Desetletja so minila od tedaj, ko sva šla zadnjič na Triglav iz doline Vrat. Takrat ni bilo avtomobilov in do Aljaževega doma ni šlo drugače kot peš. No ja, mogoče se je kdo pripeljal s kolesom, sem in tja se je pojavil kak fičko ali kak star Opel. Ampak mi smo šli peš, prespali smo v Aljaževem domu in zgodaj zjutraj po Tominškovi poti gor. Zdaj nisva nameravala gor, malo preveč sva že obrabljena; ne vem, kaj bi reklo srce. Do Aljaževega doma pa. Avto sva parkirala na koncu Mojstrane tik pred tablo z napisom Triglavski narodni park. Najbrž se ne sme naprej. Ampak nobenega znaka ni, ki bi prepovedoval vožnjo. Vseeno, po dolini Vrat se gre peš. Kakšna zmota! Avtomobili so naju prehitevali eden za drugim. Ob hišah pri zaselku Pri Rosu so zunaj neke ženske. Jo že vidim, da bo nekaj vprašala. Da vsaj ne bi vprašala, če se tukaj gre do Aljaževega doma; da bova takoj izpadla kot popolna bebca. Izdajalsko se potuhnem in grem kar naprej. Ja, natanko to je vprašala. "Ej, pravijo, da se ne gre po cesti ampak dol po poti, čez most, na levo." Tega sicer nisem vedel, ampak vprašati vseeno ne bi bilo treba, si mislim. Gotovo je vse na zemljevidu. Prideva do stebrička z napisom Pot Triglavske Bistrice. Hm, tega tudi nisem vedel, da se tej rečici reče Triglavska Bistrica. In da hodiva po Triglavski cesti. Jez, zapornica, most. Vse je lepo označeno, urejeno, vse drži. Kako prija jutranja svežina, kako dolgo že nisem slišal šumenja gorskega potoka.
Zavijeva čez most na levi breg in ob rečici navzgor. Z vsemi čuti vpijam to prelest. Dobro, da je vprašala, si mislim; jaz bi kar tolkel po cesti.
Čez čas zavije pot spet čez most na desni breg, na cesto. Peričnik. Kako dolgo ga že nisem videl. Kako to, da sem tako opustil hojo v hribe? Še takrat, ko sem bil pri najboljših močeh? Omenim, da je pri Peričniku eni zdrsnilo in se je ubila. Tujka. Spet napaka. "Jaz ne bi šla gor, saj se od tukaj tudi vidi." Drži jezik, kaj ti je bilo treba ziniti. Ne, ne, tukaj je varno, ona je padla s vrha slapa, midva pa prideva samo do podnožja. "Pa vseeno." Moram zarobantiti, krščen Matiček, kwa se to praw. Ko vidi ograjo, se potolaži. Potem si upa čisto zraven. Pazi, da ti ne spodrsne. "Ne slikaj tukaj, boš imel moker aparat." Saj se bo posušil.
Povsod stene, konglomeratni balvani, zanimive oblike debel.
Prideva do galerij, previsnih konglomeratnih sten s spodmoli. To vidim prvič. Včasih se nam je vedno mudilo po cesti do Aljaževega doma; nismo hodili po tej poti. Še Kunaver nas ni peljal tod. Ali pa jaz takrat nisem šel.
Kaj vse izoblikuje narava. Ampak je spet problem. "Joj, kaj če se to dol podre." Ma, ne bo se, ne bo. "Kaj veš. Lahko se. Pejva hiter." Dio povero, tako čudo, pa si ga niti ogledat ne morem. Saj niti fotkat ne morem. "Dej, pejt, pejt."
Pot je potem spet zavila na cesto, kmalu zatem pa je oznaka spet kazala levo, čez vodo. A tu je bilo za najine superge preveč vode. Sem rekel, da je treba obuti gojzarje. V hribe vedno gojzarje. "Saj to niso hribi." Njena logika je 'neprikosnovena'. Ni nama kazalo drugega kot naprej po cesti. Ampak se vleče. Ura je že skoraj poldne. Že skoraj štiri ure se pomikava gor. Res je, malicala sva, opravila to in ono, fotkala. Evo, parkirišče. Uf, tega pa včasih ni bilo. Pa koliko avtomobilov. Končno zagledava dom, na vzpetinici, velika hiša. Ta dom ni bil tukaj. Tega se ne spominjam. To je drug dom. A so naredili novega? Pojma nimaš. Kako si se mogel tako zanemariti, Mesec?
Noge imam že v ... (no, tako se reče, ampak ne bom zapisal). Podpreva se. Ob sosednji mizi razposajeno rezgeta skupina čeških kolesarjev, gospa in gospodov, ki se jim srednja leta zelo poznajo, v tesno oprijemajočih kolesarskih dresih, se pravi oblekah (dress je obleka, namreč), ki tako izdajalsko poudarijo sleherno oblino, pa še celulit spodaj. Ko jo ubirava nazaj po cesti - greva kar po cesti, sva se odločila, bo hitreje - se priznavajoče čudiva: a po tehle klancih so šli oni GOR s kolesi? Buh dej, da jim je vzelo malo sala. Nazaj sva bila v dobrih dveh urah ali slabih treh, kakor obrneš. Facit: danes sva hodila dobrih šest ur ali slabih sedem. kakor pogledaš. Ni slabo za pozna srednja leta.
Epilog: naslednji dan sem se težko premikal, noge sem imel še vedno v ...