"Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'.
Najbolj me je nagovorilo pismo gospe Ane Marije Pavlič (Delo 16. 10. 23). Tudi ona, tako kot neka druga dopisovalka, meni, da se moškim "ne sanja o tem, kaj doživljajo ženske, ki delajo splav". Čutim se hudo ukorjenega in si v obrambi mislim: morda so vendar vsaj nekateri moški zmožni nekaj malega empatije (npr. tisti pisatelj, ki je napisal Ano Karenino). A poudarek njenega pisma ni na zavračanju možnosti moške empatije. Preveva ga skrb za ženske v stiski ob odločanju za splav ali proti njemu. Posebno težo njenemu razmišljanju daje dejstvo, da "ima globoke krščanske korenine", saj ravno krščanske device drezajo v občutke krivde. Ta skrb za počutje žensk, za njihovo življenje, je močan razlog, da se o splavu javno razpravlja, da bi se ženske lahko orientirale, se prav odločile in/ali predelale občutke krivde. Od tega, kakšen je izid razprave o etičnem statusu splava, je odvisno, kako se bodo ženske ob tem počutile in kako bo odločitev zanj vplivala na njihovo samospoštovanje in na "življenje po".
Največ mi pove stavek: "Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'. Prepričana sem, da so dobro pretehtale vsa dejstva 'za in proti', preden so se odločile za tak poseg". To pomeni, da ženske splava ne morejo jemati lahkomiselno. Ali pač tudi lahkomiselno?
Na eni strani je pojmovanje, da je splav minorna naravna "nezgoda", preko katere gremo tako, kot bi pohodili črva; na drugi pretirano poudarjanje nesprejemljivosti splava, češ da je umor možnega otroka in osebe. Resnica bo, kot običajno, nekje vmes. Pravniki sodijo, da je rojstvo meja med splavom in detomorom, kar je gotovo neka pragmatična smernica. Protestnice premikajo to mejo v nosečnost. V podrobnejše ugotavljanje "osebne narave" plodu se nima smisla poglabljati. Naj mejo znotraj maternice določimo tako ali drugače, bo vedno ostala predstava, da se s trenutkom oploditve začne razvijati življenje, ki je možni bodoči otrok. Vedno ostane občutek krivde. Tega blažimo na eni strani tako, da si rečemo "otrok je možen, a ne dejanski", na drugi strani tako, da si rečemo "ni šlo drugače – ali 'ono' ali jaz" (tveganje detomora ali samomora matere), skratka, da najdemo dovolj sprejemljivo opravičilo za svoje dejanje. Nekaj krivde pa ostane. Temu se ni mogoče izogniti, a poudarjati krivdo žensk v stiski ni človečno. Upam si reči: ni »božje«.
Ni ga človeka, ki se ne bi pregrešil proti temu ali onemu; ki se ne bi čutil krivega za to ali ono. Kristus je zagovarjal grešnico z besedami: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. - Saj ve, da se je pregrešila in prav je, da to zazna kot pomemben dogodek v svojem življenju, do katerega naj zavzame stališče. Takó življenje izuči človeka, da postane skromnejši, bolj človečen in da bolj premišljeno ravna.
Zastavi pa se vprašanje javnega demonstriranja proti pravici do splava. Moj provizorični odgovor je: protest je dovoljen, z apelom na protestnike, naj bo zmeren, brez izrazitega čustvenega apeliranja na krivdo tistih, ki so morale opraviti splav. Ni treba, da bi splav ženski zagrenil življenje. Treba ga je vzeti kot eno od življenjskih nesreč, ki se nam je pripetila, jo predelati s pomočjo drugih, in potegniti iz nje nauk za življenje. Pomisliti je treba in paziti – ni samo črv.
Na eni strani je pojmovanje, da je splav minorna naravna "nezgoda", preko katere gremo tako, kot bi pohodili črva; na drugi pretirano poudarjanje nesprejemljivosti splava, češ da je umor možnega otroka in osebe. Resnica bo, kot običajno, nekje vmes. Pravniki sodijo, da je rojstvo meja med splavom in detomorom, kar je gotovo neka pragmatična smernica. Protestnice premikajo to mejo v nosečnost. V podrobnejše ugotavljanje "osebne narave" plodu se nima smisla poglabljati. Naj mejo znotraj maternice določimo tako ali drugače, bo vedno ostala predstava, da se s trenutkom oploditve začne razvijati življenje, ki je možni bodoči otrok. Vedno ostane občutek krivde. Tega blažimo na eni strani tako, da si rečemo "otrok je možen, a ne dejanski", na drugi strani tako, da si rečemo "ni šlo drugače – ali 'ono' ali jaz" (tveganje detomora ali samomora matere), skratka, da najdemo dovolj sprejemljivo opravičilo za svoje dejanje. Nekaj krivde pa ostane. Temu se ni mogoče izogniti, a poudarjati krivdo žensk v stiski ni človečno. Upam si reči: ni »božje«.
Ni ga človeka, ki se ne bi pregrešil proti temu ali onemu; ki se ne bi čutil krivega za to ali ono. Kristus je zagovarjal grešnico z besedami: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. - Saj ve, da se je pregrešila in prav je, da to zazna kot pomemben dogodek v svojem življenju, do katerega naj zavzame stališče. Takó življenje izuči človeka, da postane skromnejši, bolj človečen in da bolj premišljeno ravna.
Zastavi pa se vprašanje javnega demonstriranja proti pravici do splava. Moj provizorični odgovor je: protest je dovoljen, z apelom na protestnike, naj bo zmeren, brez izrazitega čustvenega apeliranja na krivdo tistih, ki so morale opraviti splav. Ni treba, da bi splav ženski zagrenil življenje. Treba ga je vzeti kot eno od življenjskih nesreč, ki se nam je pripetila, jo predelati s pomočjo drugih, in potegniti iz nje nauk za življenje. Pomisliti je treba in paziti – ni samo črv.
To besedilo je bilo kot pismo bralca 18. 10. 23 poslano v objavo Delu - ni bilo objavljeno.
