Trajnostno gospodarstvo namesto revolucije

Želel bi opozoriti na članek Janeza Tomažiča, ki predstavlja poslovneža Gregorja Benčino in njegovo razmišljanje o trajnostnem razvoju Slovenije (Delo, 26. 11. 22). Članek je na gospodarski strani časnika in bojim se, da bi ga veliki kulturniški ideologi slovenske prihodnosti spregledali. Mislim, da je pristop g. Benčine paradigmatično nasprotje pri nas tako razširjenega manihejskega odnosa do prihodnosti. Za našo prihodnost naj bi bil po nazoru nekaterih vplivnežev odločilen izid spopada med zlom-kapitalizmom in dobrim-socializmom. Odločilna naj bi bila opustitev kapitalizma, ki da je vir vsega zla na Zemlji: podnebne krize, iztrebljenja vrst, revšćine, migracij itd. Manihejskim ideologom je kapitalistično gospodarstvo nekakšno prehodno nujno zlo, investitorji so egoistični pohlepneži, ki jih pač moramo tolerirati do nastopa zlate dobe, ki bo sledila revoluciji.

Gospodarstvenik pa gleda oprijemljivi svet, vidi realne odnose, sklepa in računa. Medtem ko pomeni nekaterim trajnostna naravnanost predvsem državno zakonsko omejevanje onesnaževanja s strani kapitalističnih podjetij, ali celo le izvoz odpadkov na drug konec sveta, vidi Benčina v trajnostni naravnanosti posel, ki bo cvetel tem bolj, čim bolj jo bomo uresničevali. K trajnostni naravnanosti, pravi, nas nagovarja gospodarska racionalnost: stroški, prihodki, dobički, izgube. Izhaja iz opažanja, da so ljudje sami, potrošniki, vse bolj trajnostno naravnani. Trajnostna naravnanost postaja pomembna družbena vrednota. Samooskrba, izbira naravnih materialov namesto plastike, izbira varčnejših načinov energetske oskrbe, okoljsko primernejša izbira prometnih sredstev, samoomejevanje nesmiselne potrošnje, ponovna uporaba itd. so znamenja trajnostne usmeritve potrošnikov. Če potrošnik raje izbere stekleno posodo namesto plastične, to pomeni, da se splača proizvajati stekleno posodo. Odpirajo se nove proizvodne niše. Morda najpomembnejši trend je upoštevanje trajnostne naravnanosti med podjetji samimi. Ta postaja pogoj za povezovanje v proizvodni verigi, za nastop na trgu in za tržno uspešnost. Energetsko samostojne tovarne, prve v Sloveniji, sedanja energetska kriza ne bo prizadela. Uvaja se merjenje trajnostne naravnanosti in bonitetni sistem za trajnostno naravnanost. Pred vrati je priznavanje nevtralizacije izpustov. Slovenski gozdovi po Benčinovi oceni nevtralizirajo polovico toplogrednih izpustov pri nas. Morda bomo to prednost lahko unovčili.

Mislim, da je tako spremljanje in spodbujanje razvojnih procesov plodnejše kot fantaziranje o radikalnih prevratih, ki naj bi uresničili utopije, povzročijo pa le žrtve in veliko trpljenja.

Fašizem: nikoli več?

Pretekli dve leti smo imeli polna usta fašizma. Eni so svarili, da bo prišel, drugi opozarjali, da je že tu. Potem ga je, krutega sovraga, ljudstvo pregnalo (z lističem v skrinjico) in zaživelo v svobodi. Bile pa so žrtve. Ker ljudje niso upoštevali fašističnih zdravstvenih navodil in se niso cepili - le kdo se bo cepil s fašističnim cepivom - je bilo več mrtvih, kot bi jih bilo, če bi se ljudje cepili. 

V našem gimnazijskem razredu sem (pred 63 leti) veljal za strokovnjaka za fašizem. Z razumevajočim poudarkom sem znal obnoviti, kar nam je povedala profesorica. Bila je tako zadovoljna in dobrohotna, da me je o fašizmu vprašala še na maturi. Ni bilo mogoče zgrešiti. Danes ne bi znal več opredeliti fašizma, kot nam ga je razložila dobra profesorica.

Seveda pa sem še dolgo, tako kot vsi, delil določno predstavo o tem pojavu: črne srajce, čudne kape s cofom, nasilniki in zločinci, potujčevalni nacionalisti, iredentisti, Mussolinijeva oholo dvignjena kopitasta brada, diktatura, teror ...

In zdaj berem, da je fašizem zgodovinski pojav, ki ga je možno razumeti le v zgodovinskem kontekstu, pojav tistega časa, ne našega časa. Zadržani naj bi bili pri označevanju sodobnih pojavov s to oznako. Mladi zgodovinar, dr. Matic Batič, je kot strokovnjak za fašizem moja inkarnacija. S poglobljenim razumevanjem razloži ta zgodovinski pojav in ovrže naše stereotipe (no, črnih srajc in cofov ne zanika) (Reporter, 48 (15), 28. 11. 2022). 

Fašizem, kot je vzniknil v Italiji v 20-letih preteklega stoletja, je pojav modernizma, pravi Batič. To pomeni, da ni predmoderni pojav: njegova vsebina ni tradicionalistična; ne teži k  obnovi stare družbe, družbe pred francosko buržoazno revolucijo. Je odziv na krizo, dezorientacijo, kaos in občutek dekadence, razpada sveta zaradi razpada stare hierarhije, "smrti boga", razpada dotedanjih vrednot in utemeljevanja smisla življenja. Izvira torej iz globoke negotovosti in strahu. Pomeni "poskus ustvariti nove modele skupnosti in države", preroditi občestvo "s kulturno in politično revolucijo". Je "poskus oblikovanja alternativne modernosti".

Fašizem se je razvil iz skrajnega krila socialističnega gibanja kot nasprotje drugega skrajnega socialističnega gibanja, tistega, ki se je zavzemalo za boljševistično revolucijo. Program fašističnega gibanja je bil "precej levičarski" (Batič). Še zdaj uspe šaljivcem dobiti podpise kakih levičarskih vodij pod ta program. 

Na oblast je gibanje, ki se je nato preimenovalo v stranko, prišlo "na pollegalen način", vendar v skladu z italijansko ustavo. Mussoliniju je mandat za sestavo vlade podelil kralj v strahu, da bi se sicer dvignilo "boljševistično" krilo socialističe stranke, kar bi vodilo do državljanske vojne. Pod fašistično oblastjo so se razvile nove oblike političnega nastopanja: kult osebnosti; množične manifestacije s skrbno načrovanim obredjem in estetizacijo, ki so dajale vtis posvetnih religioznih obredov; paravojaške oborožene strankarske milice; popolna nacionalna militarizacija in politizacija; podreditev delnih družbenih sistemov državi vključno s podreditvijo gospodarstva. Tistim, ki smo preživeli socializem, te oblike niso tuje. 

Glede neofašizma ali postfašizma je Batič zadržan. Označevanje sedanjih pojavov kot "fašizem" pomeni izvzemati zgodovinski fašizem iz konteksta. Za Mellonijevo pravi, da je geneološko vsekakor dedinja fašizma, da pa ni rečeno, da bo njen program "fašističen". Prav tako sodi, da avtoritarnost v politiki ne zadošča za definicijo fašizma. 

Dodajam: tudi komunistična revolucija je bila poskus "prevrednotenje vrednot" in poskus "vzpostavitve novega človeka". Za to se je navduševal tudi Kocbek. Te iluzije so izgubljene. Zato smo, po Babiču, v "postmoderni deziluziji". Mislim si: dokler si kdo ne izmisli nove iluzije in začne moriti v njenem imenu.  

ČISTA VODA

 Pravkar sem na spletu ujel zadnje minute srečanja Slovenskega sociološkega društva pod naslovom Socio-ekološka transformacija (4.-5. nov. 22). Kamera je bila usmerjena na pet predsedujočih, od katerih "poznam" samo Gantarja (mea culpa!), ki je usmerjal razpravo, tj. dodeljeval besedo govorcem. Ujel sem nekaj replik, verjetno na referate pred tem. O referendumu in čisti vodi. Referatov nisem poslušal, ker za srečanje nisem vedel. 

O referendumu sem pisal na obrazniku (facebook), kjer sem najprej jezno zatrdil, da je bil referendum manipulacija, ker ljudje niso glasovali o čisti vodi ampak o Janezu Janši in njegovi vladi, pa niti ne o njima realnima, ampak o "janšizmu-fašizmu" in "temnih silah", to je, o propagandnih fantazmah, ki jih je ustvarila in medijsko razširjala opozicija. "Čista voda" je bilo geslo-vaba, na katero se je ulovilo nasprotovanje vladi. Kasneje sem to stališče nekoliko ublažil, recimo, da za delež realnosti v presoji in odločitvi volivcev proti vladi, ki bi res morda zavila v ultra-konzervativno smer.

Replike, ki sem jih slišal, potrjujejo stališče, da v referendumu v resnici ni šlo za "čisto vodo". Nekdo je ugotovil, da "po referendumu ni bilo več razprave o vodi." To pomeni, da je bil po sodbi ljudi problem rešen: vlada se je zamenjala. Voda ni problem. Obranili smo jo, še naprej bo čista. Kao. Druga udeleženka je govorila o kompostarni na Muri, ki ogroža pitno vodo. Tam stoji kompostarna, ki ogroža pitno vodo, kljub temu, da je bila "nesnažna" novela k okoljskemu zakonu zavrnjena. Torej obstoječi zakon, ki ga je novela "ogrožala", dopušča kompostarno ob viru pitne vode. Bi novela res omogočila ne le kompostarne ampak kemično tovarno ali podružnico vrhniškega Kemisa na Muri ali ob Savi Bohinjki v Bodeščah? To verjamejo moji najbližji. Nekdo je potem prostodušno priznal, da je hotel po referendumu sprožiti razpravo o tem, "kako javnost razume 'čisto vodo', a se mu to v tistem trenutku ni zdelo produktivno in bi s tem več škodil kot koristil"! Seveda, to bi pomenilo problematizirati referendumsko geslo-vabo. Če bi sprožil to razpravo, ne bi koristil dobronamernemu inštitutu civilne družbe in njegovemu povezovanju s svobodoljubno vlado! QED.