Freud: primer evtanazije

Ob aktualnih razpravah o evtanaziji se je morda dobro spomniti Freudovega trpljenja in smrti.

Max Schur je bil Freudov osebni zdravnik zadnjih deset let njegovega življenja. Jeseni 1915 je osemnajstleten začel študirati medicino. Sestrična, ki je študirala psihologijo pri Claparedu v Ženevi in je takrat bivala na Dunaju, ga je prepričala, da sta skupaj hodila poslušat Freudova predavanja, ki so bila kasneje objavljena pod naslovom Predavanja za uvod v psihoanalizo. Vsebina predavanj in Freud osebno, ki se je ob podpisovanju indeksov rokoval z vsakim študentom in spregovoril z njim nekaj besed, sta na mladega študenta naredila močan vtis. Kot mlad zdravnik je dvanajst let kasneje (1927) prišel v stik s Freudovo pacientko in učenko, kasneje psihoanalitičarko Marie Bonaparte in jo nekaj tednov zdravil. Ta ga je kot internista, ki se zanima za psihoanalizo, priporočila Freudu za osebnega zdravnika. To je ostal do Freudove smrti 1939. leta.

V tem času je dobro spoznal Freuda kot učitelja, raziskovalca in družinskega očeta. Zdravil je tudi člane njegove družine in mnoge njegove paciente ter se o tem pogovarjal s Freudom. "Videl sem, kako je trpel bolečine in žalost. Videl sem, kako je jezno in prezirljivo govoril o grobostih in neumnostih, ki jim je bil izpostavljen, pa tudi, kako je bil nežen in skrben do svojih najbližjih. Bil je globoko human in plemenit v polnem pomenu teh besed" (Schur, 1982, str. 10).

Februarja leta 1923 so 67-letnemu Freudu, strastnemu kadilcu cigar, diagnosticirali raka na desni strani neba v ustih in mu tudi takoj odstranili bolno tkivo povrhnice, ne pa tudi globlje v čeljusti. Poskusili so terapijo s kapsulami radija in rentgensko obsevanje, ki so ga spremljala vnetja in izsušitve sluznice. Vse to je povzročalo Freudu neprestane bolečine in težave pri jedi in govorjenju. Jeseni istega leta je predstojnik dunajske čeljustne kirurgije, Pichler, pri ponovni preiskavi odkril pri Freudu gnojno rakavo tkivo, ki se je širilo od prvotno odkritega mesta na nebu po vsej desni strani trdega in mehkega neba na sluznico lica, spodnjo čeljust in jezik. V začetku oktobra je isti kirurg v sedemurni operaciji izrezal Freudu del zgornje in del spodnje čeljusti. Sledila so ponovna obsevanja, ponovna manjša operacija, izdelava in prilagajanje ogromne proteze, ki jo je Freud imenoval "moja pošast". Biograf piše: "Z eno protezo Freud ni mogel jesti, z drugo ne govoriti, s tretjo ne kaditi. Če je hotel kaditi cigaro, si je moral včasih zobalo pritrditi s klinčkom za perilo. Ko je jedel, ga je bolelo, težko je govoril, nosljal..." (Kollbrunner, 2001, str. 24). Na desni strani je skoraj popolnoma oglušel, tako da so morali premestiti fotelj ob prislovičnem kavču. Napovedovali so mu še največ pet let življenja. V prvih petih letih po operaciji je 350-krat konzultiral kirurga (Kollbrunner, prav tam). 

Vse te storitve so ga seveda stale, ob tem je moral vzdrževati številno družino. Po operaciji je takoj po novem letu začel sprejemati paciente, po šest na dan. V naslednjih letih so si sledile manjše operacije, ekstrakcije zob, prilagajanje proteze, vstavitev šeste proteze pri drugem zdravniku v Berlinu, prilagajanja proteze. Temu so se pridružile druge bolezni: srčno-žilne težave, težave s prostato in z debelim črevesom (hospitalizacija!) itd. "Življenje mi ni v veselje - v marsikaterem oziru nisem nič drugega kot razvalina - a poglejmo hitro še drugo stran. Še vedno me niso zapustile duševne moči, nadaljujem delo in služim denar za naše ljudi." (Clark, 1981, 533) Ves ta čas je Freud tudi pisal (Mož Mojzes, Oris psihoanalize).

Po Hitlerjevi "priključitvi" Avstrije in Freudovem begu v London (4. 6. 1938), ga je tam obiskal kirurg Pichler in izvedel novo operacijo, "najtežjo po prvi", kot pravi biograf (Kollbrunner, str. 28). Kmalu po 80. rojstnem dnevu je Freud pisal Stefanu Zweigu: "Z vse manjšim obžalovanjem čakam, da za menoj pade zastor." Vendar se je vleklo še polna tri leta trpljenja in muk, a tudi upanja. Še v začetku leta 1939 je upal, da mu bo obsevanje z rentgenskimi žarki podaljšalo življenje "za več tednov" (Kollbrunner, str. 29). Po obsevanju je bolečina za nekaj časa popustila, a pojavili so se stranski učinki. Freudovo življenje je bilo "mali otok bolečine v oceanu ravnodušnosti", kot je pisal Marie Bonaparte. Vse do zadnjega pa ni pristal na to, da bi mu lajšali bolečine z močnejšimi blažilci kot z aspirinom. "Rajši mislim v mukah, kot da ne bi mogel jasno misliti" (Jones III, 289).

Tkivo v ustni votlini je naprej odmiralo, pojavila se je odprtina v licu, od moža se je širil neznosen vonj. Njegov ljubi kuža čov-čov se je stisnil v najbolj oddaljen kot sobe. Freud je shujšal in oslabel. Ni mogel več pisati.

Ko je 21. septembra 1939 Schur sedel ob Freudovi postelji, ga je ta prijel za roko in mu rekel: "Dragi Schur, upam, da se spomnite najinega prvega pogovora. Takrat ste mi obljubili, da se mi ne boste izneverili, ko bo prišlo tako daleč. To je zdaj le še mučenje in nima nobenega smisla več." Zdravnik mu je odvrnil, da ni pozabil obljube. Freud si je oddahnil in mu še enkrat čvrsto stisnil roko ter dejal: "Hvala vam." Po kratkem obotavljanju je pristavil: "Povejte Anni." Vse to je izrekel brez pretirane čustvenosti ali samopomilovanja in pri polni zavesti o resničnosti (Schur, str. 620).

Schur je o tem pogovoru poročal Anni. Ko so se spet pojavile strašne bolečine, je Schur vbrizgal Freudu dva centigrama morfija. Freud je takoj začutil olajšanje in utonil v miren spanec. Po približno dvanajstih urah je Schur ponovno vbrizgal enako dozo morfija. Freud je padel v komo in se ni več zbudil. Umrl je 23. septembra 1939 okrog tretje ure zjutraj po 16-letnem trpljenju (Schur, prav tam).

*

Nekaj je gotovo. Tudi pri najhujši terminalni bolezni, ki napreduje, ohrani človek kljub trpljenju upanje in se bori za podaljšanje življenja, pa četudi le za kratko obdobje. Vendar kljub temu pride trenutek, ko sklene, da vztrajanje v mukah nima nobenega smisla več in si želi umreti. In ko izrazi to željo, mu je človeško prisluhniti. 

Viri:

Max Schur, Sigmund Freud: Leben und Sterben, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1982

Juerg Kollbrunner, Der kranke Freud, Klett-Cotta, Stuttgart, 2001.

Ernest Jones, Das Leben und Werk von Sigmund Freud, I-III, dtv, Muenchen, 1984.

Ronald W. Clark, Sigmund Freud, S. Fischer, Frankfurt, 1981. 

Govorite resnico (Peterson 8)

8. Govorite resnico - ali vsaj ne lažite

"Kaj je resnica", se je spraševal Pilat in prepustil judovskemu ljudstvu (neposredno demokratično) smrtno obsodbo nedolžnega. "Kaj so novice in kaj so lažne novice", se sprašujemo danes. Peterson se ne da zaplesti v kvazi-filozofske štrene, kot zna tudi vsakdo od nas v vsakdanjem življenju dobro ločiti resnico od laži. "Si se po službi ustavil v bifeju", vpraša žena. Ni treba spraševati Platona, kaj je resnica v tem primeru. "Si bil res v kinu ali kje drugje?" P. se utemeljevanja svojega osmega pravila loti tako, da navede konkretne primere iz svoje prakse, ko bi bil lahko izgovoril prikladno neresnico  ("lahek  izhod") ali delno resnico, pa se je raje odločil, da pove resnico na obziren način. Resnica v prvem trenutku lahko zaboli, a težave ne zaplete. Dolgoročno koristi, ker prispeva k jasnim odnosom, jasnosti življenja.

V nekem intervjuju je P. na vprašanje, katero pravilo izmed dvanajstih se mu zdi najvažnejše, odgovoril: "Govorite resnico." Ko sem bil še majhen, mi je mama rekla: "Če lažeš, se pozna na nosu." Dotaknila se je mojega nosu in dodala: "Čisto mehek rata." V to verjamem še danes.  Ne čisto dobesedno, seveda, a vem, da se ne znam lagati; da se vidi in ve, kadar se zlažem. Kot bi v meni še vedno odmevalo: "Bog vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme." Ne verujem v Boga, a nekaj v meni (Peterson bi rekel: Aha, Bog!) ve ali vsaj sluti, kadar ne grem po pravi poti. Ne znam lagati, razen, če je treba koga v šali potegniti za nos. Takrat mi uspe za nekaj trenutkov narediti brezizrazen "poker-face". Zapomnil sem si tudi rek, ki ga je rad navajal srbski sociolog Đuro Šušnjić: "Poštenje je najbolja politika." To vsekakor velja za življenje, ali tudi za politiko, pa nisem čisto prepričan. Tudi zato se ne maram dejavno ukvarjati s politiko. Ne vem, če bi bil kos pokvarjenim prekanjencem, čeprav verjamem, da jih človek lahko prav z resnicoljubnostjo užene v kozji rog. A mora biti bolj prevejan, kot sem sam. Če že ne morem izreči resnice, potem vsaj molčim; zlažem se res nerad. 

Razlikovati bi bilo mogoče vsakdanje "banalne" laži in "življenjske laži". Primere prvih si lahko zamislimo, če lažnivo odgovorimo na gornje vprašanje "kje si bil". Kadar lažemo samemu sebi o ustreznosti svojih pomembnih življenjskih odločitev ali o svojih čustvih in doživljanju sploh, imamo opraviti z življenjskimi ali eksistencialnimi lažmi. Če se prepričujem, da sem izbral študij, ki me zanima, ko v resnici čutim, da ni tako, si lažem. Če se delam, da je nekdo moj prijatelj, ki ga cenim, čeprav ga v resnici ne, lažem samemu sebi - in njemu. P. te razlike med vrstami laži ne poudarja, navaja pa primere obeh vrst. Ne poudarja te razlike, ker je - če ga prav razumem - vsaka laž destruktivna in ker iz majhne, "banalne" potvorbe nastane lahko usodna življenjska laž. 

Druga razlika, ki sem se je jasno zavedel šele v kasnejših letih, je razlika med "opisno" in "politično" naravo izjavljanja. Slednja je druga vrsta laži, potvarjanje, manipuliranje. Nekoč sem postal pozoren na to, da nekateri ljudje - najbrž vsi ljudje v določenih situacijah, nekateri pa običajno - govorijo tako, da si s svojim govorjenjem pridobijo kako korist, dosežejo nekaj zase, naj bo to materialna korist, ali pa da koga v kaj pregovorijo, ga o čem prepričajo. Drugi pa - ti so redkejši - izjavljajo pretežno to, kar je po njihovem res, ne da bi za tem tičal kak njihov namen, niti ne namen, da bi drugega prepričali o svoji resnici. Nekateri ljudje občajno izkrivljajo resnico, jo prilagajajo svojim osebnim ali skupinskim interesom. 

Kaj je, po P., resnica? Najjasneje odgovori čisto na koncu poglavja: "Resnica ... ni ne zbirka gesel ne ideologija. Osebna bo. Vaša resnica je nekaj, kar lahko poveste samo vi, ker je zasnovana na edinstvenih okoliščinah vašega življenja. Bodite pozorni na svojo osebno resnico. Skrbno, na artikuliran način jo sporočajte sebi in drugim. To vam bo zagotovilo varnost in obilnejše življenje zdaj, ko bivate v zgradbi svojih sedanjih prepričanj. In zagotovilo vam bo naklonjenost prihodnosti, drugačne od gotovosti preteklosti. - Resnica stalno na novo izvira iz najglobljih studencev Biti" (str. 218).

Ne gre torej za nekakšno "objektivno" resnico, o kateri bi se lahko pričkali in se na koncu dogovorili ali stepli. Tu se razprava o resnici ne konča z ugotovitvijo, da ni Resnice, da so samo (relativne) resnice. Resnice teh in onih. Govorimo o osebni resnici, o resnici svojega doživljanja. Ta ni relativna. Je zame v tistem trenutku absolutna; subjektivna Resnica, toda spremenljiva resnica. Je spremenljiva, toda vedno nas pripelje do istega vira, do nas samih. Kako se počutim? Kaj čutim? Česa si želim? Kaj nameravam? Pošteni odgovori na ta vprašanja nas obdržijo "pri sebi", v resnici svoje Biti, nas usmerijo k sebi. Ohranjajo našo življenjsko pristnost, avtentičnost. Tako v tem trenutku čutim in nič drugače. Ta resnica je dostopna samo nam. Torej ni "intersubjektivno" preverljiva? Preverljiva je z odzivom vsega našega bitja. Posledici eksistencialne laži sta vsaj dve: z lažjo "izdamo sami sebe", "oslabimo svoj značaj"; laž vodi v telesno bolezen (vse str. 200-211). Če si glede smeri svojega življenja lažemo, zbolimo, če nismo moralno pohabljeni psihopati. Laži sledi nezadovoljstvo, ravnodušnost, cinizem, potrtost; nadaljuje se s psihosomatskimi težavami, depresijo in, če bredemo dalje stran od sebe in svoje resnice, z resnimi telesnimi in duševnimi obolenji. P. navaja v potrditev te teze Freuda, Adlerja in Junga. "... laž izkrivlja zgradbo Biti" (str. 205).

Ob primeru mladostne zaljubljenosti se morda najlažje ponazori, kaj je osebna resnica. Zaljubili smo se, hodili z dekletom ali fantom, potem pa je nastopilo obdobje, ko nismo bili več gotovi svoje ljubezni. Nismo si priznali tega nelagodja in smo v težnji, da bi bilo še naprej vse v redu, tako kot v začetku; da ne bi prizadeli partnerja; in, ne nazadnje, da ne bi sami ostali brez tovariša, nadaljevali odnos. Toda čustva se niso vrnila. Prišel je čas, ko smo si morali priznati resnico: ne ljubim jo/ga več. Ko smo to izrekli, najprej v mislih sebi, nato v resnici partnerju ali partnerki, se nam je odvalil kamen s srca. Kljub obžalovanju zaradi izgube smo se počutili bolj pri sebi kot prej, ko se nam je začelo zdeti, da živimo življenje nekoga drugega.

Sam sem se v življenju znašel v več slepih ulicah, na več razpotjih. Besede, ki sem jih slišal v cerkvi, mi niso nič več pomenile. Občutil sem tesnobo in odtujenost. Moral sem razočarati mamo in ji reči, da ne bom več hodil v cerkev. Kasneje nekoč sem prisluhnil svojim občutkom, ko sem se udeleževal partijskih sestankov. To je bil močan konflikt različnih čustev in misli: po eni strani nisem hotel biti nelojalen, nisem hotel "izdati" svojih tovarišev, "izdati" ideje, ki smo jih imeli za svoje. Po drugi strani mi niso bila všeč nekatera dogajanja v organizaciji, način njenega delovanja; čutil sem se odtujenega, "izven". Ko sem potegnil črto pod to obdobje, sem z olajšanjem začutil, da sem storil nekaj po svoji volji, ne da bi me kdo prepričeval ali vabil in tudi ne zato, da bi si pridobil kako korist. "Nisem za to, zmotil sem se." Thus simple.

To, da nas resnica privede nazaj k sebi, ne pomeni, da se stalno vračamo na isto točko. Vpogled v osebno resnico, ki si jo tudi priznamo, nam odpre nove možnosti. Odpre se nam področje svobode, novih izzivov in preizkušenj, novega jaza, ki dopolnjuje in razširja prvotno identiteto. Priznati si svojo osebno resnico, resnico svojega doživljanja, zahteva pogum. Zahteva, da naredimo korak stran od privajenega, od tistega, kar smo imeli za pravo, od udobnega. Pogumni smo, ker tvegamo korak v neznano.

P. razpravlja v zvezi z resnico o racionalizmu, o transcendenci in o totalitarizmu. Vse to so teme, ki zahtevajo posebno obravnavo na drugem mestu. Zato samo nakažem probleme. P. kritizira racionalizem, češ da ne dopušča misli o obstoju transcendence, ne dopušča pogleda v transcendenco. "... največja skušnjava racionalnosti je poveličevati svoje razumske sposobnosti in trditve ter trditi, da zunaj teorij razuma ali zunaj njegove domene ne obstaja in ni treba, da obstaja, nič transcendentnega. ... Pomeni, da nič pomembnega ne ostaja neznano ... pomeni zanikanje potrebe, da pogumni posameznik sprejme Bit." Ta stavek zazveni kot iz ust cenenega pridigarja o obstoju Boga. 

Kaj je za Petersona "transcendenca"? Onstranski Bog? Ne. Lepo pravi: to je "neznano"; "možnost človekove preobrazbe"; "potreba sprejeti Bit". Verovali naj bi v možnost človekove preobrazbe, pa nam razum to preprečuje? Čudno stališče. Racionalno, na primer, znanstveno raziskovanje (ki pa ni edina vrsta racionalnosti) izhaja iz predpostavke, da je pred njim neznano; neznano je pogoj in izziv raziskovanja, izziv razumu, da neznano razume, da ga spremeni v znano. Razmišljanje in raziskovanje sprejemata dejstvo spremenljivosti spoznanj; nič odkritega nimata za večno in nespremenljivo. Razumsko razmišljujoči človek verjame, da ima pred seboj v življenju različne možnosti; da se razvija in spreminja. V Petersonovih izrazih: človek "veruje v jaz, ki bi lahko bil." Ne uvidim, kaj pri tem ni razumno ali razumsko. Lahko bi te besede izrazili v znanstvenem jeziku: postavljam hipotezo, da se bom v prihodnosti spremenil. V naslednjih tednih in mesecih bom pozoren na spremembe svojega jaza. Kaj je tu nerazumskega? Zakaj to presega razum? Ni vedno lahko sprejeti svojo Bit, sprejeti svojo naravo, samega sebe, vendar prav k temu človek teži in prav to je motiv in pogoj njegovega razvoja. 

Slutim, kaj moti Petersona. Po njegovem je racionalno samo tisto, kar je že znano. Prihodnost ni znana; je "skrivnost", skriva "možnosti". Da so v prihodnosti (ali v novem področju raziskovanja) nove možnosti, tega ne vemo, to zahteva vero. Vera je pa nekaj drugega kot razum - po Petersonu (in drugih, ki niso presegli Aristotelove logike identitete). Hkrati pa ni razumskega raziskovanja brez vere v sposobnost razuma (vere, ki temelji na njegovi pretekli sposobnosti popravljanja zmot) in vere v nadaljni obstoj bivajočega in njegovo raznolikost, ki je drugo ime za možnosti. In zdaj triumfirajo apologeti religiozne vere: Saj smo rekli, da razum temelji na veri in da je vera temelj, alfa in omega! Ja, ampak ne vera v Božička!

Svoje zmotno prepričanje o nasprotju med razumom in vero v možnosti, vero, da obstaja še neodkrito, neznano, onkraj tega, kar vemo, poveže P. še z zavračanjem totalitarizma. Zanašanje na razum, naj bi bila "skušnjava totalitarne gotovosti" (str. 210), ki vodi v družbeno-politični totalitarizem (stalinistični, komunistični, seveda!). Kaj imamo zunaj razuma? Vero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki ga sam P. mimogrede spremeni v boga-najvišjo osebno vrednoto? 

O tem drugič.