Omislili smo si novo ograjo. Nič posebnega in vendar cela drama in filozofija. Čemu novo? Priročni izgovor: ker je bila stara lesena dotrajana. Gornja slika vsaj na videz tega ne potrjuje. Dalo bi se jo, ograjo, malo pokrpati in bi še zdržala. Torej čemu? Pred letom so naši dolgoletni sosedje prodali hišo in dobili smo nove sosede. Hišo so spremenili v delavsko bivališče, je nekaj moških in nekaj žensk in otroci. Polovico velikega vrta so tlakovali in naredili parkirišče za nekaj avtov. Na drugi polovici so na enem delu zasadili povrtnino, na drugem travo. Niso ravno zelo skrbni vrtnarji. Ukvarjajo se najbrž s prevozništvom. Kakšne vrste, ne vemo. Kaj vozijo, s čim služijo, ne vemo. Vsako jutro ob šestih kolikor mogoče tiho poženejo motorje in odpeljejo. Tudi sicer niso hrupni; včasih vpijejo otroci. Včasih se iz notranjosti zaslišijo južnjaške melodije. Niso iz teh krajev, a tega res ne gre omenjati, odločno zavračamo misel, da bi to imelo kako vlogo pri naši odločitvi. Vodilna družina si nekaj ulic stran zida veliko družinsko hišo; ta, kjer so zdaj, je njihovo prehodno bivališče. Jo že prodajajo. Pridejo neznani ljudje. Nova ograja bo zidana; poln zid, 160 cm visok. Vse življenje sem preživel v hiši z vrtom z žičnato ali leseno ograjo. Zdaj bo zid, visok.
Ta ideja mi ni všeč. Včasih, v mojem otroštvu, so bila v leseni ograji vratca k sosedom. Neovirano smo hodili sem in tja. Res pa je, da so zdaj drugi časi in drugačni ljudje. Neki arhitekt pravi, da se moraš na vrtu počutiti, kot da si v zaprtem prostoru, v notranjosti pa kot da si na odprtem, v naravi. Ta občutek bo vsaj na vrtu zdaj dosežen: občutek varnosti, ločenosti. Apartheid.
Ni komentarjev:
Objavite komentar