Klasik (2)

Nepričakovano se mi je ponudila še ena iztočnica za premislek o pomenu šolanja na (pogojno) elitni šoli. Ob obletnici atentata na predsednika Kennedyja je The Atlantic objavil posnetek Kennedyjeve prijavnice za študij na harvardski univerzi. Kot odgovor na vprašanje o motivih za prijavo na to univerzo je 17-letni Kennedy zapisal, da je več razlogov za njegovo željo po študiju na prav tej univerzi. Harvard naj bi mu ponujal boljšo splošno izobrazbo (liberal education) kot katera koli druga univerza. Vedno si je želel priti prav na to univerzo, ker ni samo ena od mnogih, ampak je nekaj posebnega. Rad bi hodil na isto šolo kot prej njegov oče. In končno: "biti 'mož s Harvarda' je zavidanja vredna odlika, ki si jo resnično želim doseči." Ne glede na to, da je Kennedy skoraj enako besedilo napisal na prijavnico za Princeton, The Antlantic opozarja na to, da je bodoči predsednik ZDA poudaril predvsem status, ki ga pridobi človek, ki je končal študij na tej univerzi, ne pa morda poglobljenega znanja, saj samo bežno omeni "boljšo splošno izobrazbo". Časopis poudarja, da je bilo to Kennedyjevo pričakovanje seveda upravičeno, saj je Harvard dal osem predsednikov ZDA, veliko Nobelovih nagrajencev, dva njegova "falirana študenta" pa sta najbogatejša Američana. Tudi The Atlantic pa se sprašuje, ali je taka bilanca te univerze posledica posebej kakovostne izobrazbe ali pa predvsem statusa, ki ga da, in socialnih omrežij, "zvez in poznanstev", ki se ustvarijo med njenimi diplomanti.

Isto vprašanje lahko ponovim v zvezi s klasično gimnazijo. Kakor koli odgovorim, bi za svoj primer lahko rekel, da bilanca ni posebej odlična ne glede kakovostne izobrazbe ne glede socialne mreže. Ker sem o izobrazbi pisal že zadnjič, naj se omejim na zveze in poznanstva. V splošnem bi lahko pritrdil, da je bila Klasična gimnazija pomemben generator zvez in poznanstev, ki bi lahko pomagali človeku pri družbenem vzponu.

Zase pa moram reči, da sem se teh zvez kaj malo posluževal. Mislim, da so štirje moji sošolci arhitekti. Nikoli se nisem na nobenega med njimi obrnil, čeprav sem prenavljal stanovanje in nekaj prizidaval. Kakih pet sošolk in sošolcev je dohtarjev; če štejem še sotabornike, jih je še nekaj več. Nikoli nisem nikogar med njimi "uporabil" v svoj prid. Res pa je, da mimo zobozdravstvenih storitev nisem potreboval kaj dosti zdravniške pomoči. Računalniški in elektroinženirji mi tudi niso niti malo koristili. Nekaj zvez pa mi je koristilo. Ko sem menjal službo, sem kasneje zvedel, da je bila direktorica, ki me je "vzela v službo", mati mojega sošolca, s katerim sva se dobro razumela in prav verjetno je, da ga je povprašala o meni. Kasneje me je eden od kako leto starejših "klasikov" povabil k sodelovanju na neki študijski smeri. Poznal me je samo z gimnazije in od tabornikov in o mojem strokovnem delu ni vedel nič mimo formalnih nazivov. Povabil me je torej zgolj na osnovi zaupanja v te in v mojo "klasičnost" - torej čista "klasična" zveza! Že na koncu moje poklicne poti, ko smo si na šoli za socialno delo prizadevali za fakulteto, se je izkazalo, da je bil eden od pomembnih odločevalcev moj sošolec. Takrat me je povprašal, če je ta naša "obrt" znanost in če je stvar perspektivna. In prav na koncu me je ob svojem obisku na fakulteti nekdanja rektorica v svojem nagovoru posebej omenila kot svojega sotabornika na klasični gimnaziji.

Torej vendarle: Kennedy je vedel, kaj da Harvard.

http://www.theatlantic.com/education/archive/2013/11/jfks-deeply-revealing-harvard-application-essay/281699/