Možgani in mi

Sem pristaš popularizacije znanosti; prav vsega, kar se pojavi kot tako, pa vendarle ne morem sprejeti brez pripomb. Primer take neustrezne popularizacije znanosti je članek Irene Štaudohar, Možgani in mi, Kdo v nas se odloča? (Delo SP, 12.11.11). Avtorica članka v Delu sicer samo povzema misli iz knjige ameriške nevrologinje Cordelie Fine, A Mind of its Own, tako da ji, ker sporoča sporočeno, ne morem očitati drugega kot nekritičen izbor in povzetek besedila ali vsaj odsotnost kritičnega komentarja. Besedilu samemu pa, kakor je povzeto, saj knjige sam nisem bral, očitam troje: (1) antropomorfizem in/ali personifikacijo možganov, to je, predstavljanje nekega človeškega organa kot osebe; (2) predstavljanje možganov kot znotrajpsihične instance; in (3) nevrološki redukcionizem psihološkega, to je ignoriranje psihološke ravni človekovega doživljanja in vedenja in navidezno nadomeščanje in pojasnjevanje psiholoških pojavov in procesov z nevrološkimi. Primer prvega in/ali drugega so naslednje izjave: "Naši možgani nas zavajajo, so domišljavi, lažnivi, nemoralni in izjemno čustveni." "Možgani imajo namreč izjemen talent, da nas ves čas poveličujejo, opravičujejo naše napake in neuspehe brišejo iz našega spomina." V evoluciji so "možgani postali dvolični, hinavski..." Itd. Možgani nekaterih ljudi "nimajo dovolj moči, da bi jih obvarovali pred pesimizmom...". In podobno. Mi sami smo v odnosu do možganov kot do osebe: mislimo, da možganom "lahko zaupamo"; jim moramo biti "hvaležni", lahko "jih preslepimo" itd. Medtem ko smo včasih rekli, da ima kdo strog Nadjaz, bi navajana nevrologinja rekla, da ima stroge možgane. Razmišljanja o možnih posledicah takega postvarjenja psihičnega se tokrat raje vzdržim (bi bilo bolje: moji možgani se s tem danes nočejo ukvarjati?). Hujši od tega otročjega a ne prav nedolžnega poosebljanja stvari in postvarjenja osebe je spregled psihološke ravni in zvajanje psihološkega na nevrološko, ne da bi pri tem pojasnili konkretne nevrološke procese, ki so domnevno osnova psihološkega dogajanja. Seveda vse duševno v skrajni konsekvenci temelji na procesih v možganih. Vendar pa je od te ugotovitve do nevrološke pojasnitve konkretnih psihičnih pojavov ne samo dolg ampak tudi neizvedljiv korak. Bistvenega človekovega doživljanja ni mogoče pojasniti nevrološko. Kako bi nevrološko, z značilnostmi delovanja živčnega sistema, 'možganov', pojasnili, da se nekdo odloči za študij filozofije, drugi pa medicine, odločitev, ki pomembno določa nadaljnji potek življenja? V članku je npr. navedena znana raziskava o optimističnih in pesimističnih nunah, ki je ugotovila, da so optimistične živele dlje od pesimističnih; pri čemer sta optimizem in pesimizem pojmovana kot del imunskega sistema. Če to navajamo kot nevrološki argument, predpostavljamo, da sta optimizem in pesimizem kot relativno trajni psihološki značilnosti primarno in enosmerno deterministično odvisna od fizioloških danosti organizma. Je mogoče, da se ti osebnostni lastnosti razvijeta s součinkovanjem organizma in okolja, da torej npr. zgodnje otrokove izkušnje v družini poleg njegove telesne konstitucije vplivajo na oblikovanje teh lastnosti? Je mogoče, da bi lahko tudi obrnili smer vpliva in rekli, da postane otrok optimističen, če zgodaj doživi zaupanje v ljudi in svet, kar je psihološko dogajanje, odvisno od vzgoje, to pa vpliva na otrokova fiziološka in nevrološka dogajanja in oblikuje 'možgane'? Vemo tudi, da povsem naključna travma preoblikuje 'možgane'; 'travma' pa je nekaj, kar človek psihološko doživi, definira, kot hudo obremenitev. Na koncu: s katerim nevrološkim dogajanjem se pojasnjuje dejstvo, da so se proučevane ženske odločile za samostan? So že od rojstva imele posebno razvit in aktiven možganski center za Boga in Cerkev?

Ker so v članku omenjene volitve, naj še sam posežem po zgledu s tega področja. Kateri možganski, tj. nevrološki, procesi vodijo do tega, da človek voli eno stranko namesto druge? Večje ali manjše črke na predvolilnih plakatih in posledično večji ali manjši aficirani areal v možganih, od koder grejo potem impulzi v področje, kjer sta vtisnjeni mentalni podobi obeh strank; podoba ene se močneje aktivira, impulzi se prenesejo v center odločanja, ki 'da povelje' centru za regulacijo hotnega mišičja in roka obkroži, kar obkroži? Morda vpliva večja ali manjša količina samoizločenega dopamina? Bi bil po izdatnem teku bolj naklonjen Karlu, ker je bolj vesele narave, kot kakemu bolj resnobnemu pretendentu; ali pa bi, nasprotno, volil slednjega, da bi ga razveselil?

Lahko bi bil dobrohotno spregledal te zastranitve članka, v katerem so sicer navedeni zanimivi psihološki poskusi, če ne bi bil omenjeni članek le posamezen primer splošnega sodobnega navideznega nadomeščanja psihologije z nevrologijo. Temu se pa upiram. -
Možgani in mi, Kdo v nas se odloča? Irena Štaudohar, Delo SP, 12.11.11