ali
BOG KOT METAFORA ČLOVEČNOSTI
Priljubljeni duhovnik Martin Golob je v nedeljskem intervjuju 22. 12. 2024 na TVSLO1 Jožetu Možini pojasnil pomen praznovanja Božiča. Niso pomembni zunanji okraski, obložena miza, lučke, družabnosti, še jaslice ne. "Vse kar rabiš, je to, da imaš odprto srce, da se Bog v tvojem srcu rodi. Hrepenimo po tem, da bi se v nas Bog rodil." Od tod izhajajo upanje, mir, ljubezen, ki si jih vsi želimo, in ki jih želimo drugemu, ko izrekamo božične in novoletne želje.
Duhovnik je sicer pri tem pokazal navzgor in dejal, da se tedaj, ko se v našem srcu rodi Bog, nebesa dotaknejo zemlje, kar naj bi pomenilo, da pride Bog v naše srce od zgoraj, iz nebes. Da bi se to zgodilo, da bi se Bog rodil, ali da bi Bog prišel v naše srce, lahko sami prosimo Boga. Duhovnik: "Lahko rečeš, Gospod, jaz pa želim, da se v mojem življenju rodiš, pridi v moje življenje."
Meni kot brezbožniku ta dodatek, da pride Bog iz nebes, ni potreben. Pravzaprav sta obe trditvi, da se Bog v srcu rodi in da Bog pride od nekod v srce, protislovni. Ali se rodi iz mene, na primer tako kot samo meni lastna misel, ali pa pride v mene od nekod drugod. Kaj naj pomeni trditev, da pride od nekod drugod, da bi se v meni rodil? Gospod, pridi in se rodi. No, seveda, pred rojstvom je spočetje, je oploditev. Kaže, da se Bog v meni najprej bremadežno spočne tako, da pride seme iz nebes, in se potem rodi. Šalo na stran. Moj namen ni, da bi se posmehoval; razmišljam resno.
Ponavljam: zadostuje mi prvi stavek, "da se Bog v tvojem srcu rodi", le da bi to frazo zamenjal z besedami, da "obudim Boga v svojem srcu". Na ta praznik, na Božič, praznik rojstva Boga, obudimo Boga v svojem srcu. Ja, meni brezbožniku je ta stavek smiseln, smiseln zame, za moje življenje.
Kako to, se sprašujete, saj ni logično. Pravite, da ne verujete v Boga, pa naj bi obudili Boga v svojem srcu? Ali to pomeni, da se boste iz brezbožnika za Božič ali za vse dni naprej prelevili v pobožnjakarja? Nič takega, ali pa, ja, a ne v takem smislu, kot morda mislite.
Kdo ali kaj je Bog? Religiozno verni in s tem tudi tisti, ki zavračajo Boga, si predstavljajo Boga kot bitje, kot osebo duhovne narave, osebo, s katero se lahko pogovarjaš; kot neskončno dobrotljivega duha, ki bdi nad nami in nas varuje. (Za naš današnji namen odmislimo podobo svetopisemskega Boga, ki je vse prej kot to; ki je iztrebljevalec narodov, ki ne verujejo vanj, in ki nam brebožnim grozi z večnim pogubljenjem - ne vem, sicer, kaj to pomeni, ker ne verujem v svoje večno življenje in pogubljenje).
Kaj pa, če si Boga mislimo drugače? Če si ga mislimo kot neko naše notranje občutje, neko naravnanost; tisto, kar nas bistveno določa in zavezuje; tisto, brez česar nehamo biti ljudje. Morda je to vest, upoštevanje zlatega etičnega pravila, naj drugemu ne storimo, kar ne bi želeli, da kdo stori nam. Naj pridem kar z besedo na dan: tisto, kar nas zavezuje in brez česar nehamo biti ljudje, je naša človečnost. Človečnost ne človeškost - ta zadnja je prepostavljena. Samo ljudje so lahko človečni ali nečlovečni. Imenujmo to lastnost zaskrbljenost za drugega, empatija, sočutje, vživljanje, usmiljenje, sposobnost stopiti v čevlje drugega ali kako drugače - vsi vemo, na kaj mislim. To lastnost imajo v načelu vsi ljudje, je univerzalna. Je pa včasih bolj kal, ki se ne razraste, ali ki zamre, zakrni, ali pa jo človek zanika, se ji odpove.
Bog zame ni bitje, oseba, duh "v nebesih" ali povsod okoli nas. "Bog" je prispodoba, metafora za človečnost. Če tako pojmujemo "Boga", postane poziv, naj v svojem srcu obudimo svojo človečnost, nadvse smiseln. Zakaj ravno za Božič? Za brezbožne pravzaprav ni razloga, da to storimo ravno na Božič. Ni pa odveč, da od časa do časa sami pri sebi naredimo "inventuro" in se vprašamo, kako je z našo občutljivostjo za dobro drugih. Za Božič praznujemo rojstvo Jezusa iz Nazareta, ki je kot mlad moški hotel ljudem pokazati, kaj je človečnost v nasprotju s primitivno nečlovečnostjo množice, ko je zaščitil prostitutko rekoč: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo"; ko je nastopal proti togim, nečlovečnim postavam, kot so jih uveljavljali farizeji; "Ni človek zaradi sobote, ampak sobota zaradi človeka."
Božič je praznik človečnosti. Praznujemo ga tako, da obudimo človečnost v svojem srcu. To pa gre lažje, če smo obdani z drugimi in obojestransko ljubeznivostjo, ob kateri se zavemo, da smo samo ljudje.
