SAMSKOST IN KOREKTNOST

V Nedelu, nedeljski izdaji časnika Delo, je bil 18. 8. 24 objavljen članek novinarke Katje Cah z naslovom Naraščanje samskosti: V odnosih smo vse bolj površni in nepotrpežljivi. V članku so, delno dobesedno navedeni delno povzeti, intervjuji s tremi govorci, "z Evo Mihalinec, mag. sociologije, ki je prav na to temo diplomirala in magistrirala, psihologom dr. Andrejem Perkom in psihiatrom dr. Matjažem Lunačkom." V intervjuju z dr. Perkom je posebej poudarjena in ponovljena v posebnem okencu izjava, ki je bila nato ponatisnjena še v rubriki "Beseda ni konj". Potem je zaokrožila po socialnih omrežjih. Če hočem o tem razpravljati, jo moram ponatisniti tudi sam:

»Pogosto citiram dr. Janeza Ruglja, ki je izjavil, da je samskost celo najhujša psihiatrična diagnoza. Pretežno samski človek namreč nima možnosti, da se oblikuje kot spodobna osebnost.«

Dr. Perko v nadaljevanju pravi, da se človek "lahko primerno izbrusi šele v odnosu ob partnerju, ko lastne potrebe včasih daje na stran in se prilagaja. Prav zato ne more vedno delovati po načelu ugodja, ki je sicer značilno za našo dobo..." Pojasni, "zakaj to ne velja za določene duhovne poklice, ko posamezniki v celibatu ob sebi nimajo partnerjev ... denimo duhovniki in nune ..." Samskih je po njegovem mnenju toliko predvsem "zaradi nezrelosti moških" in "negativnega feminizma ... ki ne priznava različnosti med moškim in žensko, kar zadeva našo naravo, možgane in čustvovanje" in ki se kaže v tem, da v odnosu prevzemajo vajeti ženske in "moškega kastrirajo"; ta pa se z žensko ne bode, ampak se raje umakne, tudi v alkoholno ali drugačno omamo. Poleg tega družba spogledovanje in zapeljevanje razglaša za spolno nadlegovanje, "kar je grozno". Celoten članek sem prebral z zanimanjem, saj je v okviru dnevnika, ki ni strokovno glasilo, dobro predstavil razpon problematike in različnih mnenj.

Na Perkovo izpostavljeno izjavo se je na FB odzvala psihoterapevtka, gospa Katja K. Knez Steinbuch. Navedla je, da gre za skrajno neprimerno stališče, ki bi ga morala obravnavati psihoterapevska zbornica, ki je še ni, in bi bila njena ustanovitev nujna prav za obravnavo takih stališč. "... ljudje ... se ob tako neprimernih izjavah lahko počutijo ponižane, slabe, nevredne, ne dovolj dobre, čudne... In kaj če ta izjava najde človeka ravno takrat, ko je že v močni stiski in ga potisne še globlje? Globlje v depresijo, globlje v samomorilnost?! Kdo bo odgovarjal potem?" Mediji naj bi se zamislili, da je to škodljivo za ljudi v stiski; država naj bi se zavedela, da mora zaščititi ljudi in to področje zakonsko urediti. "Ker moramo zaščiti ljudi!" (Za zakonsko ureditev psihoterapije sem se že javno zavzel.)

Razvila se je razprava, v kateri je večina izrecno ali z všečki podprla psihoterapevtinjo in obsodila Perkovo izjavo. Nekateri so pri tem napisali, da je bila izjava vzeta iz konteksta. Oglasila se je tudi neka novinarka, ki je zapisala, da se izjava nanaša na osebe, ki do 40. leta niso oblikovale nobenega odnosa. Psihoterapevtka je odgovorila, da prav zato te osebe potrebujejo še več miselnih objemov, še več ljubezni in varnosti, ker so to nekje izgubile, jim je to nekdo vzel in si zato ne upajo stopiti v odnose. Nikakor pa si ne zaslužijo dodatnega obsojanja s strani medijev, ki sicer objavljajo tudi dobre in spodbudne zgodbe. Novinarka je odgovorila, da bo pri globoko depresivnem človeku že manj dramatična izjava sprožila poslabšanje in opozorila, da je na drugem mestu v istem časniku ločena družina označena za "invalidno". To bi lahko pomenilo, da se je težko izogniti negativnemu poimenovanju ne-dobrih ali ne-idealnih pojavov in jih poimenovati pozitivno. (Kar je slabu, nej dobru.)

Potem sem se oglasil še sam. Menil sem, da Perkova izjava vsebuje predpostavko "zdrave" ali "razvite, oblikovane" osebnosti, kar dolgotrajno samska oseba, po njegovem, ni. Vprašal sem, ali zavračanje te izjave pomeni zavračanje vsakega kriterija zrele ali razvite osebnosti. "Je normativnost zastarela? Manj obsojanja - več razmišljanja!" Ta zadnji stavek je ujezil psihoterapevtko, ki je odgovorila, da je, če skrajšam, Perkova izjava vsestransko "toksična". Poudarila je: "Partnerstvo ne sme in ne more biti vrhunec zivljenja. Lahko je pomemben in ključen mejnik na poti k zrelosti, ni pa zrelost sama… še več, zrelost mora doseči vsak posameznik, da lahko sploh gradi varne odnose." Perko ni izjavil, da je partnerstvo "vrhunec življenja", nasprotno, izjavil je, da je sredstvo dozorevanja, v njem se človek obrusi; je pa izjavil, da, na primer, duhovništvo, to je življenje brez (spolnega) partnerja, predpostavlja zrelost. Knez Steinbuch piše: "Zrelost mora doseči vsak posameznik, da lahko gradi varne odnose". Iz tega sledi, da je "graditev varnih odnosov" cilj, zrelost pa predpogoj za dosego tega cilja. Skratka, iz vsega sledi, da je tako Perku kot Knez Steinbuchovi pomembno, da ljudje gradijo dobre odnose, prvemu, da se v njih obrusijo, drugi, ker so sami po sebi nekaj dobrega. Kdo jih postavlja na piedestal, ali je prej kura ali jajce, niti ni pomembno.

Perko navaja Rugljevo izjavo (Rugelj je umrl 2008). Izjava je vzeta iz konteksta. Kontekst je trojen: vzeta je iz celote intervjuja; vzeta je s področja urejanja odvisnih od alkohola in "zaležancev", kot jih je imenoval dr. Rugelj; vzeta je iz drugega časa. Ti konteksti so zamolčani. Izjava je groba in netočna: "samskost po 40. letu" ni uradna psihiatrična diagnoza. Je pa v izjavi pojmovana kot osebnostna pomanjkljivost, češ da je samo človek v partnerskem odnosu polna osebnost (recimo raje tako kot "spodobna", čeprav danes ni odveč opozoriti na spodobnost, saj jo primanjkuje). Ta izjava je iz nekega specifičnega konteksta posplošena s poudarjeno objavo, da bi bila splošna orientacija, kar ne more biti. Ta izjava ni "uporabna" kot orientacija običajnemu bralcu. Morda je res "udarila" na patriarhalno ali pa na marketinško žilico kakega urednika. Izjava iz tega razloga ne sodi v Delov cvetober. Perko pa je rekel, kar je rekel, in prav je, da je objavljeno - brez cenzure.

 

Ob vsem tem ostajata zame odprti dve vprašanji: 1. Kaj pomeni zatrjevanje, da lahko neka izjava, objavljena v časopisu ali drugem mediju, koga prizadene in kaj torej storiti, in 2. Ali nisem morda sam s kako javno objavljeno izjavo koga prizadel in ga pognal v samomor, in kaj to pomeni za moje nadaljnje pisanje? Ali sem koga "potisnil predaleč"?

1. O besedah, ki prizadenejo. - V splošnem se mi zdi, da objavljamo, kar objavljamo, da bi koga "prizadeli"; da bi se ljudje zamislili, da bi v njih in svetu kaj premaknili. Sam sodelujem v polemikah in - ja, včasih me kaj prizadene. (Je ga. psihoterapevtka pomislila, da me je morda prizadela? Kaj ve o duševnem stanju "poodmaklog" starca?) Vživimo se v malo starejšega, še vedno samskega fanta (ali dekle), ki prebere tele besede "Naraščanje samskosti: V odnosih smo vse bolj površni in nepotrpežljivi" (ja, to je naslov članka v Nedelu). "Res je, da sem samski, ampak jaz nisem nič površen, nisem nepotrpežljiv. Doma vse pospravim, vse natančno pomijem in obrišem, tudi za spodnjimi robovi posode. Še mami je zadovoljna. Zelo sem potrpežljiv, že toliko let prenašam to k----vo življenje, čeprav je vedno isto in ni nič iz njega. In zdaj me bojo še po cajtengah zaj----val... saj res ni za žvet..." Itd. Kaj če človek v takem razpoloženju naleti na Sartra in prebere, da "so pekel drugi", in da je "življenje gnus" ali na Camusa, ki pravi da živimo v absurdu, saj je življenje nesmiselno. Naj ne omenim romanov, ki dokaj podrobno opisujejo nesrečnike, ki si vzamejo življenje. Kaj naj s temi izjavami, ki lahko človeka "potisnejo na rob in še globlje"? - Vennn! Črtati! Prepovedati! Mar res?

To je izvir "politične korektnosti", ki preureja starodavne pravljice (Dostojevskega se še ne upa) in ki meče iz službe "nekorektne" univerzitetne profesorje (v ZDA). Tej "korektnosti", tej vseobsegajoči ljubezni in prizanesljivosti, ki preti zatreti vso pestrost življenja in kastrirati vso moškost v imenu reševanja duš, sem gorak. Če se do štiridesetega leta nisi spravil stran od matere - brco v rit. (Najbrž bom izginil prej, preden bo ustanovljena psihoterapevtska zbornica, za katere člana itak nimam kvalifikacij, zato si upam.)

2. O moji krivdi. - V nekem svojem zapisu, objavljenem v taistem, zgoraj omenjenem časniku, sem bil med drugim zapisal:

... smo sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena.

Ta stavek bi človeka, ki premišlja, da bi storil samomor, vsekakor utrdil v njegovi nameri, če ga že ne bi kar pognal v brezno. Če bi ga pognal v brezno, ker je bil tik pred tem in je manjkal samo še malenkosten potisk, bi bil jaz kriv? Bi se čutil krivega? Ne bi bil kriv objektivno, nobeno sodišče me ne bi spoznalo za krivega, ker je nekdo, ki je storil samomor, pred tem prebral ta stavek. Stavke pišemo, da bi jih ljudje brali. Pa tudi subjektivno se ne bi čutil krivega, saj moj namen ni bil navajati ljudi k samomoru. Razmišljal sem o veri in neveri in celo skušal dopovedati bralcem, da mora vsak človek sam najti smisel svojega življenja, ker ta ni od zunaj dan ali zapovedan. Je res nesreča, če je to nekega človeka pognalo v smrt. Vendar se ne čutim krivega. Naj neham misliti in pisati in objavljati, da ne bi koga prizadel? So ljudje, ki se čutijo prizadete, ko te vidijo; ko pomigaš z mezincem... Naj neham migati? - No, to ni zgodba o meni ampak o nesrečnih ljudeh.

Bi se pa čutil krivega, če bi mi predočili konkretno povezavo med tem, kar sem rekel ali napisal, in smrtjo bližnjega, mojega soseda ali prijatelja. Če bi mi rekli: "Veš, prebral je tisti tvoj blog in rekel 'Blaž tudi misli, da je življenje nesmiselno'; zjutraj smo ga pa našli mrtvega." Vem, v mislih mi očitate, da se šalim z resnimi in žalostnimi rečmi. Vendar bi bilo tako. V tem primeru mi ne bi bilo vseeno; bi se pa čudil, kako to, da ga je en moj stavek - res je, da sva si bila zelo blizu - navedel do njegove odločitve. Kako to, da je sploh razmišljal o samomoru? Imam jaz kaj pri tem? Sem ga kako drugače užalil? Itd. Skratka, tudi če bi bila zadnja stvar, ki jo je nesrečnež prebral, moj stavek, napisan v drugem kontekstu in z drugim namenom, ne bi sam pri sebi prevzel vse krivde za njegov samomor. Prej bi se čutil krivega, ker nisem opazil, da se z njim nekaj dogaja. To se mi je nekoč zgodilo. S fantom, ki je bil z nami na taborjenju, sva se nekoč srečala v mestu. Fant je vedel, da sem psiholog in da v grobem poznam njegovo zgodbo. Verjetno mi je tudi zaupal. Spregovorila sva nekaj vljudnostnih fraz, potem pa me je povabil na kavo, kot da bi mi imel še nekaj povedati. Odklonil sem, ker se mi je res mudilo po opravkih. Čez nekaj časa sem zvedel, da si je vzel življenje. To me je kar žrlo: nisi prepoznal stiske, tvoj ničevi biznis ti je bil pomembnejši...

Kak pameten sklep iz vsega tega si boste morali oblikovati sami.

NAPAD NA POLICISTE

Mediji so te dni polni obsojanja Romov, ki so pri Kočevju napadli policiste, ki so skušali prijeti njihovega sovaščana in sorodnika, ker je s prehitro in nevarno vožnjo kršil cestno-prometne predpise in ob poskusu prijetja pobegnil. Soglašam z izjavami policije in varnostnih strokovnjakov. Šlo je za prekršek in preprečitev dejanja uradnim osebam, za nedopustno ravnanje romskih mladostnikov in moških, dejanje, ki ga je treba najstrožje obsoditi.

Zdaj so se oglasili še župan in vseh vrst politiki in vsi obsojajo to dejanje in pozivajo k še večji represiji, nihče pa ne ne vidi v tem znamenja, da je država popolnoma zatajila pri urejanju romske problematike, saj se že vse od Ambrusa in Drnovškovega oštevanja krajanov "A ste ljudje", ni nič bistvenega spremenilo. Pa ne gre za to, da bi morali krajani spremeniti svoj odnos do Romov, saj imajo njihovega obnašanja upravičeno poln kufer. Gre za to, da bi morala država aktivno urejati odnose med romskimi skupnostmi in krajani in znotraj romskih skupnosti. Kdor se je malo seznanil z naravo in načeli skupnostnega socialnega dela, ve, kako se tej reči streže. Namesto, da se z Romi ukvarjajo državni uradniki iz pisarn in preudarjajo, katere socialne transferje naj jim dajo ali odzamejo in za koliko, bi morali v občinah, kjer so Romi, namestiti stalnega skupnostnega delavca, ki bi posredoval v odnosih med Romi in krajani in bil z njimi v dnevnem stiku. Pri delu z Romi je uspešen le človek, ki dela z njimi kot sebi enakimi ljudmi, in vzpostavi z njimi fer odnos zaupanja.

Spominjam se svoje nekdanje študentke Irene Hlača (zasluži, da navedem njeno ime), socialne delavke na OŠ Šmihel. Delala je z romskimi učenci in njihovimi družinami tako, da so jo klicali "teta Irena" in "mama Irena". Samo tako se lahko kaj doseže.

Naj omenim še učiteljico neke ljubljanske OŠ. V 4. razredu je imela krepkega, kako leto starejšega Albanca Redžepa, ki je nekega dne, ko ga je opomnila, v besu brcnil v vrata. Samodejno mu je v tistem trenutku primazala klofuto (nihče je ni prijavil, na srečo) in mu takoj za tem, ko se je grozeče pomikal proti njej, mirno pojasnila, da pri njej tega ne bo počel. Potem pa je žrtvovala naslednjo uro pouka za to, da je Redžepu dala priložnost, da je vsemu razredu opisal, kako živijo v njihovi skupnosti, in odgovarjal na vprašanja sošolcev. Zagotovila si je mir in fantovo spoštovanje do konca šolanja.

Kaj pomeni, da smo na pravi strani zgodovine?

Srečen narod smo – rečeno z nekaj ironije spričo nad zmagovitostjo osvoboditeljev navdušenega in hkrati srditega protiklerikalnega članka gospoda Iztoka Simonitija v Sobotni prilogi Dela 27. 7. 24. Spet smo na pravi strani zgodovine. Bili smo na zmagoviti strani med drugo svetovno vojno. Vsaj od 1945. do 1990. leta pa smo bili več kot na pravi strani zgodovine. Vodili smo zgodovino iz izkoriščevalskega kapitalizma preko svetovne proletarske revolucije do družbe, v kateri se bo najprej delilo po zaslugah, nato po potrebah. Ko se je ta stran zgodovine neslavno sesula sama vase – nekateri menijo, da prav zaradi zavisti svobodoljubnega, liberalno-kapitalističnega, meščansko demokratičnega Zahoda, drugi da zaradi pretiranega deljenja po političnih zaslugah ne po gospodarskih rezultatih – smo se znašli, glej ga, spet na pravi strani. Na strani sicer nekoč sovražne imperialistične a potem vendarle prijateljske proti-hitlerjevske koalicije medvojnih zaveznikov, ki so po vojni obilno podprli izgradnjo našega socializma, dokler je šlo, potem pa so nas kot novo demokratično državo, ki ustavno jamči pravico do zasebne lastnine (tudi proizvajalnih sredstev) in gospodarske pobude in druge človekove pravice, odprtih rok sprejeli v svoje novo zavezništvo, zavezništvo demokratičnega kapitalističnega Zahoda. Ves čas, že skoraj stoletje, smo zmagovalci in na pravi strani zgodovine.

 Vseh tem, ki se jih loteva pisec v svojem obsežnem članku, tem, katerih skupni čustveni imenovalec (kajti miselnega je težko najti) sta ponos zmagovalca in srd nad klerikalizmom, ki baje spet dviguje glavo, je preveč, da bi jih komentiral, pa če bi si to še tako želel. Omejim naj se na obravnavo piščevega stališča do narodne sprave, ker sem prispeval besedilo za simpozij SAZU o tej temi 24. junija 2020 in se čutim dolžnega to storiti.

Na grobarske zadeve se slabo spoznam, naravni čut pa mi veleva, da je treba mrtve pokopati na v dani kulturi običajen način. To v naši kulturi pomeni na pokopališču, če se le da, ne glede na politično stran mrtvega za življenja (glej Antigono!) in po običajnem obredju, ki se seveda lahko razlikuje glede na preference žalujočih ostalih, z duhovnom ali brez njega, z govori ali brez njih, z zastavo ali brez nje, rdečo, belo, črno, kakršno koli pač. V pogrebnih govorih se težko izognemo poudarjanju pokojnikovih zaslug za to ali ono, podarjanju, ki temu ali onemu ni všeč. Tudi protidržavna ali kakršna koli že neprimerna gesla je bilo že slišati na pogrebih. S tem naj se ukvarjajo pristojni organi, ki pa imajo glede tega v demokraciji precej drugačna navodila kot za časa zmagovite socialistične demokracije. Če bodo svojci in pristaši na ta način pokopali ostanke domobrancev, bom to dojel kot pietetno dejanje in ne kot politično propagando. To je pomembno za svojce in pristaše, ne zame. Bi pa pristavil, da so bili mrtvi na zmagoviti strani, padli in pomorjeni, v prejšnjem režimu obilno politično vnovčevani.

Glede tega, kdo je zgodovinski zmagovalec in kdo poraženec, in kakšne so iz tega izhajajoče pravice enega in drugega glede pokopa in obredja, pa stvari niso tako jasne, kot jih predstavlja g. I. S. Partizani so osvobodili slovenski narod izpod okupatorja in so zmagovalci – obilo smo jih častili in zapisali so se v zgodovino kot narodni junaki. Pomagali so izvesti socialistično revolucijo, ki je bila zmagovita; ki pa je s povojnimi poboji močno omadeževala zmagovalce. Sistem, ki ga je uvedla, pa pri nas ni preživel niti pol stoletja; je zgodovinski poraženec. Kvizlingi so bili v vojni upravičeno poraženi, saj so sprejeli sovražnikovo orožje in se borili pod njegovim poveljstvom. Družbena ureditev, za katero so se zavzemali, ko so nastopali proti revoluciji, pa se je po porazu proletarske diktature vrnila. Če se imajo za zgodovinske zmagovalce, to z vidika zgodovinskega obrata ni neupravičeno. Spričo moralnega madeža je to zmagoslavje vendarle kislo in ni vredno proslavljanja. Eni in drugi bi morali skloniti glavo, ne je dvigovati v zmagoslavju, in priznati, da se je z njimi zgodovina grdo poigrala; eni so bili na napačni strani, drugi pa so si prizadevali za napačne cilje.

Gospod I. S. ima vso pravico, da zavrne katoliško vero; tudi sam sem ateist, naj pa vendarle upošteva, da smo na pravi strani zgodovine med drugim zato, ker imamo v ustavi zapisano ločitev cerkve in države, kar pomeni, da je klerikalizem neustaven, in svobodo veroizpovedi, ki pomeni tudi svobodo javnega izražanja vere (ne le »za cerkvenimi zidovi«), pa če se nam brezbožnikom verovanje v posmrtno življenje v nebesih zdi še tako abotno. Tudi v cerkvenem svetu se dogajajo spremembe in pametneje bi bilo, ko bi razsvetljeni um tem spremembam sledil in jih podpiral, namesto da v letu 2024 pogreva spore iz prejšnjega stoletja in proglaša teologijo za nič drugega kot ideologijo. Morda pa bo izumila tostranskega boga, kar se nakazuje (beri Žižka!).