Berem o nevroznanstvenem poskusu, ki naj bi dokazoval, da se človek odloča s svobodno voljo in da ga ne vodi nezavedno. Gre za dilemo, ali se človek odloča na osnovi svobodne volje, ali pa so njegove odločitve determinirane z nezavednimi motivi. Osebam, ki so stopile na rob prepada, kamor naj bi se pognale, privezane na elastično vrv, so nadeli čelado z elektrodami in merili akcijske potenciale v njihovih možganih. Če se človek zavestno, to je, s svobodno voljo, odloči za skok, če ga torej predvideva in da povelje mišicam, se poveča električna napetost v možganih. Če pa dejanje sledi samodejno pod vplivom nezavednega dogajanja, se napetost ne poveča. Pri večjem številu skokov so dosledno ugotovili povečanje napetosti. Sklep bi torej bil: za tako pogumno dejanje, kot je skok v globino, sicer zavarovan a tudi tvegan, se človek odloči zavestno in ne pod vplivom nezavednih motivov. Ali res?
Zgodba se je začela prej. To je zgodba o "potencialu pripravljenosti". Zgodba ima dva dela, za katera ni jasno, ali pomenita isto, in sklep. Prvi del. Neki nevrolog je pri laboratorijskem poskusu ugotovil, "da se kakšno sekundo in pol pred hotenim gibom v možganih sproži električni potencial. Raziskovalci so... (opazujoč krivuljo potenciala na ekranu) ... z veliko verjetnostjo napovedali, da bo sodelujoči v raziskavi kmalu premaknil prst. To se je potem res zgodilo.¨ Drugi del. "Poznejše meritve so ... dokazale, da se šele približno sekundo po pojavitvi potenciala pripravljenosti testiranci zavejo, da bodo kmalu premaknili (ali hoteli premakniti) prst." Sklep. "To zakasnitev ... štejejo za dokaz, da je svobodna volja le pobožna želja in da nas v resnici vodijo nezavedni procesi." (Global 4, 18, 10-11; po Spieglu)
Prvi del zgodbe govori o nečem pričakovanem, normalnem. Če hočem pomigati s prstom, si moram dati zavestno povelje: "Premakni prst!" Ta misel se nevrologu pokaže kot povišana električna napetost v možganih. Drugi del zgodbe je presenetljiv. Povišani potencial se pojavi pred mislijo, preden si človek da povelje, naj premakne prst. Neko dogajanje v možganih, ki se kaže kot povišan potencial, je torej povzročilo misel oziroma povelje, ki mu je sledil premik prsta.
Sklep pravi, da je vzrok te zavestne misli nezavedno. Neki nezavedni impulz je povzročil gib, ki se ga človek šele kasneje zave.Človek torej nima svobodne volje, vodi ga nezavedno. Ali res?
Omenjeni nevrološki poskus, ki je odkril "potencial pripravljenosti", tega ne dokazuje. Prvič: gre za očitno protislovno sklepanje. Prva trditev: Pri hotenem gibu se električna napetost poveča. Če se gib pojavi, napetost pa se ne poveča, naj bi to dokazovalo, da je gib nehoten, povzročila naj bi ga zunajzavestna sila, nezavedno. Druga trditev: Človek se zave giba šele po povišanju napetosti, ki ji sledi gib. Torej: električna napetost se pojavi, če je gib zavesten in električna napetost se pojavi, preden je gib zavesten. To je protislovno.
Lahko razmišljamo tudi takole. Nimamo podrobnega opisa poteka poskusa, zato naj si pomagamo z domišljijo. Preiskovanec, ki bo pomigal s prstom, pride v laboratorij. Recimo, da je "naivni subjekt", študent, ki so ga potegnili noter in posedli na stol. Kaj se plete v njegovi glavi? Kaj so mu rekli? "Izvajamo nek nevrološki poskus. Na glavo vam bomo dali tole čelado z elektrodami, ki registrirajo možganske potenciale." Kako naprej? Kako človeka pripraviti do tega, da bo pomigal s prstom? On nič ne ve, sedi tam kot klada. En način je, da mu ukažemo: "Skrčite kazalec na desni roki!" Takoj se mu, domnevamo, vzbudi predstava o zaukazanem dejanju. Nevrolog registrira povišan potencial. Trenutek zatem preiskušanec "da povelje" kazalcu, naj se zgane. Tisto prvo povišanje potenciala je sledilo nevrologovemu ukazu, ki mu je sledila preiskovančeva misel ali ukaz samemu sebi in temu gib prsta. Kje je tu nezavedno? Drugi način, manj direktiven, je, da nevrolog reče: "Merili bomo potencial, ki bo nastal, ko boste premaknili kazalec na desni roki. Ko boste pri volji, skrčite kazalec na desni roki!" Preiskovanec si misli "ok", malo počaka, v glavi se mu vzbudi predstava giba, ki ga namerava izvesti - potencial se poviša - da si povelje in izvede gib. Sklep je enak kot prej.
Preiskovancu se prst ne more skrčiti samodejno, preden bi si preiskovanec zavestno ukazal, naj se skrči. Mišice, ki skrčijo prst, so del voljnega mišičja, ki se krči pod vplivom zavestnih, hotenih ukazov subjekta. Nehoten gib kazalca, bi se zgodil v primeru živčne ali psihične bolezni (epilepsija, tiki ipd.), sicer pa samo v primeru, če bi nevrolog direktno stimuliral možganski center za gib kazalca oziroma ta gib povzročil s kakim drugim dražljajem brez vednosti preizkušanca. Misel na gib prsta, zavest o tem, da hočem skrčiti prst, ali da ga bom skrčil, ne more priti potem, ko sem prst s svojo voljo skrčil. To je protislovno. "Potencial pripravljenosti" je to, kar pomeni ta beseda: je registracija potenciala, ki se poviša ob misli na gib. Tej misli pa sledi gib. "Potenciala pripravljenosti" ne povzroči neznana sila nezavednega ampak zavestna misel-predvidevanje giba.
Miganje mojega kazalca ne kaže na nezavedno.
Ali zvišanje možganskega potenciala pred skokom v globino, ki se pojavi ob enakem predvidevanju in zavestnem ukazu samemu sebi, naj skočim, pomeni, da to dejanje ni nezavedno motivirano? Ko človek stoji na robu in se odloči, da bo skočil, je to nedvomno res zavestna odločitev na osnovi svobodne volje. Torej z nezavednim ni nič? Ga ni?
Kako pa, da se je odločil priti sem na ta rob prepada? Zakaj nekatere ljudi ta avantura privlači, drugih pa ne. Zakaj raje sedim doma za računalnikom, kot da bi šel na bungie-jumping? Zakaj nekateri fantazirajo in sanjajo o skokih v globino, drugi pa o čem čisto drugem? Zakaj hoče fant s skokom dokazati, da je pogumen? Komu hoče to dokazati? Mogoče ga nekje v nezavednem žene spomin na to, kako je mamica zažarela, ko je storil kaj pogumnega. Zakaj bi dekle rada doživela telesne občutke ob prostem padu? Ji mogoče kje v nezavednem utripa spomin na to, kako jo je ljubljeni očka metal v zrak in nato, ko je padala dol, ulovil in stisil v varen objem? Nevrološki poskus ne eliminira možnosti, da je skok z elastiko nezavedno motivirano dejanje; ne hotena mobilizacija telesnih mišic za sam skok, ampak vse dogajanje, ki človeka pripelje na rob globine, v katero bo skočil.
Za eliminiranje nezavednega in ustoličenje absolutne vladavine svobodne volje bi si morali nevrologi izmisliti bolj inventivne poskuse. V resnici pa to sploh ni nevrološki problem. Naj se držijo tkiva; naj se ne spuščajo v snovi, iz katerih so sanje.
