Izolacija in svoboda

Po fejsbuku se širi video nekega rojaka, ki nas poziva, naj se ne gremo izolacije, ampak naj gremo ven in živimo normalno kot prej. Po njegovem vsi ti zaščitni ukrepi služijo samo temu, da nas "oni", "vlada", "sistem", disciplinirajo,  da uvedejo diktaturo, totalitarizem itd. Izolacija ni potrebna, kajti tako ali tako bodo od virusa umrli samo stari s pridruženimi boleznimi, ki bi tako ali tako umrli, prej ali slej. (Prej ali slej bomo vsi umrli.) Izolacija pa bo povzročila ogromno gospodarsko škodo, ki bo morda terjala tudi  smrtne žrtve zaradi revščine, lakote, drugih bolezni. Njegov post sem na svojem profilu skril; nočem, da bi kdo mislil, da se strinjam z njim, ali da ga toleriram. Naj še dodam, da do vlade JJ ne gojim posebnih simpatij; je pa legalna, čeprav ji nekateri oporekajo legitimnost zaradi tedanje nizke udeležbe na volitvah, ki jih ravno razni uporniški »svobodnjaki« in nasprotniki »sistema« omalovažujejo. Drugo med dvajsetimi pravili, ki naj bi se jih držali v boju proti tiraniji, v knjižici proučevalca totalitarnih sistemov, zgodovinarja Timothyja Snyderja, O Tiraniji (slov. prev. 2017) se glasi: Varuj inštitucije. Varuj demokratične inštitucije.

Dajmo torej v oklepaj politično in psihološko motivacijo zgoraj omenjenega gospoda. A vprašanje ostaja. Vprašanje je dvojno: etično in sociološko. Etično se glasi: Ali smo upravičeni žrtvovati manjše število ljudi, da bi rešili večje število? Sociološko se glasi: Kakšne bodo družbene posledice izolacije v primerjavi z družbenimi posledicami stanja brez izolacije? Pri tem bi se omejil na družbene posledice za človekove pravice prebivalcev, med njimi so zdravje (življenje), svoboda, dostojanstvo.

K etičnemu vprašanju, vprašanju "generalske etike": ali lahko žrtvujem manjše število vojakov, da bi rešil večje število? Odgovor se zdi kot na dlani: lahko (če ne gre drugače). V našem primeru je težava v tem, da ne vemo, koliko ljudi bo umrlo zaradi zdravstvenih posledic splošne izolacije, ki mu bo sledil zastoj gospodarstva in družbenih služb; zdaj, srednjeročno, dolgoročno. Poudarjam, štejejo smrtne žrtve, ne splošno poslabšanje življenjskega standarda. Nobeno poslabšanje standarda ne sme odtehtati življenj, smrtnih žrtev, opustitve skrbi za zdaj obolele. Nihče ne more napovedati, koliko bo žrtev zaradi prihodnjega poslabšanja standarda in delovanja družbe. Ne vemo, kaj bo, zato ne smemo žrtvovati sedaj očitno ogroženih, da bi rešili neznano število morebitnih bodočih žrtev recesije, hudo bolnih ali umrlih. Ljudje se znajdejo in preživijo v skoraj vseh razmerah. V prihodnosti bodo na voljo nova sredstva za lajšanje stisk. K temu bi dodal še, da je napačno ocenjevati število žrtev epidemije po sporočenem številu umrlih. K temu je treba prišteti še vse v intenzivni negi, od katerih bi mnogi umrli, če ne bi bili v intenzivni negi. Če ne bi bilo izolacije, bi se povečalo število okuženih, s tem število obolelih, število potrebnih intenzivne nege med njimi in število umrlih.

K drugemu vprašanju. Kakšne bodo družbene posledice izolacije; kakšne bi bile družbene posledice opustitve izolacije? Pod družbenimi posledicami mislim na učinke na družbeno kohezijo, delovanje družbe sploh, in na človekove pravice.  Je izolacija pot v totalitarizem, njena opustitev pa jamči svobodo in demokracijo za ceno smrti peščice starcev? Kaj so družbene nevarnosti izolacije? Prvo nevarnost, to je omrtvičenje delovanja družbenih služb in gospodarstva z vsemi nadaljnjimi posledicami, rešujejo z denarnimi injekcijami EU.  Drugo nevarnost, odpravo demokracije, izkoristiti položaj za državni udar, spremembo družbeno-politične ureditve, preprečujejo notranja parlamentarna opozicija, mediji, vsaj del civilne družbe in ureditev EU. Res je, da za EU nismo ne vidni ne pomembni in da se zato v tem podalpskem sončnem vrtcu lahko zgodi tudi kaj mimo oči Evrope, a slej ko prej bi se unija zganila. Če pa se ne bi, če bi EU tolerirala diktature v svojih članicah, sama postala diktatura, nam pa tudi uživanje svobode v dezizolaciji ne bo pomagalo. K tej drugi nevarnosti, diktaturi, sodi tudi psihološka habituacija, nevarnost, da se navadimo ubogljivosti, pokornosti, skratka, diktature. 45 let smo živeli v diktaturi, pravijo. Kakšna je bila posledica? Smo se navadili? Očitno ne, saj se sicer ne bi zavzeli za svobodno, demokratično družbo, prav tisti, ki so nas navajali ubogljivosti!

Ohladite se, ostanite doma in poskrbite, da ne okužite sebe ali drugih.

ZAPISI GOSPODA K. - 1

V časopisu sem prebral pogovor mojega naslednika v tem poslu, človeka, ki je od mene prevzel službo in delo in po svoje nadaljeval, seveda veliko bolje od mene. Tudi časi so se spremenili in je lahko spravil posel na višjo raven, a bil je tudi veliko bolj prodoren od mene. Takoj ko je nastopil, si je dal na stroške firme nabaviti najsodobnejše pripomočke. Administrativnemu osebju je nagnal strah v kosti. Človek, ki je tako zahteven, že ve zakaj in je gotovo genij, vsekakor pa nevaren. V pogovoru me seveda ni omenil, mogoče se me po tolikih letih sploh ni spomnil več, tako kot se jaz ne spomnim nekega švedskega šolmaštra, Axela Axelrunda, biologa, ki se je posvetil proučevanju hroščka drekača, coprofagus noriensis, in je s tako vnemo preučeval njegove navade in njegov genom, da je o njem napisal celo knjigo, edino v svojem življenju, in jo priporočal v branje svojim študentom, ki jih ta žužek ni prav nič zanimal. Nekaj časa je imel celo farmo teh žužkov, ker je menil, da bi, če bi se kontrolirano razmnožili, počasi požrli vso nesnago tega sveta in profesorjevim in našim zanamcem ohranili ekološko očiščen planet. Po začetnem uspehu, ko so hroščki - cele kible jih je natrosil - počistili hlev lokalnega kmeta vseh kravjekov in konjskih fig, so se ga ljudje začeli bati, se ga ogibati, nekateri pa so mu celo grozili. Kmet je namreč ostal brez gnoja, hroščki so se pa razlezli vsepovsod. Po kanalizaciji so prodrli do straniščnih školjk in se gnetli pod njihovim robom. Posebno oblikovane posode za čistilo, "račke", so sicer segale pod rob, a hroščkov s tem niso mogli pregnati. Zaradi spremenjenega gena 03249G so bili hroščki odporni na običajna čistila, da jih ta ne bi ogrožala pri biološkem odstranjevanju nesnage. Kemična podjetja so morala začeti zalagati trg z zelo močnimi preparati, ki so uničevali hroščke, a uničevali so tudi bakterije v čistilnih napravah, ki so sicer razgrajevale odpadne produkte. Odplake, ki so se stekale neposredno v reke in potoke, so pomorile življenje v njih. Ko so drugi to videli, so norega znanstvenika začeli postrani gledati in ga niso več spuščali k sebi. Zganili so se tudi podjetniki, ki so odvažali nesnago na deponije in s tem služili, in ga tožili zaradi kvarjenja posla, nelojalne konkurence ali nečesa takega. Moral je opustiti svojo farmo in se zagrenjen upokojiti. Po njegovi smrti so že njegovi sodobniki počasi pozabili nanj, kasnejši rodovi pa sploh, čeprav je povzročil tako sranje. V njegovi deželi, tam na daljnem severu, so ga pozabili, na našem koncu pa sploh. Kaj te briga neki Šved. Nič ne bi vedel o njem, če ne bi slučajno v nekem učbeniku geologije, ki je moj konjiček, v opombi pod črto zasledil njegovega imena v zvezi s čiščenjem rečnih nanosov, v katerih je toliko nesnage, da reke spreminjajo tok in s tem pomembno preoblikujejo pokrajino ter s spodjedanjem bregov uničujejo površine za pridelavo hrane. Tam je bil v pozitivni luči omenjen ta njegov poskus s hroščkom. Potem sem moral odšteti 90 dolarjev, da sem prišel v neko ameriško bazo podatkov o citatih znanstvenikov na različnih področjih. Tam sem odkril, da je tega Axla nekdo citiral, imel je celo dva citata. Po sledi enega od teh sem prišel do podatkov, ki sem jih navedel zgoraj. Mogoče, mogoče bo po več letih, morda celo desetletjih, ko bodo vsi, ki me osebno poznajo, že pokojni, kdo šel po sledi dveh ali treh navedb mojega imena v strokovni literaturi in odkril kaj o meni. To sicer še ni čisti nič, hočem reči ničenje niča, ni popolna pozaba, a ni daleč od nje in vsekakor zadnji subatomski delec spomina name. Sledi zanesljivo ničelni spomin. S tem sem se soočil ob branju tistega intervjuja. Upam, da se bo isto zgodilo z mojim napihnjenim naslednikom.

(Odlomek iz bloga Le note del sign. K, prevod iz ital. B.M.)

NEDELJSKA PRIDIGA

Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.