Že nekaj časa lahko spremljamo polemiko o statusu psihoterapije pri nas in o njeni zakonski ureditvi. Ta polemika izvira iz neurejenega stanja na tem področju, saj se za »psihoterapevte« sami proglašajo tudi nekateri ljudje brez ustrezne strokovne izobrazbe in usposobljenosti, šarlatani torej, ki pa so v manjšini med psihoterapevtsko dejavnimi. Da je stanje neurejeno in ga je treba urediti, se strinjata obe nasprotni strani. Spor je nastal glede tega, kako to stanje urediti; kaj uzakoniti, predvsem pa, ali sploh potrebujemo psihoterapijo in psihoterapevte. V polemiki so udeleženi na eni strani psihiatri in klinični psihologi, zaposleni v zdravstvu, na drugi strani pa ustrezno usposobljeni psihoterapevti, čeprav pri nas njihov poklic ni zakonsko priznan, in smo s tem izjema med zahodnimi razvitimi deželami.
Psihoterapevti trenutno
pri nas delujejo zunaj zdravstva, javnega in zasebnega, in so klientom dostopni
samo samoplačniško v zasebnih psihoterapevtskih ambulantah, od katerih nekatere
delujejo v okviru nekaterih visokošolskih ustanov (npr. Teološka fakulteta,
ljubljanska izpostava dunajske Univerze Sigmunda Freuda), nekatere v okviru
strokovnih združenj in nekatere zunaj takih okvirov. Izobraževanje za
psihoterapijo poteka na visokošolski ravni v dodiplomskih in podiplomskih
programih, temu pa sledi večletno usposabljanje ob delu s klienti pod
mentorstvom izkušenih učiteljev-praktikov. V okviru strokovnih združenj se
zagotavlja strokovni in etični nadzor, vendar ne sistematično, ker področje ni
zakonsko urejeno. Individualna psihoterapija poteka večinoma v obliki pogovorov
s klientom, ki ima težave sam s sabo in z drugimi, tako da se postopno
spremenita njegovo doživljanje in ravnanje, s tem pa tudi njegovi odnosi z
drugimi, v smeri njegovega »opolnomočenja«
in izboljšanja kakovosti življenja – sam naj bi postopoma prevzel vajeti
svojega življenja v svoje roke. Psihoterapevti si prizadevajo, da bi bila
njihova dejavnost tudi pri nas priznana kot poklic in da bi se lahko
zaposlovali tako v javnem zdravstvu kot zunaj njega, npr. v socialnem varstvu,
na področju vzgoje in izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva,
športa, zdraviliškega turizma idr.
Temu nasprotuje večina ali
vsaj glasnejši del psihiatrov in kliničnih psihologov, zaposlenih v
zdravstvenih ustanovah. Psihiatri zdravijo duševne motnje na način, ki je
običajen v medicini. Začne se z diagnostičnim postopkom, v katerem se skuša čim
bolj natančno ugotoviti značilnosti motnje in ki se konča z diagnozo, to je,
uvrstitvijo motnje v določen predalček klasifikacije motenj in z njenim
poimenovanjem. Zdravnik-psihiater potem predpiše ustrezno terapijo, ki je po
pravilu medikamentozna in se po potrebi kombinira s hospitalizacijo, včasih pa
tudi s psihoterapijo. To slednje je odvisno od narave motnje, psihiatrovega
interesa, pa seveda od kritja stroškov. Klinični psiholog sodeluje predvsem v
diagnostičnem postopku tako, da z uporabo psiholoških testov prispeva k
ustrezni diagnozi, ki jo postavi psihiater. Tudi klinični psiholog, zaposlen na
kliniki za duševne bolezni, lahko izvaja psihoterapijo, če ga zanima, če se je
usposobil za to dejavnost in če to dopuščajo organizacijski pogoji.
Čému pravzaprav
nasprotujejo psihiatri in klinični psihologi? Mar ni nerazumno nasprotovati
uzakonitvi poklica psihoterapevta z jasnimi izobrazbenimi pogoji, načinom
delovanja, strokovnim in etičnim nadzorom? Samo na ta način bi se znebili
nestrokovnih kvazi-psihoterapevtov in dovolili samo delovanje psihoterapevtov,
ki ustrezajo zakonsko določenim pogojem.
Po zdravi pameti bi kot
državljan z odprtimi rokami pozdravil pojav in razvoj psihoterapevtskega
poklica, saj so potrebe po psihoterapevtskih storitvah velikanske. Psihiatri in
klinični psihologi jih ne zmorejo obravnavati poleg svoje običajne dejavnosti.
Na široko bi temu poklicu odprl vrata v javne zdravstvene ustanove, da ljudem
ne bi bilo treba teh storitev še dodatno plačevati iz svojega žepa poleg
prispevka za zdravstveno zavarovanje. Kako torej razumeti odpor do take ureditve?
Gre res za bojazen pred tem, da bi psihiatri in klinični psihologi morali s
psihoterapevti deliti omejena sredstva zdravstvenega zavarovanja? Saj bi lahko
skupaj s psihoterapevti pritisnili na zavarovalnico, da odobri nove storitve!
Če lahko odobri to ali ono najnovejše slikanje možganov, zakaj ne bi odobrila
psihoterapevtskega pogovora kot zdravstvene storitve?
S kakšnimi argumenti
nasprotujejo uzakonitvi tega poklica?
V resnici so argumenti
psihiatrov in kliničnih psihologov protislovni. Po eni strani trdijo, da je
psihoterapija terapija, torej zdravljenje, in sodi v zdravstvene ustanove; ni
prav da se izvaja »divje« zunaj njih. Za psihoterapevte zahtevajo medicinsko izobrazbo, ko psihiatrična
stroka sama uvideva, da to, kar zdravi, niso “bolezni” ampak “motnje”, jim
torej priznava drugačen status kot boleznim, ki majo telesne vzroke. Po drugi strani pa trdijo,
da psihoterapija ni poklic ampak zgolj dejavnost, s katero se tako ali tako
ukvarjajo tudi psihiatri in klinični psihologi in torej ni potrebe ne le po
sodelovanju psihoterapevtov ampak sploh ne potrebe po tem poklicu. Psiholog
(neklinični) bi v tem zaznal težnjo po prisvajanju dejavnosti pomoči ljudem v
duševni stiski, po nadzoru drugega, po izganjanju rivala, in/ali njegovem
izničenju oziroma zanikanju njegovega obstoja. Psihoterapija je bojda zgolj
dejavnost, ne poklic. To je hudo samozavestno oblastno naziranje in očitno
zanikanje realnosti. Psihoterapevti obstajajo, sprejemajo kliente, jim pomagajo
k boljšemu življenju; dopolnjujejo delo psihiatrov in kliničnih psihologov pri
težavah, ki jih oni ne obravnavajo.
Psihoterapija ni samo
dejavnost, je poklic. Dejavnost je delo ali delovanje na določenem področju.
Cepljenje je ena od zdravstvenih dejavnosti. Ne obstaja pa poklic »cepilec«.
Poklic je dejavnost, za katere opravljanje je potrebno posebno, v našem primeru
visokostrokovno
znanje, pridobljeno s šolanjem, usposabljanjem; ki se izvaja redno in
sistematično; ki se mora odvijati po določenih strokovnih in etičnih merilih;
in je plačana. Pripadniki določenega poklica se običajno povezujejo v poklicna
društva ali združenja, ki zagotavljajo strokovni in etični nadzor njihovega
dela. Zavezani so k stalnemu poklicnemu izpopolnjevanju, osveževanju znanja.
Vse to že danes obstaja na področju psihoterapije pri nas. Psihoterapevt je
poklic povsod v razvitih deželah, le pri nas ni zakonsko priznan in reguliran,
čeprav psihoterapevti dejansko opravljajo svoje delo tako kot tam, kjer je
zakonsko priznan.
Psihoterapija ni samo
poklicna dejavnost, je tudi veda o tej dejavnosti; je kritična raziskovalna
samorefleksija praktične psihoterapije; veda, ki se raziskovalno razvija in
poučuje na ravni visoke šole ali univerze (pri nas na Teološki fakulteti in
izpostavi Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ki izvaja 5-letni študij). Raziskovalci te vede, ki so
hkrati psihoterapevti-praktiki, izmenjujejo izkušnje na strokovnih srečanjih in
kongresih; izdajajo od leta 2007 znanstveno strokovno revijo Kairos. Slovenska psihoterapija ima torej vse potrebne sestavine
posebne vede.
Kako dolgo si bomo še
zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska
dejavnost; da obstajajo strokovno ustrezno usposobljeni poklicni psihoterapevti
in da se razvija psihoterapevtska veda? Čakamo, da država to uvidi in uzakoni.
