12 februar 2024

O OSAMOSVOJITVI KOT INTIMNI OPCIJI IN NATEGU

Z zanimanjem sem prisluhnil nedeljskemu intervjuju (TV SLO1 11. 2. 2024) Jožeta Možine z igralcem in pesnikom Tonetom Kuntnerjem. S Kuntnerjem sva približno ista generacija; tri leta je mlajši od mene, osemdesetletnik. Živela sva v istem času, preživela iste njegove premene. Moram reči - z nekaj zadržanosti - da me je med intervjujem očaral: mladosten, svež, pristen, popolnoma pri sebi. Verzi, njegovi in Prešernovi, so, s Cankarjevimi izreki vred, kar žuboreli iz njega in se prelivali v pogovorno prozo. Profesionalna, a vendar povsem naravna dikcija in modulacija glasu - pogovor je bil tudi igralska predstava, uprizoritev. Pa ne mislim nič slabega, igralec ni igral; ni bil ponarejen; bil je, kakršen je, in bil je zanimiv.  In prav je, da smo z njim ponovili nekaj lepih stihov o domovini in srcu. Tudi njegovi poudarki moralne narave in karakterne presoje so bili pravi: čast, dostojanstvo, ljubezen ne sovraštvo, domoljubje. Kot ima kmečki voz štiri kolesa, dve desni in dve levi, tako mora tudi država in državna politka imeti vsa ta kolesa, da dobro vozi. Ni pomembno, ali je človek desni ali levi; človek bodi v ospredju, ne politika.

V pogovoru sta z voditeljem po kronološkem redu prišla do obdobja protestov na Roški in do osamosvojitve, "zvezdnega trenutka", ko smo Slovenci doživeli "nasmeh zgodovine". Žal se - po mnenju obeh sogovornikov - tega nasmeha niso vsi razveselili. Nekaterim to ni bila "intimna opcija", drugim je bila "osamosvojitev nateg" in vsi ti so potem še nasprotovali muzeju osamosvojitve: "skrunitev svetinj", "ukinitev narodne identitete" itd. Kako je s tem?

Rad bi, da bi pesnik razumel in sprejel naslednje razloge za stališča, ki jih ima za individualno in socialno patologijo. 

1. Intimna opcija. Sem Slovenec, po obeh starših. Moj materni jezik je slovenščina. V tem jeziku mislim, sanjam, govorim, berem, pišem, tudi zahtevne reči. Vse življenje živim v Sloveniji. Bil sem v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah. Sporazumeval sem se v "srbohrvaščini", kot se danes s tujci v angleščini. Povsod sem imel kolege, tudi prijatelje. "Južnjaki" zame niso (bili) manjvredni ljudje. Na Jugoslavijo sem bil ponosen: bila je - v moji tedanji zavesti - model kozmopolitskega sožitja, država šestih republik, petih narodov, štirih jezikov, treh ver, dveh pisav in enega vodje, ki se je z belo ladjo vozil po svetovnih morjih. Bil pa sem proti "skupnim jedrom". Potoval sem tudi v precej evropskih dežel, kjer sem prav tako navezal stike s kolegi. Kadar sem se s potovanj vračal v Ljubljano, sem čutil, da prihajam domov. Tudi ganilo me je, ko sem stopil z vlaka in zakoračil po ljubljanskih ulicah. Tu je moj dom. Ta občutek je zame domoljublje. Zadevne deklaracije si lahko tisti, ki jih imajo radi, zataknejo za klobuk in narodne kokarde pripnejo na zavihek. 

Pred razpadom Jugoslavije je bila moja intimna opcija jugoslovanska konfederacija - zveza neodvisnih držav z nekaterimi skupnimi službami. Samostojni državi Sloveniji nisem bil naklonjen, 1. ker sem se bal, da bo državni aparat (vojska, policija, 20 ministrstev itd.) žrl denar, ki bi ga sicer lahko namenili za družbene službe. 2. Nikoli se ne bomo z Avstrijci, Italijani in Madžari in drugimi Evropejci sporazumeli tako, kot smo se s slovanskimi sodržavljani. 3. "Naša" jugoslovanska obala ni merila le 40 km. 4. Folklorna skupina Tineta Rožanca je mojstrsko obvladala vse jugoslovanske plese in nastopala po svetu, zdaj plešejo polko in valček v irharcah na domoljubnih proslavah. Naj ne omenjam drugega kulturnega sodelovanja, gledališča, filma. - Šele, ko je postalo jasno, da bi nadaljevanje Jugoslavije pomenilo srbsko hegemonijo, sem uvidel, da je samostojna država boljša opcija. Toliko o intimni opciji.

2. Osamosvojitev kot nateg. - Ne mislim, da je bila osamosvojitev "nateg", razumem pa, zakaj nekateri mislijo tako. V propagandi za osamosvojitev niso omenjali, da ta ne pomeni samo, da bomo imeli samostojno državo, ampak tudi, da bomo iz socializma osemdesetih let, ki je bil precej mehkejši kot režim pred njim (in ga generacija danes vplivnih novinarjev kuje v zvezde kot nekakšen razsvetljeni absolutizem in boljšo demokracijo, kot je sedanja), padli v turbo kapitalizem prvobitne akumulacije kapitala - lastinjenje ali - s pravo besedo - prilaščanje oziroma krajo družbenega premoženja, ki jo je spremljalo neovirano grobo izkoriščanje zaposlenih, prekarnost zaposlitev, nezaposlenost itd.  - vsem, mislim, da tudi Kuntnerju, dobro znani pojavi. Tudi toliko opevana demokracija je zgolj najboljša opcija med slabimi (Churchill) - judovska šola, ob kateri se nam kolca po enostranskarskem sistemu, ko so se o pomembnih rečeh zmenili v "modrem vodstvu", nam so pa prizanesli s prepiri. Res je "vse politika", a vendar ni treba, da bi prepirljiva politika v človekovem življenju zavzela ves prostor in prodrla v vse prostore, cerkev, šolo, stadion, Triglav. Bili smo prvi na Balkanu po razvoju, zdaj smo prvi v Evropi po korupciji.

3. Muzej osamosvojitve. - Muzej osamosvojitve, kakršen je že deloval in je bil ob zamenjavi oblasti pridružen Muzeju novejše zgodovine, ni bil muzej osamosvojitve ampak muzej samozvanih osamosvojiteljev. Za osamosvojitev je glasovalo več kot 90 odstotkov državljanov jugoslovanske republike Slovenije. V osamosvojitvenem boju z JLA so sodelovale enote Teritorialne obrambe s poveljstvi (ne samo manevrska struktura) in enote Ljudske milice s poveljstvom. Ustanavljanje nove države in diplomatska prizadevanja za priznanje je vodilo tedanje državno vodstvo s predsednikom Kučanom na čelu. V Jugoslaviji je svojo besedo zastavil Drnovšek. Kot zagovorniki posebnega muzeja osamosvojitve pa so se korporativno posedli pred kamere samozvani "pomladniki". To pomeni, da si je skupina nedvomnih protagonistov osamosvajanja, a ne edinih protagonistov temveč le njihovo desno krilo, prilastila osamosvojitev in muzej, ki naj bi hranil njene dokumente in jo predstavljal.

Za pravično presojo ni dovolj srce, ki bije za domovino. Potrebno je upoštevati celovito sliko in biti nepristranski. Tu je sogovornikoma v nedeljskem intervjuju spodletelo. Pesniku bi človek spregledal zanos, zgodovinarju pa ne pristranskosti. -

Še nekaj: Normalni državi in stranki je dovolj, da so državljani lojalni. Samo totalitarna država ali stranka, hočeta videti človeku v srce. Koga briga, kaj je bila intimna opcija kogar koli in čigavo domoljubje je "pravo".

11 februar 2024

ZA SPODOBNO DRŽAVO

Torej vendarle navajanje Prešernovega verza o sužnih dnovih (glej prejšnjo objavo) ni bilo zgolj priložnostno nostalgično leporečništvo ampak resen Delov poziv k uporu tu in zdaj; ta pravemu, pri katerem zastavimo vse in tvegamo, da nas bo po njem pokrila črna zemlja. Upor proti komu ali čemu? Odgovarja Markeš (Delo SP, 10. 2. 24): v svetu ob aktualnih vojnah "... proti napihovanju evropske in ameriške vojaške industrije in kapitala" (Ukrajina, Gaza); pri nas "proti razgrajevanju javnega zdravstva", proti lobijem "v ekološkem razgrajevanju celih regij" (Anhovo); proti spregi politike s kapitalskimi centri moči (Litijska). To je "proti", kaj pa "za"? Odgovarja Žerdin: "ne" odmiranju države in vitki državi! "Prihodnost skupnosti zahteva novo državotvornost", krepitev države; ponovno vzpostavitev ravnovesja med stebri oblasti, za "delujočo umno državo, ki ne bo plen strankarskih nomenklatur." Te cilje upora lahko samo podpišem. (Črna zemlja me tako ali tako čaka.)

Imam le dve pripombi. Upiramo se torej proti pojavom. Ti imajo sicer svoje nosilce (vojna industrija, centri moči, lobiji ipd.). Da bi Črtomirov meč vedel, kam udariti, bi morali biti ti, v katerih suženjstvu živimo, jasneje določeni. Kako naj se uprem Netanjahuju, ki bi ga zdajle pihnil, če bi ga mogel? Pa Putinu? Kako naj se uprem napihovanju ameriške ali kake druge vojne industrije? Mogoče tako, da glasujem proti nabavljanju orožja za slovensko vojsko? Kakšna vojska bo to? Torej proti vojski? Kdo razgrajuje naše javno zdravstvo? Zasebni zdravniki? No, tu so tarče jasneje vidne. Naj se spravim kar na svojega zasebnega zobozdravnika, ki mi je edini res uredil zobovje, ko so me v javni ordinaciji naročali na datume po moji možni smrti? Kateri lobi vzdržuje tisto prekleto cementarno, ki ji strežejo zasužnjeni Anhovčani?

Še nekaj mi ni jasno. Markeš se sprašuje, ali bo "širšo logiko" sprege med kapitalom in politiko mogoče zlomiti brez vojne. Torej je vojna dobrodošla, da se naredi red? Zadnjo svetovno vojno so naši fantje izkoristili za socialistično revolucijo in pometli s sprego med (meščansko) politiko in (zasebnim) kapitalom, da bi z vsem kapitalom upravljala ena stranka. To se je imenovalo "ljudska demokracija". Potem je bil v svetu nekaj časa mir - razen sovjetsko-ameriških vojn v Koreji in Vietnamu. Pri nas pa smo imeli zgledno javno zdravstvo, šolanje, socialo zastonj in vse drugo poceni, kar se je dobilo. In eno v redu neposredno demokracijo brez države. Takrat ni bilo problema v samoupravni interesni skupnosti za gradbeništvo v Tomačevem izglasovati pravo traso kanala. Bi to ponovili?


07 februar 2024

MANJ STRAŠNA NOČ...

Na fejsbuku sem oni dan objavil spodnjo zabavljico; naj bo še tukaj.

Naslovno stran današnje SP Dela prekriva namesto običajne fotografije verz iz Prešernovega Krsta "… manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!" Kaj pomeni ta izpostavitev slovitega verza v osrednjem slovenskem časniku dandanes?
Mogoče je njen razlog zgolj priložnostne narave. Bliža se praznik, Prešernov dan, pa to označimo tako, da na izpostavljenem mestu v prilogi časopisa, ki običajno in hvalevredno odmerja veliko prostora kulturnim temam, ponatisnemo sloviti verz, ne da bi o njegovi vsebini posebej razmišljali. S pesnikovim sporočilom se menda vsi strinjamo: bolje je umreti v uporu, kot trpeti v sužnosti. Upor proti komur koli ali čemur koli je takorekoč v naši narodni biti. Ker smo se uprli, smo. Samo omenim, da se Črtomir ni držal te maksime in se je pokoril - komu ali čemu in iz kakšnega razloga, ni tako pomembno. Obstajata tudi sladka odpoved in sužnost, ki se imenuje prostovoljno služenje.
Zalotil sem se, da sem vse doslej Prešernov verz nepozorno in napačno bral: "manj strašna … KOT so pod svetlim …" Pravilno je: "… KO so…" To je pa bistvena razlika. Moje napačno branje bi pomenilo, da je prvo pač manj strašno KOT drugo. Pravilno besedilo pa pravi, da je bolje umreti v uporu, KADAR smo zasužnjeni. Ko so sužni dnovi, se uprimo, četudi bomo verjetno v boju poraženi končali v črne zemlje krilih.

Ker je besedilo s tem pomenom objavljeno danes v osrednjem časniku, zveni kot ugotovitev stanja in poziv. ZDAJ so pri nas pod svetlim soncem (nekoliko zastrtim z meglicami) sužni dnovi! ZDAJ se je treba upreti. Se zavedate, Slovenci?
V čigavi sužnosti smo? "Jugoslavije ni več!". Torej bizantinska sužnost odpade. V sužnosti faraona Janzesa I? Ta ni prišel ponovno do oblasti. Bruslja in EU? Orban čuti to sužnost; Britanci so ji ušli. Ali jo čutimo tudi mi? NATA? Podpisuje se peticija za izstop, za f..k NATO. Ker pozivu na naslovnici sledi uvodnik s kritiko strankokracije, je mišljena morda suženjska podvrženost stranki, ki si domnevno lasti preveč oblasti. Ali pa, nasprotno, suženjsko služenje vladi in samostojni (!) državi? Tudi te imamo že dosti, ker ni druga Švica. Morda - še bolj daljnosežno - smo sužnji zasebne lastnine proizvajalnih sredstev in kapitalizma. Ta razlog za revolucionarni upor poznamo in je vedno aktualen. Po takem uporu gre nato iz osvoboditve do osvoboditve.

Skratka, vznemirjen sem in ne vem, kako naj se obrnem. Precej star sem že in mogoče je res tam manj strašno kot trpeti to sužnost pod svetlim soncem. Katero sužnost?

*
"Umrimo zdaj kar vsi za to! Nikoli nič drugega kot samo umret hoče ljudstvo."- L-F. Celine

PO ČRNI GORI (4)

  5 . dan: Budva - Cetinje - Lovćen - Njeguši - Kotor - Budva Zjutraj smo se od recepcije Slovenske plaže vzpeli po serpentinah v smeri pro...