Ograja: zgodba v sedmih slikah s komentarjem

Omislili smo si novo ograjo. Nič posebnega in vendar cela drama in filozofija. Čemu novo? Priročni izgovor: ker je bila stara lesena dotrajana. Gornja slika vsaj na videz tega ne potrjuje. Dalo bi se jo, ograjo, malo pokrpati in bi še zdržala. Torej čemu? Pred letom so naši dolgoletni sosedje prodali hišo in dobili smo nove sosede. Hišo so spremenili v delavsko bivališče, je nekaj moških in nekaj žensk in otroci. Polovico velikega vrta so tlakovali in naredili parkirišče za nekaj avtov. Na drugi polovici so na enem delu zasadili povrtnino, na drugem travo. Niso ravno zelo skrbni vrtnarji. Ukvarjajo se najbrž s prevozništvom. Kakšne vrste, ne vemo. Kaj vozijo, s čim služijo, ne vemo. Vsako jutro ob šestih kolikor mogoče tiho poženejo motorje in odpeljejo. Tudi sicer niso hrupni; včasih vpijejo otroci. Včasih se iz notranjosti zaslišijo južnjaške melodije. Niso iz teh krajev, a tega res ne gre omenjati, odločno zavračamo misel, da bi to imelo kako vlogo pri naši odločitvi. Vodilna družina si nekaj ulic stran zida veliko družinsko hišo; ta, kjer so zdaj, je njihovo prehodno bivališče. Jo že prodajajo. Pridejo neznani ljudje. Nova ograja bo zidana; poln zid, 160 cm visok. Vse življenje sem preživel v hiši z vrtom z žičnato ali leseno ograjo. Zdaj bo zid, visok.

Ta ideja mi ni všeč. Včasih, v mojem otroštvu, so bila v leseni ograji vratca k sosedom. Neovirano smo hodili sem in tja. Res pa je, da so zdaj drugi časi in drugačni ljudje. Neki arhitekt pravi, da se moraš na vrtu počutiti, kot da si v zaprtem prostoru, v notranjosti pa kot da si na odprtem, v naravi. Ta občutek bo vsaj na vrtu zdaj dosežen: občutek varnosti, ločenosti. Apartheid.

Moje dolgo vroče poletje (2)

Preden sva šla na morje - če ne bi bilo teh parketarskih zadev, bi bila že doli - sva šla še na Gabrovko obrat, kar je zraslo. Prišla sva zadnji čas, saj so se veje šibile pod okusnimi cimbarami; tudi hrušk sva precej pobrala.

Potem sva skočila še v bližino Borovnice po ameriške borovnice v vas Pako, zanimivo gručo hiš pod borovniškim viaduktom.

V Solaris sva prišla vsaj 14 dni kasneje kot običajno, šele devetnajstega julija. V dolgem vročem poletju sva naletela na edini teden res slabega vremena. Bilo je mokro in mrzlo, morje nemirno, umazano, hladno. Prvih deset dni se sploh nisem kopal. No, vsaka slaba reč je tudi za kaj dobra - hodila in vozila sva se po okolici. Tako sva obiskala mesteca, ki sva jih že dolgo nameravala, pa jih doslej nisva: Brtoniglo, Buje, Grožnjan. Preostanek morskega 'dopusta' je bilo lepo vreme, tako da sva se kar lepo rekreirala in tudi malo nasončila. Sicer pa v glavnem leživa v senci in bereva.

Brtonigla

Buje

Grožnjan

Takoj ko sva se vrnila z morja spet na Gabrovko. Tokrat so polne slive.
Dan zatem se mi je na računalniškem zaslonu pojavil čuden svetleč rdeč kvadrat, nobena tipka ni več prijela. Šla je osnovna plošča. Na srečo je ostal trdi disk nepoškodovan. Od takrat dalje imam tule tri računalnike: nadomestni PC, ki mi ga je prijazno posodil naš šolski računalničar; ženin notesnik, ki je precej počasen; Asus EE in še zunanji disk. Rad bi prenesel vse uporabno s trdega diska na zunanji disk. Pa se mi je vse zapletlo in zdaj ne vem, kje imam kaj in sem čisto nesrečen, ker ne vem, kako se bo ta drama razpletla. 
Avgust smo zaključili z vikendom v Medulinu, na barki. 

Moje dolgo vroče poletje (1)

Poletja bo kmalu konec in zadnji čas je za kratek pregled in korak v novo sezono bloganja, ki se je zame začela danes. 
Prvi poletni dan me je zalotil pri branju Planeta žensk Dušana Merca. Zanimiva in razmisleka ali vsaj povzetka vredna sta se mi zdela dva vidika tega romana: lik vedeževalke Kasandre, predvsem pa tehnika vedeževanja, ki je - če je resno in etično zavezujoče - v bistvu neke vrste svetovanje. Odnos med strokovnim svetovanjem ljudem v stiski - in kdo ni kar naprej v stiski - in vedeževanjem bi bilo zanimivo analizirati. Ostalo je pri ideji. Drugi vidik so življenjske zgodbe treh deklet, ki so opisane z veliko empatijo. Bilo bi jih vredno primerjati, saj tudi to pride v poštev pri svetovanju. Poleg branja sem tiste dni poslušal predavanja o antični grški zgodovini profesorja Donalda Kagana z Yalske univerze (http://oyc.yale.edu/classics/introduction-to-ancient-greek-history/) in o glasbi, profesorja Craigha Wrighta (http://oyc.yale.edu/music/listening-to-music/). Oboje zelo zanimivo so prekinile druge poletne dejavnosti in do zdaj še nisem prišel do tega, da bi nadaljeval s poslušanjem. Priporočam:
Potem je 'udarila' prenova stanovanja, brušenje parketa: prenašanje pohištva, beljenje dnevne sobe, prenašanje 'majstrov', improvizirano bivanje. Ko smo se vrnili z morja, smo ugotovili, da nikjer ni ženinega fotoaparata. Kdo tuji je bil nazadnje v njeni sobi? Velekoncert Mahlerja smo gledali po TV. V okviru projekta razknjiževanja (praznjenja knjižnih polic) sem sklenil najprej poravnati stare grehe. Že 40 let prekladam dve knjigi, ki sem si ju sposodil pri prijateljih. Nikoli nisem zbral dovolj energije, da bi ju vrnil, čeprav vsaj ene od njiju sploh nisem potreboval, drugo pa le nekaj časa. Ročno sem vtaknil vsako v svojo ovojnico in ju poslal na naslova prijateljev. Reakcija je bila takojšnja in silovita. Enega bi skoraj pobralo od smeha, drugi je skoraj malo užaljeno (le zakaj?) telefoniral, da si je medtem že kupil drug izvod. No ja, ampak v tej, ki sem ti jo vrnil, so tvoje opombe (ki jih seveda penzionist kot jaz ne potrebuje več). (se nadaljuje)