V Vipavska Brda

Časopisni članek o Erzelju in okolici (glej vire) in pa nedavni bežni obisk vasi Slap pri Vipavi in dela njenega starodavnega jedra s študijskima kolegicama naju je spodbudil, da sva si sklenila te kraje bolje ogledati. V Slapu sva si še enkrat ogledala znameniti vodnjak z živo vodo iz leta 1696, baje najstarejši na Slovenskem, in se sprehodila po vasi. Bilo je na velikonočno nedeljo malo čez deseto dopoldne, v vasi nisva videla žive duše, le avtomobilov je bilo okrog cerkve več kot ob mojem prvem obisku. V cerkvenem preddverju za stebrom opazim postavo, istočasno pa tudi mene že opazi čokat na pogled malce čuden možak. "A je maša," vprašam. "Ja, ja, maša," pridušeno odgovori. "Vse polno, takole," pokaže s sprijetimi vršički prstov; "Ne morem noter." "Ah, bogi, boste že not prinesli," ga potolažim, da se veselo posmeje: "Bom, bom, zagvišno." Ogledava si še vzorno urejeno zunanjščino bližnje turistične kmetije ali penziona in kreneva nazaj do avtomobila. Dohiti naju visok možak pozdravi nerazločno, bolj zamuka, vidim, da je prizadet; s prsti pokaže, če imam cigareto. "Nimam, ne kadim." Hitro se oddalji.

 

Iz Slapa do Lož je streljaj, a če hočeš z avtom, moraš narediti ovinek. Nad vasjo kraljuje kar mogočen grad z dvema širokima stolpoma. Tja sva namenjena. Z avtom po ozki ulici; ko že kaže, da sva zašla, vprašava za pot možaka, ki se je pokazal na nekem dvorišču. Pravi, da je v redu, le bolje je avto pustiti kar tu blizu. Mimo močno dišečega velikega hleva z govedom, ki se drenja v blatu okrog zunanjih jasli in vode, se vzpneva do gradu. Za zaveso bršljana opaziva manjše dvokrako stopnišče s prazno nišo za kip svetnika (ali pa morda raje kakšne nimfe, ne veva, saj je vdolbina prazna); preskočiva nekaj stopnic in znajdeva se na zapuščenem prostoru, ki je bil nekoč morda zunanji grajski park. Znajdeva se pred velikimi, modrimi vhodnimi vrati, šipe so razbite, polknice polomljene. Možak spodaj naju je opozoril, naj paziva, da se kaj ne podre na naju. Tako je, če ni gospodarja, je pristavil. Tam ob strani je prehod. Znajdeva se na kar razsežnem notranjem dvorišču. Skozi obokan prehod previdno ozirajoč se na porušen obok stečeva ven. Tu je poselska hiša in novejša zgradba z garažami; ob njih stopnice. Vzpneva se in prideva na precej široko teraso, s katere je prekrasen razgled na vso Vipavsko dolino. Streha gradu je na novo prekrita. Nekdo vendarle skrbi za grad; malo, premalo. Ne vejo kaj z njim. Dediščina izpred stoletij: da je vsaj ne bi bilo, si mislijo upravljalci. Revolucionarji so v prvih povojnih letih (1947 do 1961) v gradu namestili Kmetijsko šolo za Primorsko. Potem je obveljalo, naj bo kmetijska šola v Grmu pri Novem mestu. In tu se je vse nehalo.

 

Melita Dolenc (gl. vire) piše: "Na tem mestu naj bi že v 12. stoletju stal neutrjen srednjeveški dvor, ki so ga zgradili grofje Bogenski... Na začetku 13. stoletja so posest podedovali grofje Andleški, po letu 1228 pa je prešla v last oglejskih patriarhov. Ti so jo leta 1351 prepustili Habsburžanom, ki so jo leta 1399 podelili Walseejcem. Leta 1472 je posest prešla v deželnoknežjo last, v drugi polovici 16. stoletja pa najprej v zakup, nato v last rodbine Cobenzl, ki so živeli v Valvazorjevih časih. Sedanji dvorec je dal pred letom 1675 zgraditi Janez Filip Cobenzl. V glavnem poslopju je bila tudi grajska kapela Kristusovega trpljenja. Po izumrtju rodbine 1810 je posest podedoval Mihael grof Coronini in jo leta 1822 prodal zdravniku Jožefu Mayerju. Takrat (?, op. B. M.) je zadnji lastnik, Evgen Mayer, podaril, posestvo, grad in vso opremo novo ustanovljeni Kmetijski šoli za Primorsko."

Nazajgrede naju je spodaj prestregel tisti možak, ki naju je usmeril gor. "Ja je bila kmetijska šola. Je prišel Miha Marinko. Tak majhen je bil." Žena poprosi za vejico rožmarina. "Ah kaj vejico, vam ga dam, kolikor hočete. Tako ali tako ga moram otrebit, drugače je grdo." Ročno otrebi grm rožmarina in nama ga da celo naročje. Potem prinese še vejo lovorja. Ob tem mi da iz zadnje številke krajevnega časopisa iztrgan članek o zgodovini gradu. Res prijazni in ustrežljivi ti Slovenci.

Cesta se vzpne skozi vas Manče (samo ena fotka slikovite podrtije) po serpentinah na Goški preval.

Od tam naprej se cesta le malo dvigne. Najin razlagalec krajevnih posebnosti naju je opozoril, da so ulice v Gočah ozke in da je bolje pustiti avto na parkirišču ob šoli. Pustiva ga kar pri prvih hišah v vasi in se podava po res ozkih "gasah" z obokanimi prehodi. Slikovito.

  

Zdaj sva na svojih nogah. Hitro sva nad Gočami (pogled navzdol na okrog cerkve sv. Andreja nakopičeno vas). Nad nama grič s cerkvico: Marija Snežna na Obeluncu (409 m). Na razpotju jasen kažipot. Kakih 20 minut, pa sva gori. Cerkvica je zaprta, ob njenem vznožju pa na informacijski tabli izčrpni podatki o njeni zgodovini, pa tudi, kdaj je v njej služba božja. Po isti poti nazaj. 

  

Na križpotju kreneva v smeri puščice z napisom Erzelj. Erzelj je naselje, sestavljeno iz šestih zaselkov. Prideva do zaselka Vovki. Ob prvi hiši dedek guga vnučko na gugalnici. Deklič sramežljivo povesi glavico pred tujcema in se tako skrije. Nočeva je vsiljivo motiti in jo hitro ubereva dalje. 

Prideva do znamenitega kala (tu je vse znamenito). Mlad par, ki sedi na klopci ob lepo urejenem in zavarovanem izviru, nama ustrežljivo pojasni vse, kako naprej in nazaj.

Prideva do središča vasi, kjer je nekdanja šola in na njenem zidu ustrezne spominske plošče in oznake. In zaselek Mesesneli. Navzdol vodi pot do zadnjega zaselka Lenivec, navzgor pa pot do zaselka Tabor in dveh cerkvic. Manjša je posvečena sv. Lovrencu, večja pa sv. Mihaelu (omenjena že 1275). 

 

Z griča je lep razgled na Lenivec.

 

Del poti sva prehodila po "tematski poti", ki se deli na večji ali manjši krog in je prav dobro označena z modrim (krajša) ali rdečim (daljša) kačjim pastirjem. Od Tabora navzdol sva sledila tem oznakam in prišla do ostankov partizanske bolnišnice "Vera" (imenovana po zdravnikovi zaročenki), ki je delovala nekaj mesecev leta 1944, dokler ni bila izdana in so jo Nemci požgali, ranjenci pa so bili tik pred tem uspešno preseljeni.

 

Mimo vinogradov sva se vrnila skozi zaselek Miški do zaselka Vovki, nato pa po znani poti navzdol do Goč. Spoznala sva slikovit del naše deželice, ki jo vse življenje po malem odkrivava in se ji čudiva. Tokrat sva se čudila iznajdljivosti prebivalcev, ki znajo s tematskimi potmi, pohodi, osmicami, turističnimi kmetijami in raznimi prireditvami privabljati obiskovalce. In čudila sva se ravnodušnosti oblasti, ki pusti, da pomembna kulturno-zgodovinska dediščina propada in da ljudje ne vejo, kaj bo s poljedeljstvom in gospodarstvom sploh v teh rodovitnih krajih s pridnimi in gostoljubnimi ljudmi.

Viri:

Melita Dolenc, Grad v Ložah je omenjen že v davnih časih. Vipavski glas, marec 2016.

http://www.mojaobcina.si/vipava/novice/kultura/na-vzpetini-stoji-ze-stoletja.html

Katja Željan, Med zaselki in studenci v družbi kačjih pastirjev. Delo 23. 3. 2016.

Republika sreče: ilustrirana politika

Robin Skynner in John Cleese sta svojo knjigo naslovila Družine in kako v njih preživeti. Že naslov veliko pove. Pomislimo na možne različice: Zapor in kako v njem preživeti; Podmornica in kako v njej preživeti ipd. Če se mi je v življenju pripetilo, da sem se znašel v družini, bom slejkoprej pred vprašanjem, kako naj v njej preživim, če že nočem (ali ne morem) izstopiti. Glede možnosti izstopa sem v družini precej na boljšem kot v zaporu ali podmornici. Pa vendar: družina lahko ogrozi posameznikovo preživetje, življenje; je smrtno nevarna reč. Tej nevarnosti se je mogoče izogniti, ne samo tako, da družino zapustiš, ampak da v njej ostaneš in vendarle preživiš; če spoznaš, kako deluje in se naučiš živeti v njej - to predpostavljata Skynner in Cleese. To pomeni, da družine ne pojmujeta kot nekaj neproblematičnega, nekaj čemur bi se lahko prepustili kot sprostilni kopeli, dali vse štiri od sebe, poslali možgane na pašo in kar je še teh ljubkih sprostilnih manevrov. Nasprotno, družina je precej grozna reč, ki nam lahko uniči življenje. To prostodušno zatrdita uveljavljen psihiater, ki je zdravil zelo grozne družine, in zelo bister humorist, komik, ki v vsaki reči hitro uvidi bistveno protislovje, paradoks, ki nam raztegne usta v smeh. Če je družina tako strašna zadeva, čemu rinemo vanjo. Hm, vse razlage se zvedejo na preprosto in pošteno priznanje: družine se nam zgodijo. Lepega dne se znajdemo v družini in potem se moramo znajti.
Družina seveda ni kaka izjema v ureditvi sveta. Tudi v (bolj ali manj zaljubljenem ali nezaljubljenem) paru se kar znajdemo. Pravi motivi za privlačnost dveh oseb različnega ali istega spola so nejasni. Osebi pač postaneta par. Če prav pomislimo, se tudi sami v sebi nekako pač znajdemo. Saj bi včasih radi kar pobegnili od samega sebe. Pa potem vendarle najdemo načine, da preživimo. Svoji drugi knjigi sta Skynner in Cleese dala naslov Življenje in kako v njem preživeti. Življenje ni lahko; malokaj dobro funkcionira; neprestano smo v krizi, neprestano moramo nekaj reševati in krpati, da preživimo. Ne vsi. Kakih 600 Slovencev vsako leto izstopi iz svojega življenja, da ne omenimo tistih, ki sicer telesno preživijo, duševno pa so zunaj sebe.   
To se mi je zdelo nujno povedati, da bi razumeli moje doživljanje igrokaza Republika sreče. Igrokaz sam je sestavljen iz treh delov. Prvi prikazuje družino, ki bi jo Skynner in Cleese imenovala disfunkcionalna, grozna družina, ki pa bi jo naši (feministični?) ideologi imeli za ponazoritev razpada družine kot družbene oblike sploh; za prikaz tega, kar je sodobna družina v svojem bistvu: gniloba, razpad, ki pa ima zaradi podpore kapitala še moč vsakršne represije nad njenimi člani. Drugi del sestavljajo zborne recitacije, ki se posmehujejo "neoliberalistični subjektiviteti", kot temu učeno pravijo interpreti, se pravi tako imenovanemu "svobodnemu posamezniku" in njegovi nazovi "svobodi", "svobodni izbiri", "pisanju lastnega scenarija", modnim praksam "skrbi za telo", "ohranjanju zdravja", skratka ideologiji težnje k sreči. V tretjem, nepošteno kratkem delu (čemu po odmoru? pa ne, da nas prisilno zadržujete v prostorih gledališča?) je prikazano stanje v republiki sreče, v belih nebesih duhovne in vsakršne druge praznine.
Če je ta revolucionarna agitka naperjena proti Primčevi et consortes idealizaciji svete družine, naj ji bo, če se njeni interpreti zavedajo, da sami negativno idealizirajo razpadlo družino, kot bi crknjenega psa prikazovali kot podobo vrste živih psov, canis lupus.  Kjub tej svoji vlogi igra ni drugega kot agitka, ilustrirana politika. Kajti to, da družina ni vnaprej dana idealna institucija in jo morajo iz dneva v dan naporno soustvarjati njeni člani, je danes pogrošna resnica. Ni treba iz tega delati cirkusa. Pa tudi to, da so družine, ki delujejo bolje, in one, ki delujejo slabše, je znano. In da je marsikomu lažje v družini kot brez nje. Ni potrebe po vsem tem ideološkem srdu.