Licemerska dobrodelnost

Potem ko pisec v svojem članku o "medijskem umoru" Gregorja Golobiča (Slavoj Žižek, Premislek pred volitvami: Anatomija uspešnega umora. Delo SP, 26.11.11: 10) izpostavi njegova ključna politična stališča, ki jih podpira, in presodi, da je "Golobič edini resni intelektualec z zavestjo o globini sistemske krize...", pravi, da bo v njegov "hommage" nadaljeval njegovo razmišljanje. S citatom Oscarja Wildeja uvede svoje razmišljanje o "posplošeni humanitarni dobrodelnosti", ki jo zavrača kot hipokrizijo in zavoro na poti k radikalni spremembi sistema. Z Wildejevimi besedami: "Problem revščine... skušajo reševati tako, da reveže ohranjajo pri življenju... Toda to problema ne rešuje, ampak ga le zaostruje. Pravi cilj je v prizadevanju za prenovo družbe na takšnih temeljih, da bo revščina nemogoča. Prav altruistične vrline pa so preprečile, da se izpelje ta namera." Wilde ni doživel izpeljave te namere v socialističnih revolucijah 20. stoletja, ne njenega fiaska. Pravzaprav v dobesednem pomenu ne moremo govoriti o fiasku: revščina je bila po eksperimentih z lakoto (v SZ) v glavnem odpravljena; o ceni ni, da bi govorili.


"... reveže ohranjajo pri življenju..." (ko to pravzaprav zaostruje problem revščine). Tako trdih in hladnih besed, ki jim Žižek brez distance pritrjuje, že dolgo nisem zasledil.


Naj bo tako razmišljanje še tako dosledno in logično, to vrsto racionalnosti zavračam, pa naj jo zagovarjajo še take korifeje in "resni intelektualci". Mislim, nasprotno, da je "reveže" kadar koli in kakor koli treba ohranjati pri življenju, pa naj je "sistem" še tako krivičen in potreben spremembe. Pa to ne velja samo za žive "reveže" ampak za vsakršne manifestacije življenja. Ohranjati ga je treba iz dneva v dan v vseh okoliščinah. To so vedeli že stari in nasprotno stališče zavrnili v ironičnem reku: "Fiat iustitia, pereat mundus".


Poleg tega nekaj reči v članku ne razumem. Antikapitalist, človek, ki je spoznal globino sistemske krize kapitalizma in njenega temelja v zasebni lastnini, je spoštovanja vreden kot 'edini resni intelektualec', njegov greh prikrivanja deleža v kapitalističnem podjetju je malenkosten. Izkoriščevalski kapitalist, ki del svojega dobička daje za izobraževanje bodočih mislecev (ki bodo morda tudi spoznali globoko sistemsko krizo kapitalizma), je hipokrit najslabše vrste. Kako to?

In še mi ni jasno: Do krize ni prišlo zaradi pohlepa, pravijo. Tako pripisovanje vzrokov krize je psihologiziranje in moraliziranje; je ideologija, ki skuša zamegliti resnični vzrok bogatenja, ki je v naravi sistema, temelječega na zasebni lastnini. Ni treba, da bi bil kapitalist pohlepen. Ni treba, da bi bil v običajnem pomenu besede nepošten. Če le po najboljših močeh umno gospodari, se mu bo denar z nekaj sreče - hočeš nočeš - kopičil. Če pa kapitalist del pridobljenega denarja v tem sistemskem procesu vrne skupnosti v obliki 'dobrodelnosti', ,filantropije', pa to ni več po logiki sistema, ampak je znamenje kapitalistove moralne pokvarjenosti, njegove vnebovpijoče hipokrizije. Pohlep je akcidenca, denar bi se tako ali tako stekal; altruizem pa je bistven greh, kajti brez njega bi se ljudem odprle oči. Odprte oči pa so nujen pogoj spremembe sistema. V katerem stoletju smo? V Wildeovem?


Sprašujem naprej. Bi bilo bolj pošteno, če bi denar, kolikor ga ne reinvestira, kapitalist (ta brutalnež) pognal za osebno razkošje? Vsekakor, saj tako ne bi prikrival prave narave sistema. In za to predvsem gre globokoumnim. Ni jim do tega, da bi z izkoriščanjem pridobljeni denar kakor koli pomagal izboljšati življenje skupnosti. Kot jim tudi ni do tega, da bi kot kritični misleci priznali, da so v tem izkoriščevalskem sistemu nastala delovna mesta; da so se milijoni Kitajcev znebili lakote; da gre po tej poti Indija; da bo sledila Afrika. Je prava narava kapitalističnega sistema res samo izkoriščanje? Ni tudi omogočanje ustvarjalnega dela (kaj poreko računalničarji, letalski konstruktorji, ladjedelničarji), ustvarjanje blaginje in vračanje skupnosti v obliki davkov in dobrodelnosti? Mar ni tako, da prav "izkoriščanje" omogoča blaginjo vsem, čeprav ne vsem enako in je torej za ustvarjanje blaginje daleč pomembnejše od dobrodelnosti?



Žižek sam se približa uvidu v to, da je bolje, če so nekatere reči "posredne", kot če bi to "posrednost" destruirali in uvedli "neposredne odnose". Ne vem, ali je kapitalizem edini možni sistem in mislim, da je smiselno iskati druge oblike; tudi razmišljanje o utopijah, predvsem pa ovrednotenje že nekoč uresničenih utopij lahko pripelje do uporabnih rešitev. Vem pa, da obstajajo različni kapitalizmi, odvisni od dežele, njene zgodovine, kulture, naravnih danosti, vloge države idr. in da primerna zakonodaja lahko prepreči ekscese, kot je v preteklosti omejila delovni čas in kot prepoveduje delo otrok ipd. 


Tudi pri nas se je razširila 'posplošena humanitarna dobrodelnost'; tudi pri nas so podjetniki in drugi bolj ali manj premožni ljudje združeni v filantropskih klubih, kot so klubi Rotary in Lions, na primer. Tudi pri nas premožni in manj premožni sodelujejo v različnih dobrodelnih dejavnostih. Hipokrizija? Počnejo to res zaradi svojega dobrega počutja? Naj v imenu zavezanosti globokoumni linearnokavzalni "resnici" prenehajo s tem metanjem peska v oči? 


Gre res za goljufivo pretkanost, če bogat človek ustanovi fundacijo za podpiranje medicinskih raziskav? Je vendarle mogoče za vsemi temi maskami videti ljudi in tudi kapitalistu priznati človeškost, skrb za drugega, vzgib solidarnosti, jasno zavest o realnih družbenih razmerjih? Ali pa je ta prosvetljenost pridržana za "avtentične levičarje", ki bi radi s taborjenjem pred bankami (ne, pred ljubljansko borzo!) odpravili "resnične vzroke revščine", drugi pa živijo "nevedno in uživaško življenje" in skrbijo za svoje dobro počutje z lajšanjem trpljenja, ki ga sami povzročajo? Ti taborniki v svojem aktivističnem zagonu nočejo vedeti, da največ revščine odpravi uspešen kapitalist, ki omogoči nova delovna mesta in razvoj področja. Navsezadnje smo po malem vsi nekakšni kapitalisti. Saj imate denar v kakšnem skladu, razumniki, ali ga, nasprotno, v pravičniški težnji, da ne bi z naložbo še koga spravili v revščino, raje kar poženete?


Kakšen smisel ima socialno delo, so me leto za letom spraševali študentje, če pa 'sistem' proizvaja vedno nove in nove 'socialne primere'? Ne bi bilo pametneje spremeniti sistem? Odgovarjal sem: Ko bo prišel naslednji človek po socialno pomoč, mu recite, da zapirate štacuno in da greste spreminjat družbeni sistem. In še: zgrešili ste poklic, pojdite na sociologijo. 


Vir: Slavoj Žižek, Premislek pred volitvami: Anatomija uspešnega umora. Delo SP, 26.11.11: 10.