Knjiga izpiskov

V blogu "Čudoviti svet dnevnikov" smo navedli knjigo izpiskov kot eno od vrst ali oblik dnevnika. Uvrstili smo jo med dnevnike, ker spremlja naše vsakdanje branje in učenje in omogoča vpogled v spreminjanje naših zanimanj in napredek pri učenju. V resnici je njena zveza z dnevnikom precej ohlapna. Dan ali datum, ko smo kaj vpisali vanjo, je precej nepomemben; prav tako v mnogih primerih časovno zaporedje vpisov. Razlikuje se od dnevnikov različnih vrst tudi po tem, da so dnevniki praviloma zapis osebnih izkušenj in misli, knjige izpiskov pa vsebujejo izpiske iz besedil drugih, ki pa so lahko pospremljeni z našimi komentarji in urejeni na naš svojski način.

Dnevnik ali knjiga izpiskov je, kot pove naziv, zvezek izpiskov iz literature. Če imamo radi debele vezane zvezke, je videti kot knjiga. To so lahko v najenostavnejšem primeru izreki ali sentence iz lepe književnosti, proze in poezije, ali izpiski iz strokovne literature, ki si jih delamo ob študiju te literature. Bolj zahtevne oblike knjige izpiskov so podobne raziskovalnim dnevnikom: ob izpiskih so naši komentarji, pospremljeni pogosto z miselnimi vzorci, konceptualnimi diagrami, preglednicami ali drugimi risbami.

Knjiga izpiskov se v angleščini imenuje commonplace book. Ta beseda izvira iz latinskih besed locus communis, ki pomeni dobesedno obči kraj ali obče mesto. To so tista mesta v literaturi, ki so splošno zanimiva ali pomembna, kot so izreki ali sentence. Taka mesta si pri branju označimo in prepišemo v poseben zvezek ali "knjigo". To omenjam zato, ker je ta angleški naziv ključ do množice sestavkov na spletu o tej obliki dnevnika, ni pa pri nas splošno znan.

Spominjam se, kako nam je že v nižji gimnaziji naša razredničarka, sicer profesorica biologije gospa Amalija Torelli, svetovala, naj si omislimo zvezek, v katerega bomo vpisovali verze ali stavke iz literature, ki so nam posebej všeč, ali ki se nam zdijo pomembni in bi si jih radi zapomnili. Sama nam je iz svojega zvezka izpiskov prebrala nekaj misli angleškega pesnika Carlyla. Tedaj je šel njen nasvet skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven, a kasneje, že odrasel, sem skušal slediti njenemu nasvetu. Iz lepe književnosti si nisem kaj dosti izpisoval; knjige sem požiral in šele na starost jih berem s svinčnikom v roki. Več pa je izpiskov iz strokovne literature, ki jih bolj ali manj redno vnašam od nekdaj. Imam zvezke z izvlečki celih knjig, mape s kopijami člankov, pospremljene z opombami in komentarji. Od leta 2000 dalje pa zapisujem izvlečke in povzetke v zvezke ali na pole formata A4. Nabralo se je pet takih svežnjev in zvezkov o vsem mogočem. To  zbirko izpiskov in komentarjev sem naslovil Miscelanea, mešanica paberkov od tu in tam: od dnevnega časopisja preko poljudnih in strokovnih revij do resnih knjig. Lahko bi jo po starih zgledih naslovil tudi Florilegium, zbirko cvetlic. Italijani pravijo taki zbirki izpiskov zibaldone, mešanica. Večinoma se nanašajo na psihologijo, sociologijo in filozofijo.

Nekaj primerov:

  

Ta način beleženja je star malodane, kot je stara pismenost. Že antični pisci so si na ta način iz del drugih avtorjev izpisovali misli, ki so jim bile všeč, ali ki so se jim zdele pomembne in so jih želeli uporabiti v svojih besedilih. Poznavalci navajajo, da je iz izpiskov Marka Aurelija nastal njegov Dnevnik. Cezar naj bi imel za 1200 strani izpiskov iz del, ki jih je bral. To opravilo se je razširilo v renesansi in po njej, ko je prvič prišlo do preobilja informacij in so ljudje, ki so brali, skušali iz prebranega izluščiti pomembne misli. Knjige izpiskov so imeli Leonardo da Vinci, Erazem Rotterdamski, Francis Bacon, John Milton, John Locke, Newton, Darwin, in za njimi mnogi pisatelji, znastveniki, iznajditelji in državniki, tudi Napoleon. Bill Gates ima svojo commonplace book.

Vsebinsko lahko razlikujemo knjige izpiskov glede na to, ali vsebujejo izpiske iz različnih področij (miscelanea) ali le iz enega. Seveda imamo lahko več knjig, za vsako področje svojo.

Zapisujemo lahko v zvezek, na pole, ki jih vlagamo v mapo ali registrator, ali v mapo s predelki. Nekateri svetujejo, naj pišemo na kartotečne kartice. To je primerno za krajša besedila, kot so bibliografski podatki in gesla, ali prav kratki povzetki. Sem poskusil, a se v zvezku A4 formata moj duh lažje razmahne.

Zapisi so lahko preprosti izpiski (citati) verza, stavka ali odstavka z navedbo dela in strani; povzetki dela; kazala; komentarji; pa vse do razmišljanja, pospremljenega z miselnimi vzorci in drugimi shemami in risbami. Vsak zapis naj bi vendarle vseboval naslednje elemente poleg izpiska ali komentarja: kategorijo, kamor spada (oznako ali "tag") avtorja, naslov dela oz. bibliografske podatke v celoti; datum izpiska.

Obdelava izpiskov. Izpiski pridobijo vrednost, če jih obdelamo. Na robu izpišemo pomembne pojme, uporabimo različne barve za pojme različnih kategorij. V začetku ali na koncu zvezka  sestavimo kazalo izpiskov in morda tudi indeks vseh pojmov, ki smo jih izpisali. Za to opravilo pa je primernejši računalniški program za ustvarjanje baze podatkov, npr. Microsoft Access.

Primer strani iz baze izpisov:

Čemu naj bi v digitalni dobi sploh še pisali na roko v zvezke? Sam sem navdušen nad možnostmi računalniške tehnologije in spletnih povezav. Odkar so se pojavili osebni računalniki, spremljam razvoj na tem področju in uporabljam veliko programov. Hkrati pa uživam, ko si v zvezek izpisujem citate, povzetke in konstruiram miselne vzorce (ki jih rad delam tudi z računalniškim programom, npr. MindMapper). Strokovnjaki pravijo, da si ob pisanju z roko bolje zapomnimo snov in lažje razmišljamo. Bo kar držalo.  Z računalnikom sami sebe okrog prinašamo. Naletimo na zanimiv članek, ga kopiramo, morda celo v mapo, kamor spravljamo besedila, ki naj bi jih prebrali kasneje - in s tem je zadeva opravljena; članka nikoli ne preberemo, ker imamo občutek, da smo s tem, ko smo besedilo prenesli, opravili svoj posel.

Računalnik lahko uporabimo za vzpostavljanje baze podatkov o izpisih, v katero vpišemo naslov izpisa, kategorijo, v katero spada (ali več kategorij oziroma podkategorijo) in mesto, kjer ga najdemo (zvezek, stran); lahko tudi datum ali celo kratek povzetek. Prav tako lahko z računalnikom sestavimo seznam pojmov (indeks). Obstajajo pa posebne računalniške aplikacije za pisanje in klasificiranje izvlečkov, npr. v programu Evernote.

Bos

Zadnji teden svojih dolgih morskih počitnic sem se odločil, da bom hodil bos. Pravzaprav se nisem odločil. Zaradi okoliščin sem si mislil, da je to še najboljša varianta; ali vsaj varianta, ki jo velja preizkusiti.

Naj takoj povem, da se za to nisem odločil iz idejnih razlogov, na primer zato, ker bi verjel v eno tistih teorij o povezanosti podplatov z možgani. Ta teorija pravi, da je vsaka občutljiva točka na podplatu povezana z določenim organom v telesu in/ali z določenim centrom v možganih.
Če hodiš bos, stimuliraš torej te organe ali pa kar možgane, ki s tem zaživijo in se čisto prerodijo.
Te razlage so pospremljene z živopisnimi risbami, kjer so pripadajoče točke na podplatih in v možganih označene z isto barvo, tako da je vse silno prepričljivo. A vidiš: tale rdeča točka na podplatu stimulira tole rdečo točko v možganih. Ne moreš, da ne verjameš. Po takem prikazu moraš postati vernik te navidezne znanosti. Gotovo obstaja tudi povratna zveza od možganov k podplatom. Tedaj podplati delujejo kot nekakšni ta spodnji možgani. Če so možgani fuč, bi si mogoče lahko pomagal s podplati. Pravzaparav to kar naprej počnemo, saj pravi ljudska modrost: kdor nima v glavi, ima v petah. Te nauke si kar zataknite za klobuk. Nisem začel hoditi bos, ker bi verjel v take marnje.

Z ženo sva se vsako jutro po jutranji telovadbi odpravila na pohod okoli bolj naravnega, zelenega dela kampa. Rahlo oznojenima je potem prijalo zaplavati v mirnem in čistem jutranjem morju, zaradi rane ure skoraj brez kopalcev. Sezula sva superge in zokne in se spustila v vodo. Ko sem odplaval svoj dnevni pensum, se stuširal in obrisal, bi moral spet obuti zokne in superge. Naporno in brez zveze. Torej sem sklenil, da vzamem superge v roke in se napotim gor bos. Od obale do naše prikolice je kakih štiristo metrov. Položno navzgor. Po kamnitih ploščah ob pomolu je šlo seveda prav lepo, tega sem bil vajen. Potem sem imel na izbiro, ali stopim na asfaltirano pot ali naj grem po travi ob njej. Nizka travica mi je prijetno pobožala podplate. Po taki podlagi bi lahko hodil kilometre daleč. A tu se je pot končala po nekaj metrih. Moral sem stopiti na grobi asfalt, zjutraj še ni bil razgret in hoja po njem kar udobna. Potem nekaj metrov po široki cesti z gladkim asfaltom. Je udobno, ampak občutek na podplatih ni tako prijeten kot na travi. Potem pa se je začela kalvarija. Kakih petdeset metrov navzgor po poti, kjer ob deževju dere majhen hudournik, ki je po sredini razgalil koničaste kamne, ob straneh pa je pot posuta s peskom. Stopam po pesku, čutim groba zrna in konice, a proti pričakovanju ni boleče in se kar zdrži. Če se le da, poiščem otočke rdeče zbite zemljine, ki je gladka; pa spet po pesku. Ko stopim z bolj gladke poti na bolj robato, zadržim dih v pričakovanju kakšnega zbodljaja. Pa ni nič takega. Ko spet stopim na asfalt, se sprostim, a ta umetna gladkost je zahrbtna. Na asfaltu so zrca peska; tisto te pa res zbode. Previdno polagam stopinje. Nato pridem do borovega gozda: visoki, močni borovci, pod njimi pa prostrana igličasta površina. Le kako bo šlo to, po iglicah. Presenetljivo gladko. Nič me ni zbodlo. Iglice so očitno shojene, lepo položene. Užitek. Še travnat pas in sem pri prikolici. Ta prva izkušnja z bosonogo hojo me je opogumila, da sem nato ves teden hodil bos gor in dol, postopoma vse pogumneje in hitreje. Nisem več zaostajal za ženo, ki je hodila v natikačih. Počutil sem se prizemljenega. Moja hoja je postala bolj pokončna. Počutil sem se korajžnega, pokončnega, trdno na tleh.

Zadnji dan sva pospravljala. Prenašala sva reči sem in tja, treba se je bilo kar podvizati, če sva hotela pospraviti do odhoda domov. Torej sem si spet nadel natikače; tudi ko sem se šel v morje shladit. Hoja v natikačih je gladka, mehka, ni ti treba paziti na vsak kamenček, skratka, udobna. Tistega živega spremljanja koraka, iskanja najustreznejše stopinje, pospešenja in upočasnjenja dihanja, skratka, življenja, pa ni več.

Se mi zdi, da je moj poskus bosonoge hoje metafora za to, kar je udobje prineslo v naše življenje: pridušilo ga je. Vse gre gladko, ni izzivov, ne izmenjuje se prijetno z neprijetnim, grobo z gladkim, napetost s sproščenostjo, bolečina z mirom in zadovoljstvom. Vse je isto.

Dve nenavadni ljubezni: druga

V isti številki Sobotne priloge Dela kot zgodba o pornodivi Stoyi je intervju Patricije Maličev z usmiljeno setro Ancilo, Danijelo Kladnik, Korošico, redovnico Družbe hčerk krščanske ljubezni Vincencija Pavelskega, ki se je pred nedavnim upokojila po štiridesetih letih dela usmiljenke, a pri tem delu še vedno vztraja, srečna v svoji odločitvi za redovništvo. 

Izvira iz revne družine s sedmimi otroki, družine, ki jo je oče zapustil. Skozi življenje se je prebijala s skromnostjo, pridnostjo, in s pomočjo sorodnikov skupaj z družino. Končala je gimnazijo, čeprav se je težko učila, in po maturi po zgledu sošolke, ki se je odločila za uršulinke, vstopila v red usmiljenih sester. Privadila se je redovniškemu življenju in ubogljivo sprejela vse omejitve in dejstvo, da o pomembnih stvareh, na primer o bolečih premestitvah, ni odločala sama. Spoznala je, da je po vsaki ločitvi od privajenega prišla v novo, zanimivo okolje. "V mojih enainpetdesetih letih kot sestra usmiljenka sem bila dvanajstkrat premeščena. Premestitev je podoba smrti. Zamajejo se tla pod nogami. Posloviti se je treba in odmreti in narediti prostor novemu."  Redovniška pot jo je vodila najprej v Beograd in nato na Goriško. Končala je Teološko fakulteto. 

Mladostnih zaljubljenosti ne omenja. Njen prvi vzgib je bila želja po materinstvu. Rada bi bila mama. "V času razmišljanja o svoji življenjski poti po maturi sem imela tudi željo postati mama šestih otrok. Torej mama in žena in medicinska sestra, pa še župniku bi pomagala učiti verouk, ker sem videla, da potrebuje pomoč. In notranji glas sem slišala: Če boš vse to, pa ne boš nič! - Odrekla sem se možu in naravnemu, fizičnemu materinstvu in kot usmiljenka zaživela v širino in globino duhovno materinstvo."

Vendar je prišla pri svojem delu v stik z moškimi, sicer duhovniki, pa vendar. "Moje sodelovanje z duhovniki kot katehistinje se je začelo pri mojih osemindvajsetih letih v Mirnu pri Gorici in okolici. Večkrat sem doživela različne poglede med menoj in njimi." Bili so pogledi, nič več. Odnos ni šel v tej smeri, raje jih je doživljala kot sodelavce in mnenjske sogovorike ali nasprotnike. "Sodelovala sem s petimi duhovniki, župniki. Moška glava in žensko srce sta se večkrat kresala. Sem se pa prav od njih učila logičnega mišljenja. Veliko znanja sem pridobila prav kot njihova sodelavka." Z moškimi je torej vzpostavila stik na spoznavni ravni, na ravni stvarnega sodelovanja, pri tem pa ohranila distanco glede spolnosti. "Spoštljivo razdaljo in bližino do mene pa so ohranjali oni in jaz. Duhovniki so bili na ta način očetovski varuhi mojega devištva in jaz njihova vesela, navdušena sodelavka."

Tako je s pomočjo moških, doživetih kot očetov, mentorjev in sodelavcev ohranila devištvo, ali rečeno drugače: dosegla in obvarovala sublimacijo spolne energije v predstavo idealiziranih likov vesoljne ljubezni, Jezusa in Marije, ki ji zdaj sijeta iz obraza slehernega človeka, s katerim se sreča. Njena ljubezen je duhovna ljubezen, agape, ljubeča skrb in predanost drugemu brez spolnih odnosov.

"Vsak človek je moj, sem ga vesela, mu rada prisluhnem, mu rada pomagam, rada zanj molim, ga izročam Jezusu, Mariji, Jožefu. Še več. Iz vsakega obraza sijeta Jezus in Marija. Vsak obraz je Jezusov in Marijin obraz. Z Jezusom v tabernaklju skupaj z Marijo sem v imenu vseh ljudi, sem z vsemi ljudmi. V teh dveh osebah so vse človeške oblike življenja in ti dve osebi, Jezus in Marija, jih plemenitita."

Lahko bi analizirali tovrstne predstave, ki so v jedru religioznega doživetja, in jih primerjali z vlogo predstavnosti, domišljije, vživljanja v imaginarno in realnih učinkih tega na bolj -mesenih- področjih življenja. Iz spoštljivosti do Ancile tega ne bomo storili, ker za njeno življenje in življenje vseh, ki jim je pomagala, to ni bistveno. Kajti tudi Ancila je v popolni predanosti likom svoje vere našla sebe, svojo življenjsko lego, ki je tako različna od življenjske lege (ali leg) Stoye. O tem priča njena sproščena, neusahljiva energija pri žrtvovanju za Drugega.

Različni smo, a vsak išče izpolnitev svojih edinstvenih teženj, vsak se umiri šele, ko -najde samega sebe-, svojo življenjsko lego, svoj metier, svoj dom. To sem napisal ob premišljevanju o svojih, precej mlajših, znancih, ki že drugo desetletje živita skupaj v skladnem in ljubečem partnerstvu brez ožje pojmovanih spolnih odnosov. Razmišljanje starca. Amen.

Dve nenavadni vrsti ljubezni: prva

Ni bilo Valentinovo, ne osmi marec, ne kakšen mednarodni dan ljubezni, se je pa približeval praznik Marijinega vnebovzetja, ko je Sobotna priloga Dela objavila, verjetno ne da bi uredniki sami hoteli, da bi kak bralec to prepoznal in povezoval, dve zgodbi o dveh različnih vrstah ljubezni ali vsaj zaljubljenosti. Sprejemanje obeh brez predsodkov nam širi dušo.

Prva je zgodba pornozvezde Stoye, Jessice Stojadinović, Američanke srbskega rodu, ki si je ustvarila ime in slavo z nastopanjem v hardcore porničih, prostodušnim opisovanjem odnosa do svojega dela in prizadevanjem za detabuizacijo spolnega dela v blogih in kolumnah znanih časopisov, celo New York Timesa. Seveda je bil čas, ko sem gledal porniče na spletu in v poznih letih nadoknadil pomanjkljivosti svoje spolne izobrazbe. Kaj sem si mislil o ljudeh, ki to uprizarjajo in snemajo? Nisem mislil, kot nekateri pravoverni levičarji, da so ti ljudje v to prisiljeni, če hočejo preživeti. Gotovo to velja za nekatere in ponekod, predvsem v revnejših predelih sveta in v deželah, kjer vlada množična revščina, tako kot to velja sicer za prostitucijo. Gotovo pa je, posebno v razvitejših deželah, možna tudi izbira. Gotovo je tudi, da nekateri v tem uživajo. Stoya je začela z golimi fotografijami za preživetje in nadaljevala s porniči (za boljši standard?), a sama priznava, da v tem uživa in da bo to počela, dokler bo šlo. Mislil pa sem, in mogoče je to v večini primerov res, Stoya pa je le izjema, da gre pri tej reči za "goli seks", ogoljen vseh čustev, mehanično porivanje, verjeto pod vplivom kakšnih substanc. Mislil sem tudi, in mogoče je tudi to v glavnem res, da so ti ljudje "prazne osebnosti", na meji psihopatije, s skromnim čustvovanjem in nesposobni "normalnih" odnosov. To svoje mnenje sem spremenil potem, ko sem prebral intervju Vesne Milek s Stoyo (Delo SP, 11. 8. 2018). Morda je ta ženska izjema, toda zame pomembna izjema, ki dokazuje, da so tudi od puritanske morale zavržene oblike spolnosti oblike ljubezni: ne zgolj telovadba ampak odnos z drugim in užitek, ki razsvetljuje življenje - tistih, ki izvajajo, in tistih, ki gledajo. Najbrž pa je tako, da so dobri in slabi porniči in da to, kar pišem, velja za dobre porniče, ne za slabe.

Stoya ni prisiljena, da dela, kar dela. Lahko izbira. »Toda sama, sploh ker prihajam iz pornoindustrije, zelo pazim, s kom to delam, zakaj in kako. Ker če jaz nisem srečna, se to na kameri vidi. Gledalec to občuti.« (Vsi citati so iz intervjuja z Vesno Milek.) Vedno lahko sama izbira, s kom je in kaj počne. Sama izbira partnerja, partnerico, s katerim posname določen prizor. »To je bil moj pogoj, ko sem podpisala triletno pogodbo. Da sama odločam, kdo bo moj partner na snemanju, kaj bom počela in česa ne.« Doda, da tako lahko ravna tisti, ki ima ob tem še drug vir dohodkov. Stoya je pri tem delu srečna, doživlja "kemijo", privlačnost med partnerji. »V trdopornografske prizore vstopam samo takrat, ko že preverim, da kemija med nami deluje. » Ne le, da doživlja privlačnost, vsakič znova se zaljubi v partnerja/e. »Gre za to, da se zaljubiš vsakič znova. … V soigralce, vsakič znova. Najbrž je podobno z igro. Ko si pred kamero, v določenem prizoru, čutiš resnično radost, resnično bolečino, žalost, jezo, vse to, kar nosiš nekje globoko v sebi, vse to, kar ti si. Pri pornografiji je podobno, paleta čustev je morda malo bolj omejena…, toda strast, poželenje in oboževanje, ki jih čutiš med seksom, so pristni. Sicer, vsaj zame, to ne deluje.« Ko se je pri 21-tih odločala za poklicno pot, je bila ena od možnosti tudi ples, a izbrala je seks. "To je bilo v času, ko sem ravno odkrila, kako zabaven je lahko seks. Tako da sem si rekla, okej, torej ne bom postala vrhunska plesalka, lahko pa s svojim telesom počnem drugo zabavno stvar. Ples in seks imata veliko skupnega, veste.« »... z goloto seveda nimam težav. Moje telo sprejemam takšno, kot je, in to že zelo dolgo časa.« »Čeprav se je takrat moja odločitev zdela precej nerazumljiva, zdaj, po štirinajstih letih v tem poslu, lahko rečem, da je bila to res dobra odločitev.«

Odklanja oznako, da je igralka. Ona to, kar dela, živi. »…  jaz nisem igralka, jaz ne igram. Jaz sem zares v stvari, seksam z ljudmi, s katerimi si to res želim, in to delam zares. To ni igranje. In nihče me v to ne sili.« Orgazma ni nikoli zaigrala. »Drugače ne bi bilo zabavno…« »… rada delam to, kar delam … Jaz snemam porniče. Rada snemam porniče in uživam v seksu pred kamero. … Jaz se na vsakem snemanju zaljubim... To se ne izključuje, biti zaljubljen in snemati porniče.«

To kariero namerava nadaljevati. »Gotovo so določeni praktični zadržki /glede nadaljevanja kariere/  imam dvaintrideset let, in snemanje pornografije zahteva določene fizične sile, energije, sploh pa elastičnost telesa. Sama upravljam s kamero, in to med spolnim aktom, tako da je to fizično precejšen izziv. »V pornografiji se lahko veliko naučiš o lastni seksualnosti. Na porno setu lahko počneš stvari, ki jih v resničnem življenju ne moreš, hočem reči, da je veliko bolj zapleteno. /Na primer/ »Dvojna penetracija. Ki je, to moram reči, res boljša kot analni seks. V realnosti zelo težko najdeš dva penisa, ki lepo reagirata na to, da sta zelo blizu drug drugega.«

Stoya je zaslovela tudi zaradi tega, ker je prijavila svojega življenjskega partnerja, tudi pornozvezdnika,  zaradi posilstva. "Nikoli, nikoli do tistega trenutka /ko jo je posilil / me nihče ni prisilil v spolni odnos. Ni spoštoval moje besede stop, dovolj. In to je bila zame boleča in ponižujoča izkušnja.« 

Stoya ima življenjskega partnerja in, če izvzamemo naporna potovanja in njeno delo, živi "normalno" življenje, je s svojim razmišljanjem in pisanjem o tem poklicu, družbeno angažirana intelektualka. Živi pristno življenje, kar se odraža tudi na njeni figuri, kot jo opisuje Vesna Milek: 

"Prvo, kar opaziš na Stoyi, je kontrast med stereotipom, ki ga imamo o pornodivah, in to neobičajno, delikatno podobo; porcelanasta, skoraj prosojna koža, zadržana gracilna figura, lasje, speti v figo, nič ličil, kot lik iz francoskega novega vala. Z enako retorično spretnostjo in nekakšno nedolžnostjo, pospremljeno z navihanim nasmeškom, govori o knjigah, Foucaultu ali dvojni penetraciji."

Ta zgodba mi ni povedala samo, da "seks ni nič grešnega", ampak da tudi pornoigralka doživlja pri svojem delu zaljubljenost, kar je celo nujen pogoj dobro opravljenega dela, in da v svojem poklicu resnično uživa. 

Potem je firbec pogledal dva Stoyina videa (vtipkaj "you porn" in "stoya"). Nista za sramežljive duše, sploh ne za moraliste, pa tudi ne zame. Pri teh letih ni več pravega užitka, sicer pa: ja, punca je pristna, najbrž res uživa, je simpatična, ima luštno mucko, ki jo darežljivo razkazuje. Bog ji požegnaj.

Čudoviti svet dnevnikov

Že dolgo časa si prizadevam, da bi pisal dnevnik. To mi ne uspeva najbolje; dnevnik se rad spremeni v tednik ali pa so v njem dolga obdobja praznine. Pa vendar, ko se oziram nazaj, se je nabralo kar nekaj zvezkov. Pišem tudi blog, pravzaprav sem pisal več blogov z različnimi naslovi v različnih omrežjih. Ob tem sem se razgledoval tudi po "teoriji" pisanja dnevnikov. Ja, o tem obstaja obširna literatura. V roki imam knjigo, ki sem jo kupil pred dvajsetimi leti, The Journal Book (ed. Toby Fulwiler). Obsega 400 strani - o dnevnikih in njihovem pomenu in rabi na različnih področjih. Kljub temu, da sem se zavedal pomena pisanja dnevnika v posameznih strokah, sem svoje zanimanje za to področje imel za čudaško, za nekakšno obsedenost z načini pisanja in oblikami dnevnikov. Potem pa sem malo raziskoval in odkril, da se veliko ljudi ukvarja s tem in da obstaja razvejan in pester čudoviti svet dnevnikov. 

Za prvo silo sem si sestavil takle pregled osnovnih vrst dnevnikov:

Naj pojasnim ta miselni vzorec.

Dnevnike oziroma zapise, ki imajo dnevniški značaj, delimo najprej na dve veliki skupini, pisne dnevnike in likovne, risane in/ali slikane dnevnike. Poleg tega pa obstja še tretja skupina brez kake skupne značilnosti; to so: različni planerji ali organizatorji, spominske knjige in preglednice, npr. preglednica ASLDCS. Opravimo najprej s temi, ne da bi se poglabljali vanje - za to bo še čas.

Spominsko knjigo smo včasih imeli skoraj vsi. Vanjo so nam sorodniki, sošolci in znanci kaj narisali in napisali kakšne modre nasvete in lepe želje. Če jo danes vzamete v roke, se spomnite na ljudi, ki so se ovekovečili na njenih straneh.

Preglednica AGENDA-SCRIBENDA ali ASLDCS je list papirja, razdeljen na šest okenc z latinskimi nazivi in služi načrtovanju in pregledovanju opravljenega v nekem obdobju. Sestavil sem jo, da bi načrtoval in sledil naslednjim področjem:

AGENDA - kar je treba storiti (seznam opravkov)

SCRIBENDA - kar je treba napisati

LEGENDA - kar je treba prebrati

DESIDERATA - kar si želim (predvsem nove knjige)

CONTINGENTIA - kar se je nepredvidenega zgodilo, se pripetilo

SOMNIA - sanjske želje.

Planerji ali organizatorji: koledarji, rokovniki, agenda, urniki, seznami opravil.

Opravimo še z likovnimi dnevniki, ki jih bomo obravnavali kdaj kasneje.

Skicirka je namenjena študiju risanja in slikanja, navadno po stvarnih področjih (risanje predmetov, krajine, portreta, figure itd.).

Likovni dnevnik sledi likovni produkciji kronološko. V svoj likovni dnevnik nalepim majhno fotografijo vsake slike, ki jo napacam.

Ilustrirani dnevnik, pa kot pove ime, prikaže dnevne dogodke z risbo ali sliko.

In zdaj smo pri pisnih dnevnikih, pa oznake "pisni" ne jemljemo prestrogo, lahko vsebujejo tudi risbe, fotografije ipd. Delijo se na splošne in posebne.

Splošni dnevniki vsebujejo zelo raznolike opise in razmišljanja, refleksije, mešano z različnih področij, kot jih pač dan prinese. Med njimi so najbolj znani osebni dnevniški zapisi. Lahko razumemo tudi, da kdo piše skrivni intimni, ljubezenski ali erotični dnevnik. Prav priročen je hitri dnevnik, v katerega pod datum zapišemo le gesla ali stavek o tistem dnevu. Posebna oblika dnevnika, na meji med pisnim in likovnim je dnevnik izrezkov ali lepljenka, trganka (scrapbook), v katerega vlagamo ali lepimo izrezke iz časopisov, fotografije, vstopnice, račune in kar je še takih papirnatih dokumentov - iz dneva v dan. Posebna vrsta splošnega ali mešanega dnevnika je dnevnik izpiskov iz literature (commonplace book). Njegov poglavitni namen je zbiranje podatkov, ki jih uporabimo pri učenju, raziskovanju, pisanju besedil. Z njegovo pomočjo lahko sledimo spreminjanju svojih zanimanj in vseživljenjskemu učenju. Svoj dnevnik te vrste sem naslovil MISCELANEA, mešanica strokovnih zanimivosti z vseh vetrov. Dnevnik izpiskov je seveda lahko bolj ali manj mešan (ali "svaštarski") ali pa bolj ozko usmerjen na določeno področje, npr. psihologijo. Takih usmerjenih dnevnikov ima lahko človek več, npr. za družboslovje in za naravoslovje, za zgodovino in filozofijo.

Posebne dnevnike vodimo za vsako od različnih področij svojih zanimanj in hobijev: dnevnik branja, potovalni dnevnik, terapevtski dnevnik, dnevnik sanj, dnevnik opazovanja narave, vrtnarjenja, dnevnik pisateljskega gradiva. Posebne vrste je družinski dnevnik, dnevnik najine zveze, dnevnik vzgoje. Tak dnevnik lahko vodimo le določeno obdobje, ko spremljamo kak poseben proces: dnevnik nosečnosti, dnevnik otroka, dnevnik šolarja. Vsak od teh dnevnikov se lahko deli na podvrste, npr. terapevtski dnevnik po vrstah bolezni.

V ta pregled nismo vključili službenih dnevnikov, razen v kolikor ni mogoče jasno ločiti službenega od zunajslužbenega, kot npr. pri raziskovalcih, ki vodijo svoj osebni in hkrati službeni raziskovalni dnevnik.

Ne da bi poznal to delitev (saj sem jo sestavil šele zdaj), sem do zdaj vodil tele dnevnike: hitri dnevnik vodim približno deset let; običajni osebni dnevnik precej dalj a zelo neredno. Imam nekaj zvezkov oz. map dnevnika izpiskov (commonplace book). Odkar hodim na slikarski tečaj, imam nekaj skicirk, vodim pa tudi likovni dnevnik. Dnevnik branja se mi ne posreči; kaj sem prebral, je razvidno iz drugih dnevnikov (hitri, navadni) in blogov.