Butalci

Mislim, da je dobro in prav, da obstaja tednik, kot je Demokracija, ki je izrazito na strani SDS, želel pa bi si dobrega analitičnega novinarstva na njegovih straneh.
Žal je v njem preveč skrajno enostranske zagrizenosti. Tokratna naslovnica dobro kaže raven tega časnikarstva:

Janša, Turk in Velikovec

Po koncu zavezniške zasedbe po 2. svetovni vojni je Avstrija postala meščanska republika. Na njeni južni meji pa je nastala Jugoslavija, v kateri je zavladal komunistični režim po sovjetskem vzoru, režim, ki se je sicer po prekinitvi s Sovjetsko zvezo z leti mehčal, ki pa je bil enostrankarska diktatura. V Avstriji je zato vladal strah pred komunistično nevarnostjo. Žrtev tega strahu je bila predvsem slovenska manjšina, ki je bila že prej pod močnim pritiskom germanizacije. V začetku 70-tih let 20. stoletja se je na Koroškem zaostrilo zatiranje slovenske manjšine, vladalo je agresivno protislovensko ozračje. Leta 1972 je prišlo do »Ortstafelsturma«, ko so nemški nacionalisti ob očitnem odobravanju varuhov reda podrli večino dvojezičnih krajevnih napisov, ki jih je dal postaviti socialdemokratski deželni glavar Hans Sima. Stranka, ki jo je tedaj vodil kancler Bruno Kreisky, ni podprla Sime v prizadevanjih za izpolnitev določil avstrijske državne pogodbe. Z njegovim naslednikom Leopoldom Wagnerjem pa se je germanizacija nekoč večinsko slovenske Južne Koroške nadaljevala. V primerjavi s številom v začetku 20. stol. in celo po nacističnem nasilju je manjšina danes zdesetkana.

18. septembra leta 1979 sta agenta službe državne varnosti SDV Slovenije (Jugoslavije) Luka Vidmar in Martina Blaj v prostorih velikovškega muzeja, v katerem so počastili koroške brambovce (Kärntner Abwehrkampf) nastavila bombo. Ta je predčasno eksplodirala in ju poškodovala. Vidmar je bil hudo ranjen, odrezati so mu morali nogo. Njega in 'bombenlady', kot so koroški mediji imenovali Blajevo so leta 1980 obsodili na 4 leta zapora, a so ju pol leta kasneje v zameno za dva avstrijska agenta vrnili v domovino. Bomba je v steno muzeja naredila luknjo.

Domneva se, da so bili v pripravo atentata vpleteni najvišji politični organi republike Slovenije.

Da je bombaško akcijo organizirala slovenska SDV, je širši javnosti znano od leta 1988, ko so bili objavljeni dnevniki in spomini Staneta Kavčiča, ki je analiziral njeno politično ozadje.

Februarja 2011 se je na spletni strani Janševe SDS pojavilo besedilo, ki obtožuje predsednika republike Türka, da je bil neposredno obveščen o atentatu, kar naj bi pomenilo, da je bil med najožje politično privilegiranimi prejšnjega režima. Za očitki Türku se skriva naslednje podtikanje.  SDV  je akcijo organizirala po naročilu tedanjega političnega vrha. Organ, ki je tedaj koordiniral politiko do manjšine in v katerem je sedel tudi predstavnik SDV, je vodil Danilo Turk. Ergo: Türk je neposredno vpleten v politično odločitev za atentat.

Predzgodovina tega očitka je naslednja. 30. novembra 2009 je Danilo Türk podelil odlikovanje srebrni red za zasluge Tomažu Ertlu, Tomažu Času in Leopoldu Jesenku za zasluge med akcijo Sever. Ta odločitev je sprožila val protestov, SDS in SLS pa sta januarja 2010 vložili ustavno obtožbo proti predsedniku države. 3. marca 2010 so polsanci z 32 glasovi za in 52 proti zavrnili predlog prve ustavne obtožbe predsednika republike v zgodovini. Večina poslancev je bila prepričana, da je bil predlog pravno neutemeljen, moralno nesprejemljiv in politično škodljiv. Danilo Türk je v svojem govoru pred poslanci zavrnil vse očitke opozicije. Ko je stopil v dvorano opozicijski polanci v znamenje prostesta niso vstali s svojih sedežev. V parlamentarni razpravi je SDS omenila tudi bombni napad v Velikovcu.

Danilo Türk je 4. marca 2010 o napadu v Velikovcu izjavil: »Takrat, ko se je ta dogodek zgodil, sem bil osupel, tako kot mnogi drugi ljudje pri nas, nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in mi tudi danes niso znana.«

Vendar pa je bil takrat 27-letni Türk sekretar komisije za manjšinska in izseljeniška vprašanja pri SZDL. V tem svojstvu je prejel dopis republiškega komiteja za mednarodno sodelovanje (takrat nekakšno zunanje ministrstvo Slovenije) z informacijami o sodnem procesu Vidmar-Blaj. Dokument z datumom 1. julij 1980 vsebuje odlomke iz depeš veleposlaništva na Dunaju in kunzulata v Celovcu, ki povzemajo pisanje avstrijskega tiska o sodnem procesu in stališča nekaterih avstrijskih funkcionarjev. Ta dopis je prejelo 10 naslovnikov: predsedniki slovenskega predsedstva, skupščine, izvršnega sveta, ZKS, SZDL, sekretar za notranje zadeve (notranji minister), sekretar CKZKS ter predsedniki mednarodnih komisij pri skupščini, ZKS in SZDL. Zadnji je bil Danilo Türk kot predsednik prej omenjene komisije.

»Iz dopisa nedvoumno izhaja, da je bil Danilo Türk leta 1980 med desetimi najpomembnejšimi slovenskimi politiki, ki so jih obveščali o podrobnostih in okoliščinah atentata. Poznal jih je takrat in pozna jih danes«, je zapisal neznani avtor na spletni strani SDS.

Predsedniku Türku so očitali, da je bil neposredno obveščen o atentatu v Velikovcu, zdaj pa se je pokazalo, da je bil obveščen devet mesecev in pol po dogodku. Tudi vsebina dokumenta je povzetek medijskih poročil o sojenju storilcema v Avstriji, torej je, kot pravi Türk, »dvakrat posreden«.

Od takrat je minilo 32 let.

(Po člankih v Delu)

Komentar:

Janševa obtožba je podtikanje, izkrivljanje, manipulacija. Türk ni bil neposredno obveščen o okoliščinah dogodka, kar bi pomenilo o pripravah in izvedbi atentata, ampak je bil obveščen o medijskih poročilih o posledicah dogodka, tj., o avstrijskih poročilih o procesu proti atentatorjema devet mesecev po atentatu, kar Janša odkriva in očita 32 let po dogodku na osnovi dokumenta, ki je bil ves čas javno dostopen in ga nihče ni skušal skrivati. - Strinjam se z naslednjo ugotovitvijo Delovega komentatorja: "Če obtožiš predsednika države, da je leta 1979 moralno sodeloval pri terorističnem napadu v Velikovcu, in mu to tudi dokažeš, predsednik v svoji funkciji moralno ne more več predstavljati demokratične države Slovenije. Če pa se tvoje trditve pokažejo za neresnične - sam izgubiš moralno pravico do izrekanja v demokratičnih zadevah države." (J. Markeš, Delo 16.2.11)