Obravnavo Petersonove knjige sem bil prekinil, ker so se vsilile druge teme. A mislim jo dokončati, preden se lotim branja njegove nove knjige. Deseto poglavje ima naslov Bodite natančni, ko govorite.
Peterson ne misli tega na splošno, naj bomo, na primer, natančni, ko opisujemo prijateljem, kako je bilo na potovanju; ali ko debatiramo o strokovnem vprašanju. Seveda je jasno in natančno izražanje vedno zaželeno, a tu je mišljeno, da je potrebna jasnost in natančnost, kadar govorimo o življenjskih zagatah. Kot primer navaja avtor zakonsko krizo, ko žena odkrije, da jo mož vara. To njegovo početje traja verjetno že dalj časa in je ostalo skrito. Vzroki so lahko različni, vsekakor pa so povezani z zakonom. Morda je mož nezrel in se je to izražalo tudi na druge načine, žena pa je to kar molče tolerirala; morda je vzrok v medsebojnih odnosih med zakoncema, pa sta nezadovoljstva in prikrajšanosti pometala pod preprogo zaradi ljubega miru. Nekega dne pa se nezvestoba odkrije, ženi se podre svet, zakon razpada, oba se znajdeta v negotovi, zmedeni, kaotični situaciji. Do tega je prišlo, ker nista sproti razčiščevala drobnih nesoglasij. Pri nas še vedno velja predstava, da je dober zakon tisti, v katerem se zakonca ne prepirata, ampak složno in ljubeče živita skupno življenje. To je idealizirana predstava. V zakonu sta se znašla dva različna človeka, ki morata iz dneva v dan usklajevati svoja različna pričakovanja in potrebe. Če malo pretiram, bi rekel, da je dober zakon tisti, v katerem se zakonca vsak dan prepirata. "V zakonu je zelo malo stvari, za katere se ni vredno prepirati." "... resnico bo razkril le prepir - prepir, ki ima za cilj mir." Seveda pa so to prepiri, v katerih ne prekoračita meja medsebojnega spoštovanja in ranljivosti. Bolje je, če rečemo, da se neprestano pogajata. Če ni tako, se nesporazumi in nezadovoljstva nakopičijo in pripeljejo do težko obvladljive krize. Težko nam je priznati nelagodje, nezadovoljstvo, jezo, slaba čustva. Izogibamo se sprotnemu reševanju spornih zadev. Majhen zmajček naraste do velikanskega zmaja (Petersonova prispodoba), da bi opozoril na to, da je nekaj narobe.
Ko se to zgodi, pravi Peterson, ko se znajdemo v stiski, nam navadno narava sama pomaga, da izplavamo. Sproži se stresni odgovor, organizem se aktivira, začnemo ukrepati, začnemo "razčlenjevati kaos". Krizo, v kateri smo se znašli, občutimo kot nerazmršeno goščavo neznanega, groznega, kar nas bo zajelo, kar nas bo preplavilo. Psiholog dr. Bernard Stritih pravi, da čutimo, kot da se je na nas zvalila velikanska skala, ki nas bo strla. Osnovna strategija rešitve je, da to skalo razbijemo na manjše kose. Niso vse težave naenkrat nad nami; niso vse težave enako težke in enako pomembne ali usodne. Peterson pravi: "Določene stvari so razpadle, ne vse; opredeljiva prepričanja so propadla; določena dejanja so bila napačna in nepristna" (258).
Zdaj pride na vrsto pravilo: "Bodite natančni, ko govorite." Odločite se za eno temo, o kateri se boste pogovarjali (seks, gospodinjska opravila, vzgoja otrok itd.) Ne morete se pogovarjati o vsem. "Nihče ne more razpravljati o vsem" (262). Preden kar koli rečete, premislite, kaj hočete. "Natanko kaj je narobe? Natanko kaj želim? ... "Ugotoviti morate, kje ste bili v življenju, da boste lahko ugotovili, kje ste zdaj ... Ugotoviti morate kam greste v življenju..." (262).
In zdaj pošteno izrazite svoja čustva; povejte, kaj vas moti. Dodajamo: Govorite v prvi osebi, kaj čutite. Vaši stavki naj se začnejo z "jaz" ne s "ti". Izrazite svoja čustva, ne očitajte drugemu. "Če govorimo pozorno in natančno, lahko stvari uredimo in jih postavimo na pravo mesto. ... Če pa govorimo nepremišljeno in nenatančno, ostanejo stvari nejasne" (259). "Preteklost je mogoče odrešiti, če jo z natančnim jezikom pomanjšate na njeno bistvo" (259).
To je bistvo tega koristnega poglavja. Peterson piše sicer nekoliko manj pragmatično, bolj patetično, usodnostno, a to ne moti preveč.
