PO ČRNI GORI (1)

1. dan: Ljubljana - Sarajevo - Foča - Tara - Sutjeska - Bileća - Nikšič - Šavnik - Žabljak

Malo pred eno zjutraj smo se 13. oktobra 2024 pri Dolgem mostu v Ljubljani vkrcali v avtobus agencije Relax, ki je pripeljal iz Maribora s krepko skupino Štajercev in Korošcev, da bi obiskali republiko Črno goro. Naju je vodila jugonostalgija: Črna gora je edina nekdanja jugoslovanska republika, ki je še nisva obiskala. Po mirni vožnji, ki je dovoljevala nekaj dremeža, smo se zbudili v sončnem nedeljskem jutru v mestu ob Miljacki. Baščaršija je že živahno utripala. 

 

Še skok do Foče v smeri proti črnogorski meji. Področje Republike srbske, ki zavzema ves vzhodni del nekdanje republike BiH, ni videti spodbudno. Raztresene družinske hiše, zidane v lastni režiji z denarjem, zasluženim v zdomstvu. Vodička, gospa Lidija, ima dober načrt na osnovi izkušenj: iz Foče je kakih 20 km do mejnega prehoda Šćepan polje (?) in nato bi kmalu prispeli v črnogorski Žabljak, kjer naj bi prespali prvo noč. Račun brez bosansko-srbskih krčmarjev. Avtobus se po ozki cesti priziblje do mejnega prehoda. Čakamo. Šofer Jože se potrudi do jeklenega sefa nad sedeži in izvleče dokumente, ki mu jih običajno ni treba pokazati, tokrat pa. Pregledujejo. Čakamo. Nato odločitev: Ne može. Menda so - "nikome ništa" - lani ali prej znižali dovoljeno tonažo na mostu čez Pivo, ki se malo nižje izliva v Drino. Pretežki smo, da bi nas spustili na most in v Črno goro. Kaj to pomeni? Obrni in nazaj po drugi poti, na drug mejni prehod. Jože na ozkem platoju spretno obrne avtobus.

Spodnja tabla dobrodošlice v drugi srbski državi je namenjena potnikom iz Črne gore.

Drug mejni prehod? To je pomenilo nazaj do Foče in od tam dalje po drugi poti proti jugu, po dolini Sutjeske. Tako sva mimogrede in ne da bi nameravala, obiskala področje, ki je bilo v času Jugoslavije prava božja pot. Tudi po sto avtobusov je stalo ob tej cesti v okolici spomenika na Tjentištu. Avtobus je brzel, da bi še pred nočjo prišli do Črne gore in Žabljaka. Tako sem sloviti spomenik kiparja Miodraga Živkovića videl od daleč, skozi okno avtobusa.

Predstavljal sem si, da spomenik stoji na kaki vpadljivi vzpetini. V resnici je na položnem griču  tik nad cesto, torej v dolini reke. Lokacija je zgodovinsko verna, saj so tam partizani prebili obroč in prečkali cesto ter se pognali v breg Zelengore. Spomenik umetniško izrazno verno prikazuje ta vzgon v pobočje in v "zmagovito prihodnost". Od nekdanjega sijaja pa okoli njega ni ostalo dosti in tudi mi temu predelu nismo posvetili nobene posebne pozornosti. Mudilo se nam je. Vse se konča, tudi zanos in slavnosti. Tudi podoba ranjenega tovariša Tita z roko v beli prevezi bledi. Vse blagodejne utopije o "bratstvu in enotnosti". Vse tone v pozabo. Sic transit gloria mundi.

Sledila je hitra vožnja proti jugu mimo Gackega in Bileće na mejni prehod Klobuk - Ilino Brdo (?). Žalostna pokrajina. Pustote. "Sredi pušk in bajonetov..." Opuščene vojašnice... Čez Nikšič, Šavnik do Žabljaka. Gacko:

Žabljak je nekakšna črnogorska Kranjska gora: izhodišče za planinske in smučarske ture na pobočjih Durmitorja. Hotel, kjer smo se nastanili, je povsem ustrezal opredelitvi vodičke: "Kranjska gora iz 60. let prejšnjega stoletja." Širna razgibana planota daje vtis urbanistične neurejenosti. Vrste hiš - enodružinske? bungalovi? glamping? - kot zasnutki ulic "sredi ničega", pa spet praznina in posamezni "stanovi". 

 

Referendum o Jek 2

 Na referendumu o Jek 2 bom glasoval PROTI. 

Zakaj? Jek 2, nova jedrska elektrarna, naj bi bila upravičena - to je poglavitni argument zagovornikov - zaradi predvidene večje porabe el. energije, ki bo poganjala družbeni razvoj in splošno blaginjo. Razvoj in blaginjo - kakšen in kakšna in kam? Moje nasprotovanje ni tehnične ali ekonomske narave ampak etične in duhovne. Kam je šel razvoj do sedaj in kam naj bi šel v prihodnje? V kakšne namene se troši elektrika? Za življenjsko nujne potrebe ali za potrebe, ki niso nujne, in pomenijo pretiran luksuz in tehnizirano zabavo.

Bom oseben. Elektriko potrebujem (ali bi potreboval, če se odpovem fosilnim virom) za razsvetljavo, delno za ogrevanje, za gospodinjske pripomočke (kuhalnik, bojler, pralni stroj, hladilnik, mikser), RTV, računalnik. Stanujem v mansardi, ki smo jo izolirali. Klime ne potrebujem; bila bi udobna, a je ne potrebujem. Poleti zjutraj prezračimo in nato zapremo; čez dan se obdrži znosna temperatura. Če je prevroče, se zatečem v klet med stare knjige, ali v supermarket, kjer hladijo upokojence in dojenčke. Sicer si pa rečem: to je poletje. Ne vem, zakaj bi morala biti poleti in pozimi v stanovanju enaka temperatura. Električno kolo je fino, a ne tega, ne skiroja ne potrebujem. Gonim z nogami, je zdravo. Razdalje do 5 km prehodim ali prevozim (z nogami). Avto potrebujem včasih in ga bom predvidoma opustil.

Telefoniram na baterijo (ki se polni z elektriko). Radio in TV poslušam in gledam redno, a malo. Računalnik uporabljam redno in veliko. Konzole za igrice ne potrebujem. Za poslušanje glasbe ne potrebujem megavatnih zvočnikov; na koncerte, kjer jih uporabljajo, ne hodim. V večini avtomobilov, ki vozijo mimo mene, sedi ena oseba. Nogometni idol množic, Ibrahimović, ima sedem ferarijev; predvidoma jih bo nadomestil z električnimi (?). Na mesec izdam za elektriko za dvočlansko gospodinjstvo nekaj čez 30 €.

A sem sploh živ? Pa še kako! V moji glavi se kar naprej nekaj dogaja. Berem, pišem, gledam, poslušam, se pogovarjam, si dopisujem, sem na FB; hodim, živim z ženo in jo spoznavam, družim se s sosedi, nekdanjimi sošolci, sodelavci, grem na to ali ono prireditev. Rad imam gledališče (tam tudi rabijo elektriko) in koncerte SF; žal me je zmotila korona in s težavo spet vzpostavljam prekinjeni odnos. Moram biti pošten. V prejšnjih letih sem potoval, tudi z letalom, s križarko. Sem porabil kar nekaj fosilnih goriv in elektrike, da sem si malo ogledal svet. Zdaj vem, da so povsod asfaltirane poti in brezpotja, ljudje, taki in drugačni - kot doma. Ljubo doma, kdor ga ima. Razumem, da zaposleni potrebujejo več - avto za v službo; podjetniki še več, za proizvodnjo. A kam se bojo vozili in kaj bojo proizvajali, da bojo rabili še več elektrike kot zdaj?

Navajajo elektrifikacijo osebnega prometa (el. avtomobile, kolesa, skuterje; eletrifikcija javnega prometa, mestnega (tramvaj, trolejbus, el. avtobusi), medkrajevnega (železnice). Vse to so igre z ničelno vsoto: če se bo okrepil javni promet, bo manj zasebnega; če bojo za nekaj porabili več elektrike, jo bojo za nekaj drugega manj. Ni potrebe po več, če se pametno razporedi.

Zagovorniki Jeka 2 stavijo na nesluteni razvoj z večjo, podvojeno porabo. Nasprotniki poudarjajo razvoj samooskrbe posameznih gospodinjstev, krajevnih skupnosti, občin s sončno, vetrno, vodno energijo; razvoj hranilnikov viškov energije, pa tudi dolgoročno razvoj majhnih jedrskih reaktorjev in njihovo porazdeljeno uporabo.

David Cigoj v svoji knjigi Razvoj zavesti optimistično zatrjuje, da je človek že postal bolj omikan, kot je bil nekoč; pravi, da smo na poti v boljšo družbo z bolj ozaveščenimi, kultiviranimi in odgovornimi ljudmi, usmerjenimi bolj v tisto, kar jih dela bolj človečne, poglobljene in manj površno navdušene za tehnične igrače in materialni luksuz - razvoj v duhovno bogatejšo družbo, saj smo materialno že bogati. Od leta 1990 do leta 2023 se je slovenski BDP povečal za šestkrat. Porazdelimo to pravično, pa bojo vsi imeli za skromno življenje, ki bo še vedno neprimerno udobnejše kot življenje v manj srečnih koncih sveta.

***

Profesorja na Fakulteti za strojništvo UL, dr. Andrej Senegačnik in dr. Mihael Sekavčnik, dokumentirano in z mednarodnimi primerjavami dokazujeta v članku Iluzija o zelenem prehodu do leta 2050 (Delo SP, 2. 11. 24), da je nadomestitev fosilnih in jedrskih virov z obnovljivimi viri "tehnično neizvedljiva in absurdna". To je sicer argument za Jek2, a ob predpostavki, da bo poraba energije ostala enaka, ali se povečevala z rastjo produktivnosti in zadovoljevanjem vse novih potratnih potreb. Tudi ta pisca vidita rešitev "v sloganu 'nazaj k naravi', zmanjšanju produktivnosti, povečanju obsega fizičnega dela ljudi, omejitvi industrijske  proizvodnje na trajne in smiselno potrebne dobrine ... Večanje produktivnosti linearno veča dobiček, toda eksponentno veča porabo energije..." Navajata primer puhanja odpadlega listja z uporabo nahrbtnega bencinskega puhalnika, pri čemer je "poraba primarne energije vsaj nekaj stokrat večja", kot pri klasičnem fizičnem pometanju. "Kaj bo končni efekt družbe s stalno naraščajočo porabo energije? Da bo imel vsakdo svoj helikopter in bo dopustoval v vesolju...?"