S patrom o izgubi, nasilju, vrednotah...

Poplave in Bog, nasilje mladih, verska vzgoja, teorija spolov, celibat ...

Nedeljski intervju na TV SLO1 s patrom dr. Silvom Šinkovcem (vodila je Vida Petrovčič) je potekal kot spoštljiv, prijateljski pogovor med patrom in novinarko. Dotaknila sta se številnih tem, ki bi jih lahko razdelil v tri skupine: aktualne družbene teme, teme o odnosu med cerkvijo in državo in znotrajcerkvene teme. V povzetku ne bom natanko ločil novinarkinih vprašanj od patrovih odgovorov, oboje bom povzel kot eno besedilo. Temu bom ob vsaki temi dodal svoj komentar. Izpustil bom dele o patru Rupniku, o Drnovškovem iskanju vere, o intervjuvančevi osebni poti v teologijo in še kakšno temo, ki je bila omenjena bolj mimogrede.

Poplave so navrgle vprašanje, kako ob tako težkih izgubah ohraniti vero v Boga. Pater ugotovi, da se ob tem pri človeku pojavijo različna intenzivna čustva: strah, da bi se ujma ponovila; žalost zaradi izgube, pa tudi jeza. Pojavijo se očitki Bogu. Kako torej ohraniti vero v Boga? To vprašanje pomeni, kako se soočamo z izgubo. Izgube so del življenja. Življenje ni samo neprestano napredovanje, razvoj. Izguba je priložnost, da ponovno ovrednotimo življenje; da se zavemo, kaj je res pomembno. Je Bog kriv, ali pa sem kriv sam, moja napaka; ali napaka v naravi, ki jo uničujemo; ali pa temna destruktivna energija. Izhod iz tega spraševanja in rešitev po travmi je, da se še bolj izročimo Bogu. 

Komentar. Vprašanje samo, kako ob težki izgubi ohraniti vero v Boga, je neprimerno. Izgubil sem vse, za kar sem garal vse življenje, ti me pa sprašuješ, če še verujem v Boga, če sem še v tvoji čredi. Bojiš se, da bi zdvomil in zapustil stajo. Ni problema. Nekateri bodo ohranili vero v Boga, da bo pomagal, drugi pa se bojo morali opreti na naravno vero, da se bodo nekako izvlekli in da se bo dalo nekako popraviti in nadomestiti izgubo. Če bodo hoteli preživeti, se bojo oprli na naravno zaupanje, da bo bolje in da bodo ljudje pomagali. Sprijaznili se bojo z izgubo in si začeli urejati življenje iz tistega, kar je ostalo. To človeku, ki ne veruje v Boga, pomeni isto kot religiozno vernemu, da se bojo "izročili Bogu". Značilna za patrov pristop je psihologizacija. Ne odgovori neposredno na vprašanje, kako je torej z Bogom, ki to dopušča; zakaj in čemu dopušča; kakšen Bog je, Bog vsemogočni? Slabo prikrit (neizrečen) odgovor je: Bog dopušča ali celo namerno povzroča tegobe zato, ker ljudje grešimo (uničevanje narave, usmerjenost k materialnim dobrinam, oboževanje napredka itd.) z namenom, da nas bo pretreslo in se bomo zamislili nad tem, kako živimo in kaj je v življenju resnično vredno. Resnično vredna je vera v Boga, to je, da bo Bog pomagal. A tisti, ki ne veruje v Boga, tudi veruje v to, da bo šlo na bolje in da se bo nekako izkopal iz stanja, v katerega ga je pahnila ujma. Vera v Boga pomaga, pomagajo pa tudi fuzbalerji. Tako pravzaprav ni razlike med religiozno vernim in nevernim, oba verujeta, eden ima naravno vero, drugi vero v Boga. Tudi v ateistu je "božje", sta človečnost in sočutje, ki smo ju pridobili z rojstvom in vzgojo brez nadnaravnih posredovanj.

Kako preprečiti nasilje mladih? Najprej je treba ustaviti nasilneža, nato se vprašati, kaj se dogaja v družini, v šoli. Se posvečamo mladim, jim pomagamo, da napredujejo in se razvijajo? Težko rečemo, da so mediji krivi. Mediji so sredstvo, mi jih uporabljamo. Lahko jih uporabimo v dober namen (župnik Golob) ali pa za zlorabo. Vprašanje je, koliko ljudi je otrok že postrelil v računalniški igrici, preden je streljal zares. Potem je treba mlade vzgajati v nadzorovanju agresivnih impulzov. Tu ima svojo vlogo duhovnost. Pri tem pomaga molitev. Neka deklica je svoj agresivni izbruh umirila tako, da je molila rožni venec. Umirila se je z molitvijo. 

Komentar. Nasilja, posameznih nasilnih dejanj, se ne da popolnoma preprečiti, lahko se le zmanjša verjetnost, da se pojavijo. To pomeni, da se zmanjša število primerov nasilja v populaciji. Patrovo razmišljanje gre v pravi smeri: omejevanje dejavnikov, ki pogojujejo nasilje v splošni družbi in kulturi, v družini in v šoli. Tudi usposabljanje v nadzorovanju agresije je dobrodošlo, le da obstaja poleg molitve vrsta drugih tehnik za umirjanje (meditacija, joga ipd.) in urejanje življenjskega sloga, ki omogoča zmanjšanje agresivnosti in življenjskega nezadovoljstva (šport, vzgoja z umetnostjo ipd.)

Verska vzgoja. Verske vrednote niso popularne. V šoli smo opustili vzgojo, šola samo še izobražuje, učenci se učijo za ocene. Vzgoja je spremljanje razvoja osebnosti, celostnega razvoja, ki vključuje čustveni razvoj in tudi duhovni razvoj. Ni sproščenega pogovora o religiji. Religija je tabu tema. Slovenska šola je še daleč od pluralne drže. Katere vrednote bi morali privzgojiti? Otroke bi morali vzgajati k poštenosti; morali bi začutiti občutek krivde ob laži, kraji. Pri nas še vedno prevladuje marksistično mnenje, da je religija opij za ljudstvo. Še vedno smo v tranziciji. Miselnost se ne spreminja iz totalitaristične v demokratično, v pluralizem.

Komentar. To je splošna stereotipna lamentacija, ki je pristranska. Ni izobraževanja, ni šole brez vzgoje. Učitelj katerega koli predmeta vzgaja s svojim značajem, nastopom, s svojo držo, s svojim ravnanjem z učenci, z odnosom, ki ga ustvari. Znanje o vrednotah je sestavina vseh humanističnih predmetov. Zgodovine, književnosti in drugih podobnih predmetov ni mogoče poučevati, ne da bi govorili o vrednotah, o značaju, o osebnosti, pogumu, krivdi, zločinu, kazni...  Poleg tega so v kurikulu različni vzgojni predmeti (telesna vzgoja, likovna vzgoja, glasbena vzgoja) in številne prostočasne vzgojne dejavnosti, ki prispevajo k vzgoji v celovito osebnost. Vzgoja ni pridiganje o vrednotah in božjih zapovedih. Nekaj tega pridiganja je potrebnega, morda res eksplicitno o božjih zapovedih, saj so to splošne kulturne norme. A to osvojijo otroci v prvih razredih osnovne šole. O tem, ali je religija opij za množice, bi se dalo razpravljati. Vsekakor je danes več ljudi, ki brez tega opija živijo polno, pošteno in ustvarjalno življenje in so sprijaznjeni s tem, da ne bodo živeli večno, kar bi jim sicer obljubila religija, če bi se ji pridružili. Cerkev bi morala uvideti, da je "božje" v vseh ljudeh, ne samo v religiozno vernih in da ni treba, da bi bil ud cerkve, da bi živel zgledno življenje. Z zavzemanjem za pouk o vrednotah (v socializmu smo imeli "uro socialistične morale") se odpira nov predalček v urniku. Na višji stopnji srednje šole bi bilo dobro uvesti pouk o religijah - pluralističen.

Teorija spolov. To je nova beseda. "V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog". Beseda ima silno moč, učiteljeva beseda na primer. Toda beseda mora biti resnična. Kam se je izgubila prava beseda, beseda "moški" in beseda "ženska"? Samo besede, ki so povezane z resničnostjo, imajo moč. Če beseda ni resnična, se nič ne zgodi. Pri "teoriji spolov" so izgubili stik z realnostjo. Opraviti imamo z epidemijo spreminjanja spola, ki je hujša od epidemije kovida. Ta epidemija je katastrofalna.

Komentar. Neverjetno izogibanje resničnosti! Ob tem pa silna zgroženost, kot bi se ob omembi spolnosti aktivirale globoko pokopane energije. Kaj je resničnost? Resničnost je, da so med nami ljudje, naši bratje in sestre v Gospodu, ki se ne čutijo kot heteroseksualni moški in ženske. So moški, ki ljubijo moške, in ženske, ki ljubijo ženske. In so biološko moški, ki se čutijo ženske, in biološko ženske, ki se čutijo moške. Srečujemo se z njimi, vidimo jih na TV kot javne osebnosti (npr. srbska zunanja ministrica - ženska z očitno moškimi potezami in doživljanjem). To so ljudje, ki imajo pravico do svojih čustev, do svojega doživljanja in življenjskega sloga. Svet ni izključno spolno binaren. So ljudje, ki želijo uskladiti svoje telesne organe s svojim doživljanjem, s svojo dušo. Njihov duh skuša spremeniti njihovo meso. In to je razlog zgražanja tistih, ki trdijo, da je duh močnejši od mesa. Kot povsod se tudi s tem v zvezi dogajajo pretiravanja, ki jih je treba omejiti in zavreti s pametno regulacijo zdravstvenih posegov. Moralno zgražanje pa ni krščansko ampak podeželska malomeščanska konzervativnost, čaščenje neresničnih besed.

Maša za domovino. Nekateri naši vodilni politiki se niso udeležili maše za domovino ob prazniku osamosvojitve. Nismo se še naučili, kaj je demokracija in kaj totalitarizem. Še vedno je med ljudmi strah pred ljudmi prejšnjega režima.

Komentar. Čemu naj bi se udeležil maše, če ne verujem v Boga in nisem kristjan? Da bi pokazal, da priznavam duhovno nadoblast rimokatoliške cerkve nad vsem življem v državi? Se vam ne zdi, da je to duhovni totalitarizem? Niti ne vsiljevanje vere, ampak vsiljevanje pokorščine klerikalni ustanovi, priznavanje njene duhovne nadoblasti. Duhovnost je mnogo širši pojem od krščanskega nauka.

Pokop domobrancev. Na ljubljanksem Gradu, na Šancah, je vojaško pokopališče 147 domobrancev, ki so padli v bojih. To je dokazano z izkopavanji. V preteklosti so bile na grobišču maše. Postavili so tudi križ, ki pa so ga vedno našli polomljenega. Zdaj je mestna oblast prepovedala maše in obeležja. To je proti vsem civilizacijskim normam.

Komentar. Ta prepoved mestne oblasti je proti vsem civilizacijskim normam. Podpiram prizadevanje gospoda župnika, da se to prepoved obsodi in ukine, grobišče spodobno uredi ter omogoči vse potrebne pietetne obrede.

Infiltracija. Izšla je knjiga, ki trdi, da so se v rimokatoliško cerkev infiltrirali komunistični in podobni elementi, ki od znotraj rušijo cerkev, in so prodrli do najvišjih vrhov cerkve (sic!). Pater ne verjame v to, oziroma se mu to ne zdi pomembno, kajti od nekdaj je v cerkvi opozicija. To je pač realno nasprotje znotraj cerkve. V zvezi s tem so tudi predlogi o ponovni vzpostavitvi latinske maše. Maše so bile v zgodovini Cerkve v različnih jezikih. Ciril in Metod sta uveljavljala slovansko bogoslužje. Pri nas so maše v slovenščini, če pa je kdaj tudi latinska maša, nima pater nič proti.

Komentar. Tista knjiga torej dokaj neprikrito nakazuje, da je papež Frančišek komunist. Znana teza. Ni rečeno, da ni kak vir tega mnenja tudi v naši cerkvi. Pater se na to odziva pametno in te teze ne komentira obširneje. Tudi njegovo stališče do latinske maše je umerjeno.  

Celibat. Ali naj bo celibat prostovoljen? Ljudje se za duhovniški stan odločajo prostovoljno, poučeni, da s tem pristajajo tudi na celibat. Seveda so težnje, da bi se glede celibata odločali posebej. Vprašanje je, kaj bo prej ali poročen duhovnik ali ženska-duhovnica. Tako v šali. Pravoslavni popi so poročeni, a tudi pri njih se pojavljajo težave, vprašanje zakonske zvestobe, ločitve, odnosa do otrok itd. V celibatu imaš več časa za svojo službo, kot če imaš družino. Vsak stan ima svoje tegobe.

Komentar. Precej odmerjeno stališče. Kljub temu menim, da bi se morali duhovniki odločiti za celibat prostovoljno, potem ko so se že odločili za duhovniško službo.

NEVROZNANOST, PSIHOLOGIJA, PES IN ČLOVEK

Za dokaz pasje ljubezni ne potrebujem merjenja oksitocina

Z razvojem nevroznanosti se psihologi pri svojih raziskavah in razmišljanjih vse pogosteje sklicujejo na ugotovitve te vede, čeprav po mojem mnenju nič bistvenega ne prispevajo k psihološkemu vedenju kot takemu, ampak samo v najboljšem primeru locirajo določene psihološke pojave v živčevju, običajno v možganih in jih povezujejo s pretakanjem hormonov. Freud, ki je bil po osnovni izobrazbi nevrolog, ni pojasnjeval histerije in drugih tegob, zaradi katerih so se ljudje zatekali k njemu po pomoč, z nevrološkimi pojavi ampak z drugimi duševnimi doživetji. Držal se je načela, da se psihološke pojave pojasnjuje z drugimi psihološkimi pojavi in zdravi z besedo, ne z injekcijami in tabletami, kar bi kot zdravnik lahko počel, pa ni. Zato je njegovo razmišljanje revolucionarno.

Danes je moderno psihološke pojave pojasnjevati z nevrološkimi, kar pomeni, da je razprostranjen redukcionizem, zvajanje psiholoških pojavov na biološke. To bi bilo včasih pozdravljeno kot prava marksistična materialistična znanost. Vendar na ta način psiholoških pojavov ne pojasnimo, ampak v najboljšem primeru ugotovimo določen paralelizem med pojavi na obeh ravneh, psihološki in nevrološki. Seveda je možno neposredno opazovati sinhrono pojavljanje impulzov v možganih in izjave subjekta, o njegovem trenutnem doživljanju, vendar take raziskave, kolikor mi je znano, niso prav pogoste. Kot rečeno, mi nič ne pomaga, če se zaljubljanje pojasni tako, da se reče: ko si se zaljubil, se je v tebi je povečala raven oksitocina. Ali to pomeni: če bi mi vbrizgali oksitocin, bi se zaljubil v orangutana, ki si ga pravkar ogledujem v živalskem vrtu? Zakaj sem se zaljubil v to osebo in ne v ono drugo? Ker se je ob tej osebi pri tebi povečala raven oksitocina, ob oni drugi pa ne. To ni nikakršna pojasnitev. Rad bi vedel, ali je zaljubljanje čisto naključno ali pa je večja verjetnost, da se zaljubim v določen tip ženske. Rad bi vedel, ali je večja možnost, da se zaljubim v plavolasko ali rjavolasko; suho ali obilno, mlado ali staro. Ali je zaljubljanje povezano s tem, kako druga oseba ravna z mano? Ali me mogoče, ne da bi vedel, vznemiri podobnost dekleta z mojo mamo, kar bi izhajalo iz Freudove teorije? Se "zaljubimo v človeka, ki ima enako rano kot mi sami" (Nataša Magister)? Oksitocin me ne briga. Ali drugače: čisto vseeno mi je, če moje preference izmerijo tako, da pri psihološkem testu ob fotografijah deklet izjavim »všeč mi je« ali »ni mi všeč«, kot če mi istočasno merijo raven oksitocina. Kajti če rečem »všeč mi je«, ni to nič manj resnično, kot če mi sporočijo količino »ljubezenskega« hormona. Bi se tudi morali precej potruditi pri merjenju, saj količina hormona najbrž ne skače tako hitro, kot si sledijo moje izjave ob prikazanih fotografijah.

Rad bi vedel, pod kakšnimi pogoji zaljubljenost preide v resno ljubezen; pod kakšnimi pogoji se konča enkrat za vselej. Zakaj me čez nekaj časa to čustvo mine? Ali je možno to stanje doseči hote, tako da bi se zaljubil v osebo, ki mi ni simpatična? Kako bo na ta vprašanja odgovoril nevroznanstvenik? Bo rekel: ja, če boste jedli več mesa, se utegne povišati raven oksitocina in dopamina, če pa kisle kumare, vam bo vse skupaj dol padlo? To bi bil zelo dosleden materializem. Skratka, doslej nisem odkril nič zares obetavnega za psihologijo, če se opira na nevroznanost.

Kakšno zvezo ima to s psi? Ob prebiranju članka »Vas ima vaš pes zares rad« (Global 9/23, po Newsweek) sem prvič začutil, da je morda nevroznanost koristna za psihologijo. Vas ima pes rad? »Imeti rad« je človeško čustvo in odnos. Tako poimenujemo neko vrsto doživljanja in vedenja do druge osebe – ali v našem primeru živali – neko vrsto odnosa. Kako ugotoviti, ali imam rad svojega psa? Na dva načina: da me vprašate, ali pa da me opazujete. Lahko vam odgovorim »ja, rad ga imam«, ali pa obširno opišem, kako mi je všeč njegov stas, njegova dlaka, zaupljiv pogled itd. Vse to imam rad. Lahko pa tudi vidite, kako ga nežno božam, se igram z njim, mu dovolim, da leži poleg mene itd. in sklepate, da imam psa rad.

Kako ugotoviti ali me ima pes rad? Psa ne moremo vprašati, lahko pa ga opazujemo. Je pa še tretji način, ki ga lahko uporabimo tako pri psu kot pri človeku: izmerimo raven oksitocina. Za ta hormon so ugotovili, da je njegovo izločanje povezano z doživetji »ljubezni« ali »zaljubljenosti« pri človeku (ne vem, če hormoni ta stanja natanko razlikujejo). Pod predpostavko, da smo v predhodnih raziskavah ugotovili zanesljivo zvezo (korelacijo) med izločanjem oksitocina in doživetjem »ljubezni« pri človeku, ki lahko opiše svoje doživljanje, lahko postavimo enačaj »oksitocin=doživetje ljubezni«. Če torej ob stiku človeka s psom pri obeh ugotovimo povišano raven oksitocina, to pomeni, da tudi pes čuti nekaj podobnega kot človek, čeprav ne moremo reči, ali čuti »ljubezen«. Spet pa se mi zdi, da z opazovanjem psa, brez merjenja oksitocina, doženemo isto. Saj ko rečemo, da nas ima pes rad, nismo prej izmerili ravni hormona ljubezni, ampak smo o tem sklepali na osnovi pasjega vedenja.

A veste, kako jaz vem, da me ima naš maček rad? Ker se v trenutku, ko se pojavim pred hišnimi vrati, vzame od nikoder, se najprej posmuka ob mojih nogah, nato prevali na hrbet in da vse štiri od sebe, kar je znamenje neskončnega zaupanja, potem pa gre za mano po stopnicah gor in ko mu pomignem, sede k meni v fotelj, se mi vzpne v naročje, me pogleda v oči in za nekaj trenutkov prede na mojem trebuhu. Ko se naveliča, gre po svojih potih. Omogočam mu bližino in svobodo – kot v dobrem zakonu. Tako počne z vsakim od nas, članov razširjene družine. A veste, da sem kar malo ljubosumen? Rad bi bil EDINI.