Kritika multiple inteligence

Oktobrska številka Psychology Today (PT) prinaša članek o desetih mitih o umu (razumu), med katerimi je tudi mit - po oznaki PT - o multipli inteligenci, pojmu, ki ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja  uvedel ameriški psiholog Howard Gardner (The Frames of Mind, Basic Books, New York 1983; Razsežnosti uma: Teorija o več inteligencah, Tangram, Ljubljana 1995).

To Gardnerjevo pojmovanje sem zavračal tudi sam, kar pojasnjujem spodaj, posebno pa me je ujezila Galimbertijeva popularizacija te ideje. Gardner je kritiziral dotedanje pojmovanje inteligentnosti, češ da je tako, kot ga udejanjajo sestavljalci in uporabniki inteligenčnih testov, preozko glede na širino človekovih umskih sposobnosti, ali še širše, sposobnosti človekovega "duha", duševnosti kot celote, ne le "uma", ne le "razuma". Ta kritika je po svojem namenu hkrati upravičena in neupravičena. Upravičena, v kolikor nasprotuje reduciranju človekovih vsestranskih sposobnosti na eno samo umsko dimenzijo, "inteligentnost"; neupravičeno, v kolikor tudi sam Gardner človekovo večstranskost imenuje "inteligentnost" oziroma "multipla", "vsestranska inteligentnost" in pri tem ne razlikuje tako različnih nadarjenosti, kot je inteligentnost s svojimi sestavnimi dimenzijami (npr. perceptivna, spacialna, numerična, verbalna, logično sklepanje) na eni strani in različnimi talenti na drugi strani (glasbena "inteligentnost", telesno-gibalna, likovna "inteligentnost").

Pojem inteligentnosti je vsekakor smiselno razvijati, odkrivati nove vidike (npr. razlikovanje "tekoče" inteligentnosti in "kristalizirane" inteligentnosti; Catell), vendar pa je pri tem treba vztrajati pri bistvu tega pojma. Kakor koli se že definicije inteligentnosti razlikujejo, in kakor koli že je vse v človekovi duševnosti povezano in vpliva eno na drugo, pod "inteligenostjo" vendarle pojmujemo človekovo kognitivno, spoznavno, razumsko sposobnost: hitrega in točnega zaznavanja, abstrahiranja, logičnega sklepanja, ravnanja s količinami (številkami) in/ali besedami ("kakosti" in kakovosti), skratka s sposobnostjo, po kateri se ločijo bolj "brihtni" od manj "brihtnih" ljudi. Tudi ni odveč če "brihtnost" dopolnimo z "modrostjo". Tudi ta sodi k "inteligentnosti" ("kristalizirana"?). Včasih, ko se izgubimo v goščavi izumetničenih učenosti, se je pri razjasnjevanju pojmov dobro vrniti na predznanstveno, zdravorazumsko raven, od koder so izšle znanstvene opredelitve. Inteligenca je tisto, kar preprosti ljudje imenujejo "brihtnost". Za druge odlike človeške osebnosti imajo ljudje druge besede: sočutnost, talent, obzirnost, vestnost, poštenost itd.

Psychology Today navaja Richarda Haierja (zaslužni profesor Univerity of California, Irvine) in njegovo knjigo The Neuroscience of Intelligence. Bistvo njegove kritike je preprosta logika: če testi katerih koli sposobnosti korelirajo s testi (klasično pojmovane) inteligentnosti, tudi oni bolje ali slabše merijo inteligentnost. To velja za klasične podteste inteligentnosti kot tudi za vsako novo dimenzijo (gibalno, likovno, emocionalno itd.). Če pa ne korelirajo s testi inteligentnosti in so torej od nje neodvisni, kar trdi Gardner za svoje druge "inteligentnosti", ne merijo inteligentnosti, lastnosti, ki jih merijo, niso inteligentnost. Že dolgo časa trdim (žal samo sam pri sebi, ne javno), da je treba dobro razlikovati med splošno inteligentnostjo (g-faktor) in posebnimi nadarjenostmi, talenti. Kaj pridobimo, če talente imenujemo "inteligentost"? Mogoče javno priznanje, da so nekaj vrednega, ker je pač "inteligentnost" imenitna beseda? Mogoče "opolnomočenje" tistih, ki niso "brihtni", se pa odlikujejo po kaki posebni sposobnosti (zapomnenje telefonskega imenika - telefonska inteligentnost) ali talentu (abstraktno slikanje).

Poseben primer je, po mojem, vprašanje čustvene inteligentnosti. Tu imamo opraviti z neko temeljno razliko med ljudmi, od katerih se eni bolje razumejo na stvari, drugi pa na ljudi. Vendar pa se tudi slednji zelo dobro, zelo "brihtno" znajdejo v medosebnih odnosih. Hitro dojamejo bistvo medosebnih položajev, mišljenje in čustvovanje vpletenih in njihove "strategije". Čustvena inteligenost torej izraža splošno inteligentnost (bistrost zaznavanja, abstrahiranja in logičnega sklepanja), je pa istočasno tudi neodvisna od "stvarne inteligentnosti". Ker gre za osnovno razlikovanje (stvari-ljudje) gre ta pojem ohraniti in reševati metrične probleme v odnosu do klasičnih mer inteligetnosti. Vse druge "posebne" inteligentnosti je pa bolje obravnavati kot posebne nadarjenosti ali talente, sicer pojem inteligentnosti izgubi vsak pomen. Zavzemam se torej za dualno teorijo inteligentnosti v nasprotju s teorijo o "multipli" inteligentosti.

Smrdljivi učenec in strupeni čevapčiči

Malo prej so me na TV vznemirila poročila o dveh dogodkih, ki ju spremlja medijska in splošna histerija: prevaljski smrdljivi učenec in junija zastrupljeni čevapčiči. 

V OŠ na Prevaljah je učitelj poslal iz razreda učenca, češ da smrdi. Izkazalo se je, da je "smrdel" po mehčalcu perila, za kar verjetno prizadevno skrbi učenčeva mama. Učitelj je menda astmatik. Fant je bil ponižan in užaljen. Povedal je mami. Mama je - tako sledi iz vsega, čeprav ne vem, da bi kdo to jasno izrekel - poklicala televizijo, ki je naredila svoj šou. Fant je že en teden doma, ker ga je sram iti v šolo. Družabna omrežja udarjajo po njem in po učitelju in po šoli, itak. Televizija samo opravlja svojo službo v dobro javnosti in demokracije. Če jo državljanka pokliče, pride na dom. Brez pomisleka. Učitelj se je menda opravičil mami,a ne javno, pa tudi še ne fantu, ker ga ni v šolo. Ravnateljica in tudi opazovalci pravijo, da bi se morali vsi skupaj pogovoriti. Ljudstvo zahteva, naj učitelja vržejo iz šole. A baje ga imajo učenci radi. Menda se je fant opogumil in bo prišel v šolo. To bo prilika za pogovor. Če je res, da je mama javila televiziji, preden bi stopila do učitelja, je to značilno za ta čas. Ni prava pot. Ej, televizija: To ni prava pot.

Inšpekcija za nadzor hrane je junija v petih mesnicah supermarketov našla maso za čevapčiče s prepovedanim dodatkom zdravju škodljivega sulfita za ohranjanje rožnate barve mesa. Pri alergikih lahko ta snov povzroči resne težave. Najbrž zadostuje za to že običajna porcija čevapčičev. A to ni pomembno: nič naj ga ne bo v hrani. Pa vendar: to kemikalijo je dovoljeno dodajati pri proizvodnji vina, mošta in pri konzerviranju sadja in zelenjave, ni je pa dovoljeno dodajati mesu. Inšpekcija je zasegla meso s tem dodatkom in prepovedala njegovo nadaljno prodajo. To se je zgodilo junija, javnost so  pa obvestili šele zdaj, oktobra. Dvignil se je halo: torej  smo cele počitnice jedli strupene čevapčiče! Sklep ni prav logičen. Iščejo krivca, zakaj javnost ni bila obveščena. Kakšna glava bo šla. Inšpektorica se brani: meso smo vzeli iz prodaje. Seveda si lahko mislimo, da inšpektorica ni hotela vzbujati panike in škodovati trgovcem. Pomislimo lahko tudi - danes se na to vedno pomisli - da ji trgovci za prijazno gesto niso ostali dolžni. A pomembno je tudi poudariti, da meso ni bilo v prodaji med poletno sezono. Lahko pa je kje bilo že pred odkritjem inšpekcije in lahko tudi kje še po tem. In še danes. Groza. Pregledi so, interni in s strani oblasti, a nobena stvar ni absolutna. Kaj torej storiti? Meso za čevapčiče ni absolutno varno. Morda je kak alergik imel težave, a ni vedel zakaj in tega ni javil. A to kemikalijo dodajajo tudi vinu in vloženemu sadju. Tam ta sulfit ni škodljiv? Tudi alergikom ne? Je kdo pojedel zastrupljeno jabolko? Sam si bom ob priliki, ko mi bo zadišalo, privoščil porcijo čevapčičev, brez strahu. Od nečesa moraš umret. Vsej tej paniki ne morem reči drugega kot histerija, ki dviguje TV-rating.

***

28.10.19 V današnjem Delu se je na temo žvepla v čevapčičih v pismih bralcev oglasil prof. dr. Valentin Skubic. Pravi, da dodajanje žvepla hrani "ni nujno škodljivo", ker je žveplo antioksidant in ga telo dobi tudi z drugo hrano (jajca, meso, mleko, nekatere rastline, česen, čebula idr.). Vse je odvisno od količine žvepla, ki je bilo dodano. "Tudi voda je strupena in je lahko smrtno nevarna, če se je preveč napijemo..." Tudi on meni, da ni treba "z vsakim dogodkom strašiti ljudi."

29.11.19 Dodatek k strupenim čevapčičem: Preiskava je razkrila, da uprava za varno hrano ni izdala odločbe o zasegu mletega mesa, ki mu je bil dodan sulfit, in o umiku tega mesa iz prodaje. Prav tako ni o tem, kar so našli, obvestila ne nadrejenih ne potrošnikov. Torej je bil revolt ljudi in medijev upravičen, jaz pa zaveden s prvotnimi pojasnili predstojnice prehranske inšpekcije.

Zanos na obrazniku

Včeraj sem se mimogrede z najboljšim namenom vključil v razpravo na fejsbuku (obrazniku?) o prevajanju strokovnih izrazov iz angleščine. Založnik Samo Rugelj, založba UMco, je napovedal skorajšnji izid prevoda zimzelenega dela Mihalyja Czikszentmihalyja, ki ima v angleščini naslov "Flow"- to je osrednji pojem teorije tega psihologa humanistične smeri v psihologiji. Po tej objavi in nekaj zahvalah in pohvalah smo začeli pametovati o prevodu.  Oglasila se je znanka, sama urednica in založnica, in vprašala: "Zanos? Ni to pretočnost, fluidnost, zatopljenost, zamaknjenost? To so bolj natančna stanja "flowa." Druga znana Slovenka je v svojem slogu večnega optimizma in navdušenosti nad takimi pojavi, kot so knjige, zapisala med drugim: "Biti v toku, biti pretočen, je čudovito!" Potem sem sam dopisal: "Temeljno delo o tej pomembni komponenti živosti. Je res bolje "zatopljenost", ni pa tako poetično - "umetniški zanos", "zatopljenost v delo".

Potem se je, že užaljena, oglasila prevajalka: "Beseda zatopljenost je bila moj prvotni izbor, potem pa sem se po dopisovanju s profesorico s Filozofske fakultete, ki se ukvarja s preučevanjem zanosa, po branju žnj števila slovenskih člankov na temo zanosa (poglejte v COBISS, koliko zadetkov je), po mikroskopskem preučevanju vseh možnih pomenov in izpeljank besed flow, zatopljenost in zanos odločila za besedo zanos. Zakaj dvomite v izbor besed prevajalke, še preden ste knjigo sploh vzeli v roke?" Sledi odgovor gospe, ki se sama ukvarja z izdajnjem knjig: "... podvomili smo, ker smo original večkrat prebrali. Sicer pa o zanosu SSKJ: zanòs -ôsa m (ȍ ó). 1. močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: govornika je prevzel zanos; biti v zanosu; reči, storiti kaj v zanosu / zanos besed, idej, misli zanosnost // domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos / govoriti, igrati, peti z zanosom, knjiž. delati z velikim zanosom poletom, vnemo. Pri flowu ne gre ravno za to. Vseeno mirno spanje." Prevajalka se vda: "I give up. Lahko noč." Kljub temu, da se je prevajalka že poslovila, mi žilica ne da miru in dodam: "Ni bilo osebno, delo prevajalke spoštujem. Nekaj smo o Čiku vedeli že prej in tudi kar dobro razumeli, za kaj gre pri flowu, ko te odnese in potoneš. Mene odnese že pri jutranjem branju časopisa, tako da ne slišim žene, ki vpije: Voda vre! Zanosno branje Dela." In še dodam: "Pri nas se po navadi uveljavi kak kalk, preden bi se dogovorili o ustreznem prevodu. Podobno je z "viharjenjem možganov" za "brainstoming". To je kalk. Meni se zdi bolje "deževanje idej". Pa brez zamere!" Prevajalka še ni odšla. Takoj odgovori: "Hvala, očitno ste edini v tem topiku, ki spoštuje delo prevajalke in mojega prevoda ne skuša javno diskreditirati že vnaprej, še preden ste vzeli knjigo v roke. - Odnese vas --> beseda zanos nima le enega (vznesenega ali ekstatičnega) pomena. Zanos je tudi glagolnik od besede zanesti, npr. zanos ladje zaradi vodnih tokov. Ko se v neko dejavnost povsem zatopiš, te ta stvar odnese s seboj (potoneš ne, sicer ne bi nič ustvaril). Zato je avtor v izvirniku uporabil besedo flow, ki ji je tudi v angleščini pridal svoje pomene, ki jih v uradnih slovarjih ni." (Bi šlo "zanesenost"? "zatopljenost"?) Sledil je še dvogovor med gospo, ki se ji prevod besede "flow" ni zdel najboljši in gospo prevajalko, ki pa ni dodal nič pomembnega k razjasnjevanju ustreznosti prevoda te besede, ampak je služil bolj poudarjanju kompetenc in osebnih izkušenj s prevajanjem ene in druge gospe. 

Ostane pa vprašanje prevajanja. Prevajalka je pregledala članke o "flow" in našla ponavljajoč se prevod "zanos". Po posvetovanju z drugimi strokovnjaki se je odločila za tak prevod. To pomeni, da je prevzela uveljavljeno rabo. Ta raba pa je bolj verjetno posledica prevoda, ki so ga sproducirali psihologi ali psihoterapevti, ne poklicni prevajalci, kajti oni, psihologi, so prvi, ki izraz s svojega strokovneg področja "za silo" prevedejo in potem uporabljajo. Ti zasilni prevodi so običajno dobesedni prevodi ali kalki, ki niso zaželeni pri strokovnem prevajanju. Navedel sem že drug tak kalk, to je prevod "brainstorminga" z "viharjenje možganov". Dozdeva se mi, od kod izvira to slovenjenje, pa glede tega nisem gotov in bom raje molčal. Pri "brainstormingu" člani male skupine neovirano in hitro drug za drugim izrekajo svoje zamisli o rešitvi kakega vprašanja. Vodja piše te zamisli eno za drugo na tablo. Jaz bi rekel, da je najustreznejša slovenska beseda za to početje "deževanje idej". A s tem gotovo ne bom prodrl, ker je "viharjenje možganov" že postalo ustaljena raba, ki jo profesorji in predavatelji prenašajo na ubogljive slušatelje (in zahtevajo na izpitih).

Druga taka beseda je "empowerment". Neprevajalke so, še preden so strokovne prevajalke lahko rekle "bev", to prevedle z "opolnomočenje", dobesedno, tako rekoč od črke do črke. SSKJ: "opolnomočen, zastarelo, pooblaščen: opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja / opolnomočeni minister".  Ta prevod so začeli kot brezobzirno aktivistično uvajanje novoreka uporabljati v pomenu krepitve moči nemočnih, zapostavljenih, odrinjenih, izločenih, diskriminiranih itd. posameznikov in skupin. Obupano mater samohranilko so pooblastili - za katero uradno dejanje? V socialnem delu se je ta kalk uveljavil kot eden osrednjih strokovnih terminov, kljub poskusom, zapisanim, da bi to angleško besedo prevajali s "krepitev", "okrepitev", "dodajanje moči" in tudi pleonastično "krepitev moči". Neuspešno. Uresničila se je napoved, da se bo beseda z vztrajnim ponavljanjem uveljavila. Z novim razumevanjem pridejo nove besede; ja, a naj ne bojo novi kalki.  

Nove besede, ki nam odtujujejo natančni in poetični slovenski jezik in ga približujejo pidžinu, tolčeni angleščini, jeziku globalnega sporazumevanja.