Še ena o stari pameti: o one za avtocesto

Če hočeš z avtom na avtocesto potrebuješ tisto reč. Nalepko. Nalepko sem moral vedno postrgati dol, da sem lahko prilepil novo. Kar nekaj zafrkavanja. Ampak zdaj ni več nalepk. Eto, zazdelo se mi je, da je zdaj prišel tisti čas, ko je treba kupit novo one, ne nalepko ampak tisto, ki je tako kot nalepka, čeprav ni nalepka.

Svoj današnji sprehod bom namenil nabavi te reči. Tam moraš potem navesti pravilno številko tablice. Če se zmotiš, nastanejo strašne komplikacije. In jaz sem se enkrat že zmotil. Na moji tablici so črke VN, mislim, da ni NV, in številke 579. Enkrat sem jih nekje že navedel v obranem vrstem redu. Potem sem si rekel: ne obratno, po vrsti. In od takrat naprej, si vedno rečem: "Po vrsti: 5, 7, 9." Liha števila po vrsti, razen 3. Enka itak ne šteje, ena ni nobena. In je v redu, 579. Grem v avto po prometno dovoljenje. Tam piše LJ NV 579. Ej, NV ne VN. A vidiš! Pa sem si takrat rekel: "NV kot N-o-V." Nov avto, ne. Od takrat je pa že veliko let in avto ni nov.

Dan je lep, sončen, ravno prav, da se podam do pumpe - Petrolove bencinske črpalke se reče lepo po slovensko. Ni daleč, kak kilometer po zaviti bližnjici. Ko sem na pol poti, me preblisne: Kaj bom rekel? Kako se reče tisti reči? Nalepka. Pa dobro, je nalepka, ampak zdaj ni več nalepka. Kako se zdaj reče? Tema.

Če me ubiješ, ne vem, kako se reče tisti reči. Nalepka, nalepka, nalepka. Neeee. Ni nalepka. Če boš rekel "nalepka", te bo tisti tip čudno pogledal in potem vsiljivo poučil: Gospod, zdaj ni več nalepk, zdaj - kaj zdaj, kaj bo rekel? Vem, da ni več nalepk, saj nisem butelj. Saj sem informiran. Kako naj se izmažem? Mogoče bi vprašal koga zunaj, pred pumpo, preden grem noter. Kaj mu bom rekel? Saj si totalno otročji, saj ti grejo misli po glavi kot petletnemu otroku, ki ga je ata poslal po cigarete. Kaj bom rekel gospodu? Deset Zeta, deset Zeta... No, kaj bom rekel tistemu, ki je ravno dotočil in gre plačat? Gospod, a se tukaj dobijo na-, na-, nale- ... ? In potem me bo oni prekinil in rekel: Aja, mislite... Kaj?

Nezadržno se približujem pumpi. Valeta! Valeta! Včeraj je hčera razlagala, da bo ta mala, to je vnukinja, imela valeto. Da mora za valeto imeti obleko. Da najprej ni hotela nič slišati o tem, ker ona bo imela trauzerce, to je tiste široke kaki hlače s po tremi žepi po vsej dolžini vsake hlačnice. Za klešče in šraufencigarje. Ona ni kot tiste njene brezvezne sošolke, ki se že šminkajo. Ampak zdaj bi vseeno obleko, tako dolgo, do tal. Za valeto. Valeta! Valeta!

Kaj bom rekel? Ne morem reči "valeta". Pred vrati pumpe me preblisne: Vinjeta! Vinjeta! Heureka! Pred šalterjem mrtvo hladno zinem: eno vinjeto bi. Kakšno? Benti, kakšno? Za avto. Mislite, osebni avto? Ja, ja, osebni, ja, seveda. Doma poguglam in se poučim.

Letna e-vinjeta velja eno leto od izbranega datuma. Primer: letna e-vinjeta z izbranim datumom 15. januarja 2023 bo veljala do vključno 15. januarja 2024. Lahko se odločite za takojšnjo veljavnost ali pa za začetek veljavnosti določite kateri koli dan do 30 dni vnaprej od vključno dneva, ko opravljate nakup.

Ona za šalterjem je rekla, da mi sedanja VINJETA* - Vinje, to je tista vas nad Dolskim, Vinje, Vinje - velja do 3. februarja. To pomeni, da se jaz ne bom odločil za takojšnjo veljavnost ampak za veljavnost od 3. februarja 2024 do 3. februarja 2025 - inclusive. Ne "kateri koli dan do 30 dni vnaprej do vključno dneva, ko opravljam nakup". Tega ne razumem, ampak mislim, da bo zdaj vseeno v redu. 3. februar, sveti Blaž, moj patron, moj god. Si bom zapomnil.

Slutim, da se mi bo drugo leto v pamet mešalo Dolsko. Dolsketa, disketa...

*Vinjeta, franc. vignette, znamkica z državnim žigom, ki potrjuje plačilo kake takse; v našem primeru gre za virtualno znamkico, ki je ne vidiš, samo plačaš, ampak deluje, če se nisi kaj zmotil.

Pater Anselm Grün o tolažbi

 Od časa do časa kupim nemški tednik Die Zeit, klasičen zajeten časnik z jasno ločenimi rubrikami na širnih plahtah. V drugi letošnji številki je članek patra Anselma Grüna, nemškega benediktinskega meniha, ki je po študiju teologije, filozofije in ekonomije postal ekonom opatije v Münsterschwarzachu in vodil okoli 300 uslužbencev v več podjetjih tega samostana. Tudi v slovenščino je prevedenih nekaj njegovih knjig (izdal jih je okoli 300), ki so priljubljeni vodniki skozi življenje. Obiskal je tudi Ljubljano; poslušal sem eno njegovih predavanj. Mož mi je všeč, ker ni pobožnjakar, ampak ga odlikuje zelo stvaren, prizemljen in sodoben odnos tudi do duhovnih vprašanj. Tudi v tem članku jasno izrazi svojo vero: "Kot kristjan in menih verujem v Boga kot "Boga vse tolažbe"". In vendar pred tem izpove občutje, ki ga od predanega vernika ne bi pričakoval. Pričakoval bi, da bi potrtim in žalujočim, potrebnim tolažbe, svetoval, naj se v molitvi zaupajo Bogu, naj še bolj redno in dosledno izpolnjujejo svoje verske dolžnosti in upajo, da jih bo Bog uslišal in potolažil. Sicer pa jih čaka večna tolažba na drugem svetu. Nič takega.

"Kaj je tolažba? Tolažiti ne pomeni pomiriti, vzbuditi ceneno upanje, bežati pred bolečino, ampak v njej vzdržati. Kot duhovniku, ki skrbi za duše, se mi zdi popolnoma napačno, če žalujoče tolažimo z upanjem na onstransko življenje. Ljudje, ki so v stiski, potrebujejo tolažbo tu in zdaj. Ni dovolj, če jim rečemo, naj zaupajo v Boga. Take pobožne fraze služijo pogosto samo temu, da z njimi prikrijemo, da ne vemo, kaj reči, in da bi se najraje izognili trpečemu. Toda bolečine ne moremo ne preskočiti ne lajšati z razumskimi argumenti."

Kaj torej? Pater sam je doživljal stisko žalujočega ob svojem bratu, ki mu je po petdesetih letih zakona umrla žena. Bilo je dovolj, da je bil ob bratu, razumevajoč in brez besed. Samo prisotnost razumevajočega človeka pomaga, človeka, ki posluša, prisluhne bolečini. 

Tudi pater sam je žaloval. Ugotovil je, da mu pomaga, če se posveti drobnim radostim vsakdanjega življenja: prisluhne ptičjemu petju; se ukvarja s psom; kaj dobrega poje; si po jedi privošči dremež; vzame v roke knjigo; uživa v tihoti svoje celice. 

Žalost je naše čustvo; je del nas. Sprejeti jo moramo in živeti za trenutek v skladu s samim seboj in svojimi čustvi, mislimi in nagnenji. 

Nekaj zadnjih akvarelov in gvašev

 

Toško čelo, dec. 2023, akvarel

Brinje, dec. 2023, gvaš

Marezige, sept. 2023, gvaš

Izola, sept. 2023, gvaš

Barje, dec. 2023, akvarel

Aktualno: Vhod v Križno jamo, 2018, akvarel