ZAPISI GOSPODA K. - 1

V časopisu sem prebral pogovor mojega naslednika v tem poslu, človeka, ki je od mene prevzel službo in delo in po svoje nadaljeval, seveda veliko bolje od mene. Tudi časi so se spremenili in je lahko spravil posel na višjo raven, a bil je tudi veliko bolj prodoren od mene. Takoj ko je nastopil, si je dal na stroške firme nabaviti najsodobnejše pripomočke. Administrativnemu osebju je nagnal strah v kosti. Človek, ki je tako zahteven, že ve zakaj in je gotovo genij, vsekakor pa nevaren. V pogovoru me seveda ni omenil, mogoče se me po tolikih letih sploh ni spomnil več, tako kot se jaz ne spomnim nekega švedskega šolmaštra, Axela Axelrunda, biologa, ki se je posvetil proučevanju hroščka drekača, coprofagus noriensis, in je s tako vnemo preučeval njegove navade in njegov genom, da je o njem napisal celo knjigo, edino v svojem življenju, in jo priporočal v branje svojim študentom, ki jih ta žužek ni prav nič zanimal. Nekaj časa je imel celo farmo teh žužkov, ker je menil, da bi, če bi se kontrolirano razmnožili, počasi požrli vso nesnago tega sveta in profesorjevim in našim zanamcem ohranili ekološko očiščen planet. Po začetnem uspehu, ko so hroščki - cele kible jih je natrosil - počistili hlev lokalnega kmeta vseh kravjekov in konjskih fig, so se ga ljudje začeli bati, se ga ogibati, nekateri pa so mu celo grozili. Kmet je namreč ostal brez gnoja, hroščki so se pa razlezli vsepovsod. Po kanalizaciji so prodrli do straniščnih školjk in se gnetli pod njihovim robom. Posebno oblikovane posode za čistilo, "račke", so sicer segale pod rob, a hroščkov s tem niso mogli pregnati. Zaradi spremenjenega gena 03249G so bili hroščki odporni na običajna čistila, da jih ta ne bi ogrožala pri biološkem odstranjevanju nesnage. Kemična podjetja so morala začeti zalagati trg z zelo močnimi preparati, ki so uničevali hroščke, a uničevali so tudi bakterije v čistilnih napravah, ki so sicer razgrajevale odpadne produkte. Odplake, ki so se stekale neposredno v reke in potoke, so pomorile življenje v njih. Ko so drugi to videli, so norega znanstvenika začeli postrani gledati in ga niso več spuščali k sebi. Zganili so se tudi podjetniki, ki so odvažali nesnago na deponije in s tem služili, in ga tožili zaradi kvarjenja posla, nelojalne konkurence ali nečesa takega. Moral je opustiti svojo farmo in se zagrenjen upokojiti. Po njegovi smrti so že njegovi sodobniki počasi pozabili nanj, kasnejši rodovi pa sploh, čeprav je povzročil tako sranje. V njegovi deželi, tam na daljnem severu, so ga pozabili, na našem koncu pa sploh. Kaj te briga neki Šved. Nič ne bi vedel o njem, če ne bi slučajno v nekem učbeniku geologije, ki je moj konjiček, v opombi pod črto zasledil njegovega imena v zvezi s čiščenjem rečnih nanosov, v katerih je toliko nesnage, da reke spreminjajo tok in s tem pomembno preoblikujejo pokrajino ter s spodjedanjem bregov uničujejo površine za pridelavo hrane. Tam je bil v pozitivni luči omenjen ta njegov poskus s hroščkom. Potem sem moral odšteti 90 dolarjev, da sem prišel v neko ameriško bazo podatkov o citatih znanstvenikov na različnih področjih. Tam sem odkril, da je tega Axla nekdo citiral, imel je celo dva citata. Po sledi enega od teh sem prišel do podatkov, ki sem jih navedel zgoraj. Mogoče, mogoče bo po več letih, morda celo desetletjih, ko bodo vsi, ki me osebno poznajo, že pokojni, kdo šel po sledi dveh ali treh navedb mojega imena v strokovni literaturi in odkril kaj o meni. To sicer še ni čisti nič, hočem reči ničenje niča, ni popolna pozaba, a ni daleč od nje in vsekakor zadnji subatomski delec spomina name. Sledi zanesljivo ničelni spomin. S tem sem se soočil ob branju tistega intervjuja. Upam, da se bo isto zgodilo z mojim napihnjenim naslednikom.

(Odlomek iz bloga Le note del sign. K, prevod iz ital. B.M.)