Malcolm Gladwell, Pogovarjanje z neznanci: kaj moramo vedeti o ljudeh, ki jih ne poznamo. UMco, Ljubljana, 2020.
Ta tema bi morala biti za socialne delavke pomembna, saj se neprestano srečujejo z neznanci in se pogovarjajo z njimi. Vsak primer se začne s prvim pogovorom z neznano osebo. Če torej nameravate vzeti v roke knjigo Malcolma Gladwella z namenom, da bi vam pomagala pri prvem pogovoru, vedite, da boste v njej bore malo izvedeli o pogovarjanju z neznanci in nekaj več o znanih ljudeh, ki jih ne poznamo, če vas ti ljudje zanimajo. Mene, recimo, Bernie Madoff ne zanima preveč. Če boste malo pomislili, pa boste zvedeli nekaj o tem, kako se pišejo knjige, da se dobro berejo in uspešno prodajajo.
Najprej o slednjem, iz zavisti. Gladwell ne daje navodil za pisanje uspešnic, navodila o tem lahko človek sam razbere iz knjige, ki jo ima v roki. Recept se glasi: spremljaj tisk, časnike, vse o razvpitih aferah, kakšno psihološko revijo, biografije, uspešnice in druge knjige. Kopiraj, ekscerptiraj in shranjuj najbolj zanimiva besedila, npr. o bedastih in nasilnih policistih, o vohunih, o razvpitih kriminalnih primerih, o samomorih in teroristih. Potem jih nekako razporedi glede na osnovno idejo, ki jo imaš (o neznancih), jih pripovedovalno raztegni, dodaj prepisane dialoge in druge vstavke, in vsako pripoved skleni s kakim naukom, na primer: neznancem lahko zaupate, a v sedmih odstotkih vas bojo ogoljufali ali morda celo ubili. Taka knjiga je dovolj obsežna, da se jo splača pisati, sestavite jo iz javno objavljenih besedil (nič pretiranega arhivskega brskanja, nič prošenj informacijskemu pooblaščencu, nič prerekanja okrog avtorskih pravic ipd.); uživate, ko jo sestavljate, ne zahteva pretiranega umskega napora in sistematiziranja, saj to, kar pišete ni znanstveno delo ampak poljudnoznanstvena knjiga ali esej, ta blaženo svobodna in neodgovorna zvrst. Je pa za bralce zanimiva, nekakšen Izbor iz svetovnega tiska ali tematski Štefančičev Global. Tako je pač s temi ameriškimi knjigami: lahko jim samo izrečemo priznanje za obrtniško spretnost in - v bistvu - nateg.
Torej, kaj morate vedeti, ko se srečate z neznancem? Najprej morate poznati sami sebe. Vedeti morate, da je naše evolucijsko privzeto (tj. po "difoltu") zadržanje zaupanje. Zaupanje je temelj vsega človeškega. Tujcu, ki ga srečate, zaupate. Potem morate vedeti, da se bo to v 93% primerov dobro izteklo, v 7% pa ne. Pri stotih srečanjih z neznanci, morate v sedmih primerih paziti: lahko vas okrade, posili, umori (to bo zadnje srečanje). Seveda je pa vse odvisno od tega, kje ga srečate. V Ljubljani, ki je Gladwell ne omenja, po mojih več kot osemdesetletnih izkušnjah skoraj da ni šans, da bi se srečanje z neznancem slabo izteklo (nisem pa ženska). Več možnosti je, da vas posili znanec ali sorodnik. Nikar pa ne hodite v Kansas City. Tam se je neznancu najbolje izogniti na daleč.
Gotovo se ne boste srečali s Hitlerjem. Če bi se, vam pravzaprav ne bi bil neznan. O njem ste že veliko prebrali in veste, da mu ne smete zaupati. Mogoče bi vam pa bil simpatičen, kot milijonom nekdanjih Nemcev. Tudi predsednik angleške vlade, Chamberlain, je menil, da je Hitler čisto simpatičen povprečnež, kot kak soboslikar, nikakor ne podoben angleškim aristokratom. Nekaj malega o njem je tudi prebral pred srečanjem z njim. S Hitlerjem sta se prisrčno rokovala, pogovarjala kot stara prijatelja in krojača sveta, podpisala listino o večnem miru in nenapadanju. Hitler pa se je, ko je stari bedak odšel na otok, iz srca krohotal in začel 2. svetovno vojno. (To o krohotu ni zgodovinsko preverjeno, saj je bil Hitler precej puste nature). Gladwell hoče povedati, da obstajo tipi, ki vas bodo grdo opetnajstili. A to vemo. Ne smemo piscu delati krivice, kajti pove nam še nekaj zelo pomembnega, pravzaprav presenetljivega. Ovrže naše prepričanje, da je treba človeka osebno srečati in se z njim osebno pogovoriti, da bi se prepričali o njegovi poštenosti ali nepoštenosti. Ravno pri osebnem srečanju nas bo speljal v »napako zaupljivosti«. Očarljiv bo in naivno nedolžen. Vtis bo naredil na nas kot "osebnost" ali kot "navaden soboslikar". Velikega goljufa s Ponzijevo piramido investiranja, Madoffa, niso razkrinkali tisti, ki so se z njim srečali in pogovarjali, ampak analitik, ki je samo pozorno analiziral njegove finance. Ta je videl, da se ne ujemajo, da niso logične. V drugem primeru je računalnik bolje od sodnikov presodil, kateremu obdolžencu naj se prisodi varščina.
Zanimiva, sodobna knjiga ne more brez opisovanja spolnih škandalov: trenerjevega zlorabljanja dečkov bejzbolskega moštva, zdravnikove prstne relaksacijske masaže vaginalnih mišic deklic, članic gimnastične reprezentance ZDA. Šlo je za v ZDA razvpite spolne afere. Kdo je tu neznanec in kako so se pogovarjali z njim? Ne gre za to. Gladwell opisuje te afere, ker hoče pokazati, kako je veliko ljudi, sodelavcev, nadrejenih, celo nadzornih organov, bilo opozorjenih, da se dogaja nekaj nedopustnega, a niso verjeli poročilom, niso reagirali. So ščitili ugled ustanove, ali preprosto niso verjeli, da lahko spoštovane "osebe zaupanja" počnejo kaj takega? So preveč zaupali? Neka mati, ki ji je hčerka opisala "masažo", je menila, da gre za nekaj "nedolžnega", kljub temu, da ji je hčerka govorila, da se ob tem ne počuti dobro. Za uspeh v športu je pač treba nekaj žrtvovati. Šele, ko je mati na sodišču slišala izjave drugih deklic in mater, je spoznala, da gre za zlorabo.
Drugo splošno privzeto prepričanje je, da je iz vedenja, še posebej iz izraza obraza, možno sklepati na čustva in doživljanje človeka. Po človekovem vedenju, drži, izrazu obraza, lahko presodimo, ali govori resnico ali laže. Saj vemo: človek, ki laže, ne pogleda v oči, ampak odmakne pogled. Lari-fari. Prepričani smo tudi, od Darwina dalje, da vsakemu čustvu, veselju, žalosti, jezi, strahu, ustreza določen izraz obraza; in da so ti izrazi univerzalni. Prebivalci Trobriandskih otokov pri Novi Gvineji (priljubljen antropološki laboratorij) bodo na fotografijah obrazov prepoznali ista čustva kot Zahodnjaki. Niso jih. Pripisovali so jim čisto drugačen pomen; jezen izraz jim je pomenil strah ipd.
Če se na pogrebu svoje matere ne jokate, je niste imeli radi, ste do nje ravnodušni, ali jo celo sovražite. Res? Mnogi se spominjamo poročanja o umoru angleške turistke v Italiji, Meredith Kercher. Umorila naj bi jo njena ameriška sostanovalka in prijateljica Amanda Knox, ki je tudi (navidezno) našla njeno truplo in to (hladnokrvno in zavajajoče) prijavila policiji. Ves čas po razkritju umora se je čudno obnašala, ravnodušno; se brezbrižno sprehajala po tistem stanovanju, se celo smejala, kot prava brezčutna morilka. Njeno vedenje je prepričalo vse sodne instance, da je storilka zločina. V italijanskem zaporu je prebila štiri leta, dokler niso po prstnih odtisih odkrili resničnega morilca, nekega vlomilca s kartoteko. Pazite, ko boste naslednjič zagrešili kaj, za kar bi se morali opravičiti. Ni dovolj besedno opravičilo: jokajte, tolcite se po prsih, rujte si lase, pokleknie, vrzite se na tla, drugače bodo menili, da se samo pretvarjate in da vam v resnici ni žal. Tako se obnašajte tudi, kadar zatrjujete svojo nedolžnost, čeprav ste krivi. Jok je močno orožje. Domneva, da se čustvovanje odraža v vedenju, ni enoznačna in splošno veljavna. Včasih velja, včasih pa ne.
Samomor naj bi bil posledica globokega obupa, občutja nesmiselnosti obstoja, nekaj, kar je zelo individualno. Že Durkheim pa je dokazal, da je odvisen tudi od nadindividualnih, družbenih religioznih prepričanj. Gladwell dokaj prepričljivo dokazuje, s povzemanjem raznih raziskav, da je samomor odvisen od konteksta, to je od priložnosti. Samomori s plinom so bili pogosti, dokler je plin vseboval dovolj ogljikovega monoksida. Ko pa so začeli uvajati zemeljski plin, ki ni bil tako "strupen", se je število samomorov s plinom zmanjšalo, ker plin ni bil več učinkovit. To je tudi zdravorazumsko pričakovano. Če ni vrvi, ne bo obešenj. Zanimivo pa je, da se ni zmanjšalo samo število samomorov s plinom ampak vseh samomorov. Samomorilski namen je, kot pravi Gladwell, "sklopljen" z določenim načinom, npr. s plinom ali s skokom z mostu Golden Gate v San Franciscu. Ko je ta način onemogočen, ga ljudje ne nadomestijo z drugo obliko in število samomorov upade. Vendar pa kaže, da čez čas spet naraste, ko se odkrije drugo priročno sredstvo. Vendar se z odvzemom priročnih sredstev na ta način dolgoročno vendarle zmanjša število samomorov. Gladwell hoče povedati, da so take banalne stvari, kot je način samomora, vredne naše resne pozornosti.
Če vas kot začetnico muči vprašanje, kako se pogovarjati z neznancem, ki bo v ponedeljek prišel v vaš center urejat svoje socialne razmere, poglejte v učbenik socialnega dela, poglavje o pozornem poslušanju in uvodnem pogovoru. Gladwellovo knjigo pa vzemite v roke, če vas zanimajo človeški predsodki, zmote in neveljavne, a splošno razširjene domneve; če radi berete, kako so policaji neumni, kako so sodišča krivična in vohuni podkupljivi. V knjigi je seveda mnogo več zanimivega, kot sem uspel tu nakazati, tudi o ubogi pesnici Sylvii Plath.
