ALI VAM JE KAKŠEN UČITELJ ALI PROFESOR SPREMENIL ŽIVLJENJE?

Tako se je glasilo tokratno tedensko vprašanje "Nedelovim sedmim" oblikovalcem javnega mnenja (Nedelo, 26. 8. 23). Zanimive odgovore si lahko preberete. Naj skušam nanj odgovoriti še sam.

V 4-razredni osnovni šoli sem si učiteljice takole zapomnil: v prvem razredu me je učiteljica, ki je bila videti kot mlada partizanka, postavila najprej za desetarja in nato za načelnika razreda. Vsako jutro sem, ko je stopila v razred, stopil pred  razred in zaklical "Smrt fašizmu!", razred pa je odgovoril "svobodo narodu"! (Čez čas smo vzklikali "Za domovino - s Titom naprej!"). Drugo, bolj materinsko, sem si zapomnil po tem, da je za nagrado delila kartonaste možice, ki so stegnili jezik, če si ga potegnil za škrice. To mi je bilo tako všeč, da sem jih začel izdelovati tudi sam. Ono v tretjem razredu sem si zapomnil po tem, da je metala ključe in kredo po razredu in da me je vprašala, kaj je ljudski odbor. Ker nisem vedel, kaj bi to lahko bilo, sem dobil prvo trojko v karieri in do konca življenja zasovražil upravne vede. Tovarišica v četrtem razredu je bila Štajerka, ki je naglašala "srp in kladivo", imela naprej štrleče zobe, zaradi česar so ji rekli "konjska smrt". Do mene pa je bila dobra in me je imela rada, jaz pa njo. Na koncu leta naju je z najboljšo učenko povabila k sebi domov na čaj. Takrat sem bil prvič v eni tistih lepih, visokih hiš v središču Ljubljane. 

V nižji gimnaziji sem si zapomnil profesorja Pavla Kunaverja, ki je kot starešina tabornikov, s tem, da je vodil taborniško družino in nas vodil v naravo, odločilno vplival na mojo socializacijo. Zapomnil sem si tudi drugega učitelja zemljepisa, ki je kar naprej govoril "torej-torej" in tekal pred tablo, z leve na desno in desne na levo, ko je kazal od kod do kod sega Evropa. Sega na vzhodu do Urala, česar danes naši politiki ne vedo več. Všeč mi je bila učiteljica srbohrvaščine, ker je izžarevala dobro voljo, toplino in širino in bila kar odločna, če jo je kdo oponašal in preveč na glas deklamiral "čćžšj-čćžšj". Zaradi nje - med drugim - ne sovražim južnjakov. Učitelj telovadbe se mi je posebej posvetil in me naučil delati preval. Sem si ga zapomnil. Ta glavni profesorji so "me imeli" še naprej v višji gimnaziji.

Profesor dr. Josip Ilc, učitelj latinščine, zasluži omembo na prvem mestu, ker sem se ga najbolj bal, ker nas je zmerjal s kozli in idioti, hkrati pa mi je dobra ocena pri njem neskončno dvignila samozavest. Pomenila je, da nisem čisto zanič. Mi je pa samozavest kolebala, to je že res. Pri profesorju nemščine Alojziju Žitniku, sem spoznal, kaj sta to korektnost in etika. Obvezno učno uro "socialistične morale" je začel takole: "'Morala', to ni tretja oseba ednine ženskega spola deležnika preteklega časa glagola 'morati', saj je ne naglašamo na prvem ampak na drugem zlogu..." Ko pa mu je sošolec, ki se je tam zadaj nekaj pačil, na poziv, naj to, kar je kazal nekaterim, pokaže še celemu razredu, ponosno odgovoril "Nisem pajac, da bi to ponavljal", je osupli profesor po premolku dejal: "No, pa mi je tvoj odgovor všeč, sedi!" To je bila zame prva lekcija osebne poštenosti, samorefleksije, objektivnosti in zadržanosti, samokontrole. Prepoznal in nagradil je vrlino, namesto da bi ravnal kot oblast in zatrl tistega, ki se mu je drznil ugovarjati. Po dolgoletnem razredniku, matematiku prof. Lojzetu Berniku sem povzel dobrodušen sarkazem, s katerim nas je discipliniral. Hvaležen sem mu, ker je uvidel, da ne bom matematik, da pa moram nekako zdelati šolo in mi je na maturi vodil drhtečo roko po tabli. To je pedagoška širina. Drugi naravoslovci niso naredili name posebnega vtisa. O biologinji prof. Torellijevi sem si zapomnil, da nam je priporočala, naj vodimo osebni dnevnik in si zapisujemo izreke iz knjig, ki jih preberemo. 

Na mojo študijsko izbiro sta najbolj vplivala slovenist prof. Rudolf Benulič in filozofinja prof. Alenka Goljevšček. Benulič je zaslutil v meni dar za pisanje in razumevanje besedil. Dal mi je zahtevno nalogo, naj za govorno vajo obdelam Krleževo dramo Glembajevi. Naj mi gredo na roko, me je celo priporočil v NUK. Na maturi sem zgledno analiziral Župačičevo Dumo. Danes mi je žal, da se nisem vpisal na slovenistiko. A profesor sam nas je odganjal od tega. Govoril je: Tehnika, medicina - to je nekaj. Njegov poklic se mu ni zdel dovolj cenjen in tudi jaz sem si mislil: preganjati se z mladostniki - je to kakšen poklic?

Tako je nastopila mlada in luštna - a primerno resna - profesorica Goljevšček, ob kateri se mi je zazdelo, da bi bila psihologija ali filozofija ali pa oboje ustrezna študijska izbira. Vlekle so me velike neznane in nezumljive besede...

O študiju teh skrivnosti in učiteljih pa morda drugič. Vendar naj takoj povem, da je resničen vtis name naredil le prof. dr. Lev Milčinki, psihiater.  

PRILIKA O GORČIČNEM ZRNU - ZA ATEISTE

Majhen korak v pravo smer vodi do velikih sprememb

Čisto po naključju sem naletel na spletno stran Mirenski grad, to je stran samostana lazaristov, ki bivajo tam, in na tej strani na staro nedeljsko pridigo patra Petra Žaklja. Pridiga se navezuje na odlomek iz Markovega evangelija (Mr 4, 26-34), v katerem Jezus pove priliko, v kateri primerja božje kraljestvo z gorčičnim zrnom. Če pade drobno seme na plodna tla, se razraste v veliko drevo.

Da ne bi moji ateistični prijatelji po tem uvodu nemudoma preskočili na kako drugo besedilo, naj jih skušam zadržati. Tudi sam sem ateist, to je človek, ki ne veruje v onstranskega Stvarnika, brezbožnik torej. Vendar se mi zdi zelo nespametno, da bi zaradi tega odklanjal branje Svetega pisma in še posebej evangelijev, ki opisujejo Kristusove nauke in njegovo delovanje. Skušam razumeti, si po svoje razlagati in se učiti. Ko sem prebral res lepo in sodobnikom koristno pridigo mladega patra, sem podnjo napisal naslednji komentar pod svojim imenom: 

Lepo prebrati, tudi ateistu. - Verujem v človečnost v ljudeh ne v onstranskega Stvarnika. Kar nam je dano, je dar narave, družbe in prednikov, zgodovine. Vsakemu človeku je po naravi dana želja po življenju in moč preseganja danosti.

"Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo ... seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako." "Takšno je kot gorčično zrno, ... manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč..."

Božje kraljestvo je kraljestvo človečnosti v nas in med nami. Je zavest, da je drugi po svojih osnovnih težnjah tak kot jaz; je moj brat ali sestra na zemlji, ranljiv in soočen s svojo nepreklicno umrljivostjo.

Seme človečnosti in zaupanja (ki je vera v življenje) nam je dano po naravi, ko nas nebogljene mati usliši v naših potrebah in se razvije varna navezanost med detetom in mamo.

To, da se seme razraste samo, pomeni, da ne nadzorujemo vsega sami, ampak da so v nas naravne sile in sile medčloveških odnosov, ki spodbujajo to rast, rast človečnosti v nas.

Drobno zrno pomeni tudi, da majhen korak v pravo smer lahko vodi do velikih sprememb. Že majhen žarek človečnosti in vitalnosti lahko spodbudi nesluteno rast. V otroka, ki je, na primer, v družini doživljal zatiranje, lahko posije žarek življenjske radosti in odprtosti ob srečanju z uvidevnim in odprtim učiteljem ali sorodnikom.

Seme ne vzklije in se ne razraste vedno samo od sebe, ampak le, če rastlinico gojimo. Gojenju te rastlinice, "božjega kraljestva", je tudi Jezus posvetil svoje življenje.

PREVARE SPOMINA: IZGUBLJENA OČALA

Kako nezanesljiv je spomin pod vplivom čustev

Tole bo morda videti nepomembna zgodba iz vsakdanjega življenja. Najbrž tudi je nepomembna. Naj bo, za čas kislih kumaric. Mene pa je opozorila, kako neverjetna pota ubira spomin in kako nezanesljiv je ta pod vplivom čustev, najbrž ne samo pri starem človeku. Kako si mimogrede izmisliš zgodbo, ki nekaj utemeljuje in hkrati prikriva.

Pred meseci sem dobil nova očala. Stara očala za na daleč so mi po operaciji sive mrene zamenjali z novimi za na blizu, za branje. Oni dan sem se napotil v btc po ovitek za ženin telefon in se vrnil domov - brez očal za branje.

Kje so očala, kje sem jih pozabil ali izgubil? Najprej sem se ponovno oglasil pri prodajalni ovitkov za telefone in tablice. Sem pri vas pozabil očala? Ne, tu ni nobenih očal. Ampak tu sem si jih nadel, da sem videl razločiti tipke na telefonu in telefonirati ženi, da mi sporoči model telefona. Gospod, tu ni nobenih očal. Prav. Mogoče jih je kdo vzel s stranskega pulta. Čemu mu bojo? Pač, ljudje so vsakršne baže. Bila je vrsta, hotel sem čimprej ven in očala sem stisnil v zadnji žep kavbojk, da mi ni bilo treba odpirati nahrbtnika. Rekel sem si: jih kasneje predenem v žep nahrbtnika. V žepu so se zlahka izmuznila iz ohlapnega etuija. Najbrž v trenutku, ko sem sedal na kolo. Preiščem tla pri stojalih za kolesa. Takrat se je tam motovilil nekdo z nekakšnim ponijem in me oviral. Nekaj je zažvenketalo. Najbrž so mi takrat padla očala iz žepa. Morda so se razbila. Tudi če bi našel samo črepinje, bi bil zadovoljen, ker bi rešil uganko. A tudi tu jih nisem našel. 

Naslednja postaja. V knjigarni MK v cityju sem si nato ogledoval knjige. Pri novi knjigi patra Gržana sem se zadržal, jo vzel v roke, nekaj prebral. Brez očal tega ne bi bil mogel storiti ali pa s težavo. Ste mogoče našli kakšna očala, vprašam knjigarko. Ne, gospod. Pustite telefonsko številko, če kaj najdemo.  

Od cityja se peljem naravnost mimo Tommyja, hale A in po ravnem bulvarju mimo IKEE. S kolesa v počasni vožnji pozorno pregledujem vozno pot vse do doma. Nič. V btc sem se nato vrnil še enkrat, preiskal še druge poti, kajti tisti ovitek sem iskal tudi v Big Bangu in Mimovrste. Nič. Za mano se je po mojih poteh požrtvovalno napotila še žena. Temu se reče agape, ljubeča skrb v starosti. Potem je na srečo padla noč in iskanje sva morala prekiniti. 

Drugo jutro sem v bližnjem DM kupil očala za branje za 6 €, kajti brez branja ne morem. Pravzaprav kar ugodna rešitev, čeprav je dioptrija malo višja in so mi malo premajhna. Mogoče so ženska, mogoče sem kaj pomešal, ko sem jih izbiral na tistih predalnikih. Pa še tiste posebne prevleke nimajo, za katero mi je optik zagotavljal, da preprečuje ne vem kaj. Je le razlika med očali za 6 ali za 80 €, kolikor so stala izgubljena. Tako sem se sprijaznil z nadomestnimi očali in opustil misel na stara, boljša. Pravzaprav sem nameraval naslednje dni v optiko naročit nova po meri. Človek se mora pač sprijazniti z izgubami, po drugi strani pa grebeš in si prizadevaš za boljše.

Danes zvečer pa v mojo sobo veselo priskaklja ženička vsa žarečega obraza: našla sem očala! Saj so to tvoja očala? Pogledam, res, moja očala! Kje si jih našla? Na okenski polici letne kuhinje. 

Ne znam opisati svoje osuplosti. Na okenski polici? Doma? Ja. Nisem jih pustil v btc? Izgubil po poti? Niso mi padla iz žepa? Niso zdrsnila iz preohlapnega etuija? Niso se razbila? Niso mi jih ukradli? Jih sploh nisem vzel s seboj? Kaj se je zgodilo?

Tisto dopoldne, preden sem šel v btc, se mi je zdelo, da se trokrilna zasteklena vrata letne kuhinje ne zapirajo. Moram kar naravnost priznati: nisem jih mogel zapreti. Gotovo se je pokvarila ključavnica. Zaklep ni sedel v odprtino spodaj. Privlekel sem vrtalni stroj, svedre, se domislil posebnega načina, da sem označil, kje natančno moram povečati odprtino za zaklep. To je čisto spodaj, ne vidiš. Pri tem sem si seveda nataknil očala. Malo sem povrtal, a se vseeno ni dalo zapreti. Potem sem ugotovil, da nisem do konca pritisnil kljuke drugih dveh kril. Dokler ni vse poravnano, se seveda ne da zapreti. S ključavnico ni nič narobe. Popravim napako, vrata se zaprejo. Nobenega vrtanja ni bilo treba. To je res otročja površnost in nespametna prenagljenost. Se ti že malo feclja, stari? Tole orodje moram hitro pospraviti, da kdo drug ne vidi, kaj sem počel. Odložil sem očala in se hitro odstranil s kraja sramote. Noben ni vidu. Kot da ni bilo nič; kot da se ni nič zgodilo. Freud bi rekel: Aha, se že dogaja zanikanje in potlačevanje neprijetne izkušnje, ki ogroža Jaz. 

Potem sem sedel na kolo, da grem po ovitek za ženin telefon. Tisto vrtanje naj čimprej izgine iz zavesti. Z njim pa so izginila tudi očala, simbol nespametne, drobnjakarske prenagljenosti. QED.