Izdaji slovenskega Sovretovega prevoda Odiseje iz leta 1982 je dodan Platonov dialog Ion. Vedeti moramo, da je Homer pisal okoli leta 700 p.n.š., Platon pa tristo let kasneje, to je toliko, kot nas ločuje let od Janeza Svetokriškega.
Pevec (rapsod, ajod) Ion trdi, da je strokovnjak za Homerja in da se nanj najbolj spozna. Sokrat, ki vsakemu, ki trdi, da kaj ve, dokaže, da nič ne ve, tudi Ionu dokaže, da ni izveden v umetnosti in strokovnem znanju, ampak da poveličuje Homerja zgolj po navdihu. No, to mu slednjič prizna.
Kot običajno Sokrat spelje Iona s prave teme na nepravo temo. Sokrat predpostavlja, da bi se moral rapsod, če hoče obveljati za pravega poznavalca, spoznati na vse stroke, ki jih Homer opisuje. To po njegovem pomeni, da se nekdo na nekaj spozna. Dokaže mu, da se ne spozna na stroke, o katerih pesni Homer, in se nanje ne more spoznati. Ion pa se ne zna zagovarjati, da je njegova stroka interpretacija, pesniška veščina, način pesnjenja in ne vsebina pesniških opisov. Pesnik lahko opisuje izmišljene reči, na katere se ne more spoznati nihče (npr. iz kakšnih izmišljenih rož ali drugih izmišljenih sestavin zmeša čarovnica strup; ali junak pravilno osedla zmaja ipd., saj o tem nima nihče izkušenj). Kritik lahko ocenjuje pesniško veščino, ne da bi se spoznal na realno ali morda imaginarno vsebino pesmi.
Takole gre pogovor. Sokrat se razveseli srečanja z Ionom in pravi, da je rapsodova naloga uvajati poslušalce v pesnikov svet. Ion se strinja, da je interpretacija poglavitna naloga njegove umetnosti in pristavi, da ga ni boljšega, ki bi v tem smislu znal govoriti o Homerju, mimo njega, Iona. Sokrat je vesel te Ionove samoljubne ocene, kajti to pomeni, da je ravno pravi za njegov preizkus in dokaz, da nič ne ve. Ion pristane na "pokušnjo". Je Ion specialist samo za Homerja, ali zna razlagati tudi Hezioda in druge poete? Ion se skromno omeji na Homerja. No, ampak če Homer in Heziod obravnavata isto temo, bi znal odgovoriti, kdo jo bolje obvlada, vrta Sokrat. Oba enako dobro, se izvija Ion. A Sokrat mu naposled dokaže, da je v njegovi oceni Homerja implicirana tudi ocena drugih pesnikov (kot slabših); da se torej ne spozna samo na Homerja. Tudi za presojevalce drugih umetnosti, slikarske, kiparske, glasbene velja, da se spoznajo na vse, ki se z določeno umetnostjo ukvarjajo, ne le na enega. (Mi bi seveda ugovarjali, saj vemo, da so med kritiki specialisti za posamezne umetnike, ki se ne spoznajo enako dobro na vse.) Kljub temu Ion ugovarja, da mu o Homerju beseda bolje teče, kot o kom drugem. Sokrat meni, da je tako zato, ker Iona žene pri presoji "božanska sila", sila magnetne privlačnosti, in ne umetnost. "Ni torej umetnostni čut tisto, s čimer pesniki pesnijo in lepo govorijo o stvareh kakor ti o Homerju, marveč božje navdihnjenje." Skozi pesnika, tako Sokrat, govori bog sam; rapsodi pa to posredujejo dalje, "tolmačijo", so "tolmači tolmačev". Bog - pesnik - rapsod, taka je veriga. Nazadnje božja beseda zadene poslušalce. Po Sokratu je Ionovo nagnjenje do Homerja posledica "božanskega navdiha in obsedenosti", ne "umetnostnega razuma in resničnega znanja". Temu Ion oporeka in trdi, da se na Homerja spozna tudi razumsko ne samo v nezavedni obsedenosti. Sokrat mu dokaže, da se ne more spoznati na reči, ki jih opisuje Homer, npr. o vozništvu, o zdravništvu, ribištvu, pomorstvu itd., jih razumeti, ker se nanje zares razumejo samo vozniki, zdravniki, ribiči in krmarji. Samo voznik lahko oceni pravilnost Homerjevega opisa voza in vožnje ne rapsod! Zatem zastavi Sokrat ključno vprašanje: "... kaj pristaja rapsodu, da preiskuj in presojaj v nasprotju z drugimi ljudmi"? To je pravzaprav osnovno vprašanje o predmetu literarne teorije. Kaj naj presoja rapsod, kot racionalni poznavalec pesništva alias literarni teoretik, če so drugi boljši v presojanju pesniških opisov konkretnih reči in postopkov. Ion se ne znajde: kaj naj presoja rapsod? Ja, vse, odgovarja. Kako vse, če sva se pa pravkar strinjala, da vsako reč zanesljivo presoja drug "specialist", se mu posmehuje Sokrat. Ion se skuša izvleči s plaho domnevo, da je rapsod kot literarni strokovnjak, pravzaprav strokovnjak za komunikacijo in odnose: ve, "kaj pristaja govoriti možu, kaj ženi"... Sokrat se ne strinja, vrti Iona, in ga spravi v slepo ulico, tako da ta zatrmari, da bi bil on, Ion, ki se je učil pri Homerju, najboljši general. "Čemu se potem klatiš po Heladi, če bi bil lahko general", ga zabije Sokrat. Sokrat je tako dokazal Ionu, da njegovo "poznavanje" Homerja ni razumsko ampak je zgolj "navdihnjenje", vendar "božansko navdihnjenje". Prizna mu umetniški čut, ne pa teoretske veščine. Na koncu mu da na izbiro: ali boš še naprej brez pravega znanja trdil, da se spoznaš na Homerja, in boš pri meni obveljal za sleparja, ali pa se sprijazni s tem, da te k Homerju vleče navdih. Ion, pobit, sprejme slednjo možnost.
Eno je pevsko in igralsko interpretirati Homerja po božjem navdihu, drugo je, tolmačiti ga literarno teoretsko racionalno. To razlikovanje dolgujemo Sokratu (Platonu). Kaj pa je vsebina literarno-teoretskega tolmačenja in razumevanja, Sokrat ne pove. Tudi Sokrat ni brezmadežen. Predpostavlja, da bi literarni poznavalec moral izvedensko oceniti vse pesnikove tehnične opise, če hoče obveljati za resničnega poznavalca. To seveda ne drži. Literarni teoretik mora poznati literarno veščino, veščino zlaganja prepričljive literature, ne vse druge veščine, opisane v literaturi.
