezni predmet Temelji krščanstva) in bi vam od jutri dalje namesto Dnevnika ali Dela raznašalec dostavil samo Družino. Nekateri nas poučujejo, da smo blizu temu, in kot protiutež preko vseh svojih zvočnikov vsajajo v nas svoje politične nauke.

3. ZASEBNO IN JAVNO

Osebnega in političnega ne gre zamenjavati z zasebnim in javnim. Sta pa ta pojma povezana z onima in njuna pritegnitev v razmišljanje osvetli odnos med osebnim in političnim. O javnem ne bi zgubljal besed. To je prostor političnega. Če hočem, pri tem sodelujem, če nočem, pa ne. Nihče me nima pravice ne v javnem ne v zasebnem prostoru napadati ne fizično ne z agresivnim govorjenjem zaradi mojih političnih stališč ali dejavnosti, niti mi nima pravice vsiljevati svojih. Kajti tudi v javnem prostoru mi Ustava jamči osebno dostojanstvo in varnost, nedotakljivost moje telesne in duševne celovitosti. Ustava nam v več členih jamči zasebnost (zasebno lastnino, pravice zasebnosti, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem, varstvo osebnih podatkov). V členu o varstvu osebne integritete se ustavno določilo zasebnosti zelo približa pojmu "osebnega" v odnosu do političnega. Po mojem razumevanju ta določila posredno omejujejo politični aktivizem. Dejstvo, da je osebno do določene mere politično, ne upravičuje političnega poseganja v mojo zasebnost pod pretvezo, da s svojo politiko rešuje moje osebne težave. Njegova meja je moje stanovanje in so moje in kogar koli drugega popolnoma zasebne dejavnosti, tudi če se odvijajo v javnem prostoru. Sprehod po mestu kot javnem prostoru je moja zasebna dejavnost, ki jo izvajam z ozirom na druge v tem prostoru, obzirno. Tudi kolesarim po kolesarskih stezah in ne jemljem prostora drugim udeležencem v prometu. Ta spis bom bral pred parlamentom z dovoljenjem policije.

SKLEP

Osebnost ali oseba je privilegiran pojem. Človekove pravice so pravice osebe kot svojske celote. Moje osebno lahko postane politično in politično osebno, ni pa nujno. So težave, ki so v prvi vrsti osebne in agenda, ki so predvsem politična. Maskiranje osebnih težav s političnim angažmajem je prav tako neprimerno kot vsajanje političnih idej pod pretvezo skrbi za razvoj osebnosti ali obči blagor.

KAJ BI BILO, ČE SE NE BI UPRLI

Posegam na področje, na katerem nisem strokovnjak. To je moj dnevnik in v njem izražam svoje misli in premišljanja. Bralce prosim za uvidevnost in dobronamerno kritiko.

Ob razpravah ob obletnici dražgoške bitke in požiga vasi zanese misel tudi na hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če se ne bi uprli. Po 80 letih od bitke si že lahko dovolim to vprašanje. Cena partizanskega upora, izražena v človeških življenjih, cena v številu žrtev boja in represalij, je bila visoka. Dražgoše niso edina požgana slovenska vas kot odgovor okupatorjev na partizanske napade. Vsako življenje šteje; danes se ljudje tega živo zavedajo, ko se celo malenkostnega tveganja ob cepljenju, tveganja v svoje dobro in dobro skupnosti, branijo in ga odklanjajo. Vprašanje je torej upravičeno z vidika človekovih pravic in najvišje pravice, pravice do življenja.

I
Poglejmo zadevo z vidika tistih, ki so se hoteli izogniti spopadom z okupatorji in represalijam, ter tako ohraniti prebivalstvo, to je, z vidika tedanjih oblasti v "Dravski banovini" in "Ljubljanski pokrajini". Možna izida vojne sta bila dva: da Nemčija zmaga, ali da bo poražena. Na njeno zmago se pripravimo tako, da zagotovimo brezpogojno lojalnost nacističnemu režimu in si skušamo za nagrado ohraniti kulturno avtonomijo, to je, jezik in kulturo. Seveda bi bilo lepo, ko bi si pridobili status Neodvisne države Slovenije v okviru, to je pod nadvlado nemškega Reicha, tako kot so Hrvati dobili NDH.

Če je kdo tako mislil, bi bilo to popolnoma nerealistično sanjarjenje. Nemci so takoj po zasedbi začeli raznarodovalno in germanizatorsko politiko: po Hitlerjevem osebnem ukazu "naredite mi to deželo spet nemško", je sledil izgon 260.000 Slovencev v Srbijo, izseljevanje v Nemčijo, naseljevanje Kočevskih Nemcev med Savo in Sotlo, prepoved slovenskega jezika v šolah, uničevanje slovenskih ustanov in kulturnih dobrin. Uničevanje, ki so ga med vojno zaradi partizanskega boja in odpora prebivalstva, upora, ki jim je povzročal preveč stroškov, ustavili, so nameravali nadaljevati po vojni. V začetku bolj benigna italijanska okupacija v Ljubljanski pokrajini bi se brez dvoma, tudi če ne bi bilo partizanskih napadov, nadaljevala v italijanizaciji Slovencev, za kar smo že tedaj imeli zglede na slovenskem ozemlju, ki je prišlo pod Italijo po prvi svetovni vojni. Zmaga sil osi bi torej pomenila za Slovence prej ali slej propad, če ne fizično uničenje ali razselitev, pa kulturno uničenje, izginotje slovenskega naroda.

II
Druga možnost je bila zmaga zaveznikov. V tem primeru je bila politika tedanjih slovenskih oblasti igrati dvojno igro: navzven se potuhniti, priznati nadvlado okupatorjev, jim obljubiti in celo priseči lojalnost, upati na zmago zaveznikov in počakati na vrnitev kraljeve vlade z ostanki kraljeve armade v domovini, tudi na ozemlju sedanje Slovenije, ter obnoviti kraljevino. V kočevskih gozdovih, na meji z NDH, bliže obali, bi se zbirale enote jugoslovanske vojske (plava garda) - tisti, ki so jih partizani uničili v Grčaricah - in čakale na izkrcanje zaveznikov. Vzdrževale bi zveze z Mihajlovičevimi četniki in upale na izkrcanje in na vrnitev kralja in obnovitev kraljevine. Nemcev ne bi izzivale, ker ne bi hotele izpostavljati prebivalstva represalijam. Če bi jih Nemci vendarle odkrili in potolkli, to ne bi bistveno vplivalo na življenje mirnih in lojalnih prebivalcev.

Tudi če popolnoma odmislimo partizanski odpor in bi bilo vse prebivalstvo mirno in vdano okupatorjem, je bila ta politika popolnoma nerealistična. Že takoj v začetku vojne je nastala - vse prej kot neodvisna - Nezavisna država Hrvatska (kraljevina kot ozemeljski kondominij Italije in Nemčije), ki je obsegala tudi Bosno (ne pa obale, ki si jo je prisvojila Italija). Začela se je genocidna politika nad Srbi in drugimi narodi. Po zločinih nad Nehrvati je ustaška država presegla zločine nacistične države.

Da bi po vojni, po genocidu nad Srbi, in zmagi zaveznikov obnovili kraljevino s srbsko dinastijo na čelu, je bilo daleč od realnosti. Ne morem si misliti, da naši lojalistični politiki niso vedeli, kaj se dogaja na Hrvaškem, in kako majhne so možnosti za obnovitev predvojne kraljevine pod dominacijo Srbov, kot "komandne nacije". Bi zavezniki uničili ustaše, ali jih le "pacificirali" in "integrirali" v novi red, kot se je zgodilo s fašisti v Italiji, pa tudi z nacisti v Nemčiji, če so se izognili zavezniškemu pravosodju takoj po vojni? In vendar je bila po vojni Jugoslavija obnovljena, bi ugovarjali, in Hrvati in Srbi združeni v isti državi! Torej bi bila taka obnova mogoča? Da, a to je bila zasluga partizanskega boja, v katerem so sodelovali Hrvati in Srbi kot soborci in sotvorci nove države pod vodstvom Komunistične partije in v katerem je bilo genocidno hrvaško ustaško gibanje uničeno. V odporu se je ustvarila zaveza obeh narodov, poleg drugih sodelujočih. Nacionalizmom vseh vrst je nasprotovala politika "bratstva in enotnosti" in jih držala v šahu, dokler je mogla, to je 45 let, do razpada Titove Jugoslavije. Prav ta razpad kaže, kako težko bi bilo takoj po vojni ohranjati kraljevino Jugoslavijo v predvojnih okvirih. Vsekakor bi bila to zelo nestabilna tvorba, daleč od parlamentarne demokracije po zahodnem vzoru.

Da brez partizanskega odpora nacizem ne bi bil poražen, ni mogoče reči. Zmago nad silami osi so izvojevali zahodni zavezniki in Sovjetska zveza; odporniška gibanja so prispevala k tej zmagi, morda pomembno, a ne bistveno. Združene države so pred koncem vojne že imele atomsko bombo in so s tem prehitele Nemčijo.

Odločilni za zmago zaveznikov so bili uspehi Rdeče armade v SZ, izkrcanje Anglo-američanov v Normandiji in ameriško bombardiranje nemških mest. Balkan bi osvobodili zahodni zavezniki ali sovjeti, tudi če ne bi bilo notranjih osvobodilnih gibanj. O tem priča "osvoboditev" tistih držav na tem področju, ki so po okupaciji in vzpostavitvi kvizlinških režimov pripadale silam osi in v njih odporniška gibanja, čeprav so se proti koncu vojne formirala, niso imela tako pomembne vloge kot v Jugoslaviji (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Grčija). Mislim, da bi se to zgodilo tudi z Jugoslavijo, tudi če ne bi bilo partizanov. Osvobodili bi jo bodisi sovjeti bodisi anglo-američani, odvisno od dogovora med njimi o delitvi interesnih sfer. Prav verjetno bi Jugoslavija hkrati z Grčijo ostala na zahodni strani železne zavese, ki jo je moral Churchill zaradi Titove premoči potegniti vzdolž naše zahodne meje namesto po meji z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.

Naše odporniško gibanje, NOB pod vodstvom komunistov, je bilo pomembno predvsem lokalno. Lokalno, za Slovenijo, je bila NOB, povezana v partizansko vojsko z vstajniki v drugih predelih nekdanje kraljevine Jugoslavije, veliko pomembnejša kot sicer odporniška gibanja globalno. Prispevala je k ohranitvi Slovenije v sedanjih mejah in k njeni sedanji državnosti. Zagotovilo je neodvisnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obnovo države v njenih nacionalno kolikor toliko pravičnih mejah (z obžalovano izgubo Trsta in Gorice - komu bi pripadla, če ne bi bila Jugoslavija komunistična?). Zagotovilo je možnost sedanje državnosti Slovenije.

Tudi v Grčiji se je vzpostavilo levičarsko odporniško gibanje. Po koncu vojne se je tam nadaljevala državljanska vojna, v kateri so pod geslom boja proti komunizmu zmagale sile, ki so sodelovale z okupatorji. Tak razvoj bi bil možen tudi pri nas: po vojni bi nam zavladala kvizlinška stran. Mogoče bi zavezniki očistili najbolj eksponirane hitlerjevce in fašiste in bi uvedli "normalno" parlamentarno demokracijo v okviru ustavne monarhije srbske dinastije. Vsekakor skrajno nestabilen režim, ves čas na robu, na tej ali oni strani diktature - nova "ječa narodov". Bi bilo to bolje kot komunistična diktatura?

III
Tretja možnost bi bil partizanski odpor brez revolucije; vztrajanje na večstrankarski osvobodilni koaliciji s ciljem obnovitve parlamentarne demokracije in ustanovitve republike Jugoslavije. Tak razvoj je bil delno uresničen po vojni z združitvijo jugoslovanske vlade v eksilu in narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in ustanovitvijo začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, vlade Tito-Šubašić, s Titom kot predsednikom vlade in abdikacijo kralja Petra II. Ustanovljena je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija. V naslednjih dneh je postalo jasno, da imajo dejansko oblast v državi komunisti pod Titovim vodstvom, in ministri, imenovani s strani prejšnje kraljeve vlade, so drug za drugim odstopili. Uveden je bil režim ene stranke, Komunistične partije. Nadaljevala se je komunistična revolucija.

Za primerjavo: V Franciji je bila pestra množica odporniških gibanj, med njimi so imeli pomembno vlogo komunisti. Ta gibanja so se maja 1943. leta povezala v Nacionalni odporniški svet (Conseil National de la Resistance, CHR), ki ga je koordiniral Komite narodne osvoboditve Francije (Comité Français de Libération Nationale, CFLN), pod vodstvom generalov Charlesa de Gaulla in Henrija Girauda. Po vojni so v Republiki Franciji ohranili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

Jugoslovanski komunisti niso šli po tej poti. Z vidika njihovega cilja, ustvarjanja pravičnejše, socialistične družbe, bi bila nezaslišana neumnost, če bi ravnali drugače, potem ko so si krvavo, z velikimi žrtvami, priborili vso oblast.

IV
Strateški cilj komunistov je bil že pred vojno komunistična revolucija; revolucija, ki bi odpravila izkoriščevalski kapitalizem, kot je šla njihova mantra, in uvedla socialno pravičnejši družbeni red, ustvarila novega Človeka, nesebičnega, solidarnostnega, skupnostnega itd. Najprej vsakemu po njegovem prispevku k skupnosti, nato vsakemu po njegovih potrebah. Danes pravimo temu utopija, tedaj so bile to sanje in projekt mnogih. Nekritično so prikazovali stanje v Sovjetski zvezi, kjer je bila vsaj prva faza baje že uresničena. Borci so umirali z imenoma Stalina in Tita na ustih.

Revolucija je bila strateški cilj komunistov, pot do nje pa je vodila preko narodnoosvobodilnega boja. V tem boju bi pridobili zaveznike, široko podporo ljudstva, ki ni maralo okupacije in okupatorjev, in po vojni bi jim oblast tako rekoč sama padla v roke. Naši komunisti so si oblast nad drugimi skupinami OF zagotovili že z Dolomitsko izjavo ob kapitulaciji Italije. Ta podreditev je bila v prid enotnosti vodenja odpora, bila pa je tudi korak k prevzemu oblasti po vojni. Med vojno so komunisti delovali na dveh frontah, proti okupatorjem in domačim izdajalcem in proti eksponentom kapitala, buržoazije, če jih "kulaki in buržuji" niso materialno podpirali (pa tudi, če so jih). Proti njim so se dvignili predvojni ideološki nasprotniki in vsi, ki so se bali partizanskega revolucionarnega nasilja, ali ki so ga že doživeli. Tako so nastale "vaške straže" in iz njih pod Italijani bela garda in pod Nemci domobranci. 

16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF. 8. septembra 1943 (ob kapitulaciji Italije) so partizani razbili odred Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini ("četnike"), ki se je v Grčaricah pripravljal na predvideno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji. To je bila zavrnitev sodelovanja s kraljevo vlado in prizadevanja za obnovo kraljevine in jasna napoved enostrankarskega režima po vojni. Vaški stražarji, belogardisti in domobranci so - logično - pristali v "objemu" okupatorjev kot kvizlingi. Domači politiki so se uračunali v vseh pogledih. Komunisti so imeli boljšo strategijo in taktiko. Usoda ljudi, ki so bili tedaj na "oblasti", je tragična. Znašli so se v brezizhodnem položaju. S pobegom v Argentino ali kamor koli pač, so si rešili golo kožo, tisti, ki so si jo lahko.

Zasluge komunistov so nesporne: poenotili so vodenje odpora, zaradi česar je bil bolj učinkovit. Skupaj z nekomunističnimi soborci so prispevali k zmagi zaveznikov. V povezavi s partizanskimi gibanji v drugih predelih Jugoslavije in pod enotno komando Vrhovnega štaba NOV/POJ so osvobodili vse ozemlje Jugoslavije. Slovenija je osvobodila ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Izguba Trsta in Gorice pa gre verjetno na račun dejstva, da smo zaradi Titove revolucije pripadli pod sovjetsko vplivno področje, "vzhodni blok" oziroma področje za "železno zaveso" (po Churchillovi opredelitvi) in bi se Italija počutila preveč ogroženo, če bi še Trst postal "sovjetski". Kljub nasprotju med Srbi in Hrvati, nasprotju, ki ga je okrepila genocidna politika NDH, je uspelo v novi Jugoslaviji spraviti oba naroda, ker so vodstva v obeh republikah prevzeli komunisti-soborci v NOV ("bratstvo-enotnost, rojena v boju"). Naj ne naštevam dalje, saj to ni namen tega pisanja.

Komunisti so že med vojno obračunavali z "buržuji", večinoma pod pretvezo kaznovanja narodnih izdajalcev, po vojni pa so prevzeli oblast, vzpostavili enostranskarski režim, "diktaturo proletariata", izvedli nacionalizacijo in uresničili socializem "po knjigi". V nadaljevanju so popustili začetni pritisk in skušali graditi socializem kot novo obliko družbene organizacije po zamisli Edvarda Kardelja.

V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.

Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.

Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.