Svetlana je bila za svojo poezijo nagrajena s P-nagrado; to je vredno mojega spoštovanja. Vsaj delno upravičeno je bila nagrado zavrnila. UO P-sklada je bil namreč obšel pravilnik in po nepredvidenem hitrem postopku nagrado podelil patru za njegove mozaike; zdelo se je, da zaluženo. V kolikor je nagrado zavrnila, ker je bila podeljena "farju", kar je bil verjetno zanjo pomembnejši razlog kot postopkovna bližnjica, ni ravnala prav. Lahko da ji je že tedaj prišlo kaj na uho; na intuicijo sploh ne dam dosti; če pa jo ima, bi lahko pomagala pri preprečevanju prihodnjih podelitev falotom. V nadaljevanju se je pater hudo osramotil in zdelo se je, da je odpadel razlog za zavrnitev - "pravica skazica". Premislila si je in zahtevala nagrado nazaj, kar pomeni, da ne zaradi svoje muhavosti, ampak zaradi spremenjenega stanja stvari. Danes pater te nagrade gotovo ne bi prejel kljub sijajnim mozaikom. Svetlanin nastop je bil minimalističen, po koncu proslave s kratko recitacijo, kar pomeni, da je sposobna zadržanosti in spoštovanja postopkov, da pa je uspela povedati, kar je hotela povedati. Svetlanina majhna kršitev protokola za prejšnjo malo bližnjico odbora. Starkino vedenje je na ves glas klicalo po javni pozornosti. Ker sem njenih let, poznam ta občutek bojazni pred tem, da bi utonil v pozabo. Raje sovraštvo kot ravnodušnost in pozaba. Vsak všeček pride prav tvojemu samoljubju. Naj ga ima, tudi mojega.
Marko je počel nedopustne reči in bil kot ud cerkve kaznovan. S tem, da je podelil prizadeti odvezo za greh, ki ga je sam izzval, si je prislužil hudo cerkveno kazen. Civilno sodišče o njegovih domnevnih zločinih ne ve nič. Človeško je grešil, ker je zaobljubljenim devicam ubijal vero v Boga ali vsaj v človeškost božjega sla, jih ponižal in onečastil, ter tako prizadel njihova čustva v pravi bogokletni, diabolični maniri. Iz tega, kar se ve o njegovem početju, sklepam, da v svojem izsiljevanju in posiljevanju ni prišel prav daleč. Pred njim so bili mnogi papeži bolj učinkoviti in morda tudi nune bolj voljne. Njegovi mozaiki, čez dvesto jih je po vsej Evropi in tudi pri nas, ostajajo občudovanja vredna umetniška dela. Seznam umetnikov vseh sort, ki so zagrešili (nepolitične) zločine, ne bi bil kratek, a njihova dela živijo. Osebe in dela ne moreš čisto ločiti, a v glavnem dela pretehtajo. Pri vsej zadevi je najbolj zanimivo to, da se nad patrovim početjem najbolj privoščljivo zgražajo tisti, ki so sami izganjali Boga in ga ubijali v ljudeh.
Rdeča zvezda je predvsem simbol svobode in osvobodilnega boja. Nosili so jo partizani, ki so osvobodili Primorsko izpod fašizma; ki so prispevali k zmagi zaveznikov proti nacizmu; ki so na tem prostoru ustanovili prvo slovensko republiko s skupščino in državno upravo in s pravico do odcepitve - odločilen korak h kasneši osamosvojitvi in samostojni državi. "Osamosvojitelji" so sedli na ogrete stolčke. Žal so osvoboditvi sledili zunajsodni pomori tisočev, ki jih opravičilo ne izbriše. Ti so omadeževali rdečo zvezdo. Še s pokopi se zavlačuje. "S polnimi usti govori, kdor se opravičuje, obžalovanje dejanja ne izbriše", Svetlana! Bojim se, da pogumno pripenjanje na prsi rdeči zvezdi ne bo povrnilo njenega sijaja. Ali pa ga bo: križu morjenje v njegovem imenu in v imenu Kristusa Kralja ni škodilo. Kot da se ni nič zgodilo, ga visoko dvigujejo. Komunistični zločini ne opravičujejo belogardističnih; zločin je zločin. Res pa je, kar sem bil že enkrat zapisal: izdajalci so plačali, izvajalci ne bodo nikoli.
Začudenje zgodovinarja dr. Jožeta Možine med intervjujem je bilo pristno in je naletelo na sozvočje sogovornika. To razkriva, da presoja(ta) črno-belo (morda bolje belo-rdeče) in da odtenkov sivega ne vidi(ta), ali noče(ta) videti, kar za zgodovinarja (in akademika) ni pohvala. Začudil ga je izraz spoštovanja do Svetlane, ko bi jo, po njegovem (naj si dovolim to neizrečeno pripisati mu per negationem), morali ignorirati ali izžvižgati, še prej pa, seveda, preprečiti, da bi se sploh pojavila v dvorani, kar je bilo v pogovoru namignjeno. V CD je bila izbrana kulturniška publika, ki je pozdravila tako nagrajence, ki jih je izbral UO P-sklada pod vodstvom akademika Muhoviča, Možinovega občudovanega sogovornika, kot nekonvencionalno zamišljeno predstavo, na koncu pa razumela tudi "provokacijo" in se nanjo strpno odzvala. To je pestra slovenska resničnost. Zdi se mi, da napredujemo: da smo sposobni sprejeti vso to pestrost, vsa ta nasprotja - vsaj v CD. Čemu bi kogar koli izločevali in izganjali zaradi nazora, izrečene besede, križa ali zvezde na prsih, in prizadevanja za to, kar meni, da mu pripada?
Hovk. Moje mnenje.
