Razredni sovražnik

Mladenič, več kot 40 let mlajši od mene, je s sodelavci naredil film z zrelo življenjsko filozofijo, ob katerem sem se zamislil.

Film. Temeljit je in temeljen. Je temeljit, ker obravnava vse bistvene vidike, ontološkega, socialno-psihološkega, pedagoškega. Je temeljen, ker seže pod površinskost do temeljnih vprašanj. Je analiza konkretnega dogajanja v mikro-okolju in metafora odnosov v širši družbi. Thomas Mann pravi v Predgovoru k Čarobni gori: Nur das Gruendliche ist wahrhaft unterhaltend - samo, kar je temeljito, je v resnici zanimivo ('unterhalten' prevajajo z 'zabaven'; v resnici pomeni 'unter-halten' tisto, kar nas drži spodaj (! kakor koli že to locirate); kar nas drži, da ne moremo stran).

Pedagogika. Na tej ravni je prikazano nasprotje med "prijazno", "touchy-feely" pedagogiko in pedagoškim slogom, ki bi mu lahko rekli avtoritativen (če ne bi pri nas običajno napačno razumeli te besede), slogom, ki poudarja zahtevnost, red in disciplino, obojestransko odgovornost (učenca in učitelja) in avtonomno odločanje učenca (to lahko povežemo s "teorijo izbire"). "Prijaznost" je razkrinkana kot z deklarativnostjo (profesorica svoji novorojenki da ime umrle dijakinje) prikrita erotika (pretirana ljubeznivost do dijaka) in popustljivost učiteljice do dijakov (nizka raven znanja) in do same sebe (če že ne odsotnost pravega sočutja) (profesorica se ne udeleži pogreba dijakinje).

Družba. Razred in šola. V ravnanju dijakov ob prihodu novega, zahtevnega profesorja, lahko vidimo obrambno reakcijo pred grožnjo večje zahtevnosti, manjše uspešnosti ipd. Vse poteka v skladu s skupinskodinamičnimi zakonitostmi. Pojavijo se izmišljene govorice, namigovanja o nemoralni zvezi profesorja z dijakinjo, okrivljanje profesorja za njen samomor, protestne akcije, "stavka", upor. Prejšnja profesorica je podpirala neformalnega vodjo razreda in si s tem zagotovila kompromisni "razredni mir". Novi profesor ne prevzame tega odnosa, niti iz simpatije niti iz taktično-manipulativnega razloga. Ne "upravlja" razreda. Postavi se pred razred in zahteva. Namesto manipulacije ontološki odnos: učenec-učitelj. Ko razred prekorači meje dopustnega in grozi kazen, in ko nekateri dijaki začutijo utemeljenost profesorjevega zadržanja, se razred razcepi. Šele tedaj, ko je to moralno utemeljeno, profesor podpre vodjo in sledi pomiritev. Pomiritev ne pa dvig na višjo raven znanja, razumevanja, doživljanja. Po uporu so spet na izhodiščni točki.

Šola je kot vsaka šola, vsak sistem. "Sistem vedno deluje dobro", se lahko strinjamo s profesorjem.

Samomor. "Sama se je odločila za to dejanje", reče profesor. "Ni je več, življenje teče dalje." Vse to zveni neobčutljivo in kruto. Je res tako? To je rehabilitacija avtonomne osebe v nasprotju s splošno razširjenim determinističnim zanikanjem osebe. S tem ko imamo dekle, ki je storilo samomor, za žrtev teh in onih okoliščin in ljudi, staršev, profesorja, zanikamo njeno avtonomijo, pravico odločati o svojem življenju, o biti in ne-biti TODA odločati z mislijo na bližnje. "Nisi žrtev, sama si odgovorna zase in za svoje bližnje." "Bodi kot kamen na dnu reke, ki ga ne premaknejo nobeni tokovi", bi lahko ponovili za profesorjem.

Tu so potem osebe: profesor, ravnateljica, psihologinja, starši. 

Ob profesorju sem v prvem trenutku pomislil: ta je pa res čudak. Jaz sam ne bi tako ravnal. S punco, ki ni videla smisla življenja, bi se vendarle zadržal v pogovoru, ker vem, da se dostikrat za tako usodno dilemo skrivajo bolj banalne prikrajšanosti. Res je, da je avtonomna oseba, ki lahko odloča o svojem življenju, a ne bi je kar odslovil, češ: stori, kar hočeš, do tega imaš pravico, sicer pa lepo igraš klavir. V drugih rečeh je bil pa možak sicer težak a občudovanja vreden in mu dam prav.

Ravnateljica je taka, kot mora biti in kot je lahko v svoji vlogi. Skrbi, da sistem dobro deluje, je pa tudi sama ujetnica sistema.

Psihologinja. Nesrečna duša, ki je to, ne da bi vedela. Krumpasto nerodno in brez veze. Kako to, da lahko končaš ta študij, ne da bi imel vsaj malo občutka? Pravzaprav vem, kako.

Starši. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Pojdite gledat!

Prebral Enciklopedijo Britaniko

Ne jaz. Prebral jo je A.J. Jacobs, pisec, predavatelj, sodelavec Esquire magazine. Pred njim pa morda tudi kdo drug. Prebral jo je od začetka do konca. Tudi sam o sebi mislim, da me "vse zanima" in to priznam, čeprav je moj profesor psihometrije dejal, da tistega, ki ga vse zanima, ne zanima nič. Zanimanje je selektivno, specializirano. Če te kaj zanima, pomeni, da ti je v množici reči ena pritegnila pozornost in se začneš z njo ukvarjati. Ne more te zanimati VSE. Načelno, splošno, to velja. Ljudem, ki se učenja, pridobivanja znanja, lotijo na tak način, se posmehujejo.

Sartre v Gnusu nekje posmehljivo opisuje takega čudaka.

Če pogledamo malo bliže, so pa stvari precej drugačne. Tistega profesorja samega so, domnevam, poleg nekega ozkega področja psihološke metodologije, zanimala tudi druga področja te vede in je o njih napisal knjige. Poleg tega pa so tisti, ki so mu bili blizu, vedeli, da ga zanima morjeplovstvo. Imel je lastno plovilo in bil navdušen skiper. Torej le ni tako nemogoče, da bi te zanimalo veliko reči, vsaka ob svojem času in na svojem kraju. Ko berem en članek enciklopedije, me tisto zanima, berem pozorno in aktivno, ob tem se sprašujem in razmišljam. Pika. Lotim se naslednjega članka. Saj ni treba, da bi vse življenje premleval vse o črki A. Vsekakor je razmerje med "specializacijo" in "enciklopedičnostjo" zanimivo psihološko vprašanje. Najbrž se ljudje delimo na "specialiste" in "enciklopediste"; pretiravanje v eni ali drugi smeri pa vodi do "fahidiotizma" na eni ali "svaštarjenja" na drugi strani.

Mene dejstvo, da je prebral enciklopedijo, osuplja, fascinira. Zdi se mi nedosegljivo. Posnemal bi ga, pa vem, da to presega moje moči. Če je to časovno omejen projekt, se mi zdi čisto sprejemljiv. Mož bo imel v življenju še dovolj časa, da najde področje svojega globljega zanimanja. Morda je prav faza "enciklopedičnosti" pot do tega, da "najde samega sebe".

Sam Jacobs pravi, da je bil to njegov "intelektualni Mount Everest". No, o tem, v kakšnem smislu je to "intelektualno", bi se dalo razpravljati; a nekakšen dosežek to je. Kar velik dosežek.

Kakšna je ta "intelektualna gora" pravzaprav? 

Vir: wikipedia

Encyclopaedia Britannica (EB) je začela izhajati leta 1768, doživela je veliko izdaj, se kontinuirano dopolnjevala, v zadnji tiskani knjižni izdaji pa izšla leta 2010. Zadnja izdaja je izšla v 32 knjigah velikega formata. Leta 2012 so objavili, da Enciklopedije ne bodo več ponatiskovali, ampak bo v celoti dostopna na medmrežju. Celotna EB vsebuje 40 milijonov besed in pol milijona gesel. Jacobs navaja, da je prebral 33 tisoč strani. Vendar to ne pomeni nujno, da je prebral vseh 32 knjig ampak verjetno (tega podrobneje ne navaja) "le" 19.

EB je namreč sestavljena iz hierarhije treh delov: uvodne Propedije, leksikona v eni knjigi, kjer so podane kratke definicije gesel; Mikropedija v 12 delih vsebuje kratke, do 750 besed obsežne, opise gesel in je nekakšen kratek uvod povzetkov v "pravo" enciklopedijo; Makropedija - to običajno razumemo kot EB - v 19 knjigah vsebuje obširne članke (od dveh do 310 strani dolge) o posameznih geslih. Kakor koli: možak je prebral 33.000 strani v 18 mesecih, letu in pol. Vsak delovni dan (5 v tednu) okrog 92 strani. Saj ni videti neobvladljivo.

Zakaj se je lotil tega podjetja? Pravi, da je že njegov oče bral enciklopedijo in mu je bil torej vzor; poleg tega je bil to zanj intelektualni izziv; zadnji motiv pa je bilo dejstvo, da se je domenil z nekim založnikom, da bo o svojem podvigu napisal knjigo in je že imel sklenjeno pogodbo. 

Vir: http://www.linkedin.com/today/post/article/20130911124325-4061630-the-six-most-important-business-lessons-from-all-of-history

http://en.wikipedia.org/wiki/Encyclopedia_britannica

Skok v Visoke Ture

V prvih dneh septembra sva se podala na Vzhodno Tirolsko, v Kals am Grossglockner.  Za tiste, ki veste, kje poteka visokogorska cesta ob Velikem Kleku: Kals je v dolini na nasprotni strani 'hriba'. Iz te doline se prav tako lahko povzpnete na Veliki Klek, s 3798 m najvišjo goro Avstrije. No midva  sva si zadala skromnejši cilj. Z gondolo sva se popeljala na sedlo med dvema vrhovoma na zahodni strani doline, na 2621 m, in se potem v prekrasnem poznopoletnem dnevu podala malo v hrib, potem pa navzdol. Računala sva, da se bova dol peljala s sedežnico, pa ni obratovala, tako da sva si dodobra obrabila noge pri napornem spustu po strmih stezah. Na kolažu spodaj je poleg gorskih prizorov slika Preseškega jezera (Presegger See) in zajezitvenega jezera pod Blauspitze, pa še slikca iz Lienza, središča Vzhodne Tirolske. Ko sva odhajala, mi je Tirolka jabuk dala (za Apfelstrudel) ...