Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj komentiral take velike reči, kot so pogajanja med velesilami za svetovni mir, majhen človeček, kot sem, zelenojamčan; identiteta za vola ubit. Evo, pa se vse zgodi: kajti na družinske in sosedske prepire in kričanje ob šanku in spopade uličnih band se nekoliko spoznam - in to je to. Ni razlike. K stvari.
Ukrajina. Padle so trde besede: "Ukrajina je poražena." Je res? Kaj je v tej vojni zmaga, kaj poraz? Za kaj gre Ukrajini, za kaj se bori? Zakaj je prišlo do majdanske vstaje? Zakaj je Janukovič pobegnil? Ukrajina se kot samostojna, mednarodno priznana država, bori za neodvisnost od Rusije. Za predsednika ni hotela ruske marionete; izvolila je svojega predsednika. Pred časom je Luka Lisjak Gabrijelčič v svoji kolumni v Delu zapisal (obnavljam po spominu), da bi bila za Ukrajino zmaga, če bi ohranila oziroma si pridobila neodvisnost od Rusije, četudi bi morala žrtvovati nekaj ozemlja. Zdaj kaže, da je vzhodna ozemlja s Krimom vred nepreklicno zasedla Rusija. Ni pa še zavzela Ukrajine in/ali instalirala svoje marionete. To je bil prvotni namen Putinove "specialne vojne aperacije": s tankovsko kolono prodreti do Kijeva in zamenjati Zelenskega. Ta namen se je sfižil, sledila je vojna za vzhodne regije. Odveč je za nazaj razmišljati o napakah ukrajinske strategije, zdaj gre za ukrajinsko neodvisnost in za neodvisnost drugih držav nekdanjega sovjetskega imperija, ki ga hoče Putin obnoviti. Ta vojna še ni izgubljena.
Trump. Na Trumpovo bratenje s Putinom gleda večina tistih, ki podpirajo Ukrajino, zgroženo in z gnusom. Sam sem si rekel: trgovec se pripravlja na pogajanja. To obvlada in ravna po knjigi. Prvi korak pri pogajanjih je pogledati položaj z nasprotnikovimi očmi, "stopiti v nasprotnikove čevlje". Trump je dejansko to storil in se domala identificiral s Putinom. Potegnil ga je iz luknje zavrženega agresorja na mednarodno prizorišče kot enakovrednega pogajalca, kot voditelja države, ki ima svoje legitimne interese, predvsem interes biti priznana, ne kot poraženka zaradi razpada Sovjetske zveze, ampak kot velesila, ki se obnavlja in ne pristaja na unipolarnost sveta. Menil sem, da je bila to Trumpova taktika, ki ji bodo sledila trda pogajanja. Žal ni tako. Trump ne taktizira kot uvod v pogajanja. Ne pogaja se, odstopil je od pogajanj. Preureja svet, v katerem pušča Putinu proste roke, dokler ne poseže v interese Amerike. "Vzemi, kar misliš, da ti pripada," bodi velik, tako kot jaz, brat moj. Če bo kaj s tistimi minerali, se bo Trump instaliral v Ukrajini in jo s tem zavaroval pred Putinom; če ne, če ne bo podpisa pogodbe o izkoriščanju rudnin, Ukrajina ne bo več njegovo interesno področje. Evropa naj se znajde sama. Amerika über alles! Zelenski je zoprno ščene, ki se meša v igro velikih. "Verraten", izdan, stoji na naslovnici Spiegla.
Slovenija. Slovenija je razklana z dvema ločnicama: globlji razkol je med "janšisti" in "protijanšisti" (ne "nejanšisti", ker gre za aktivno nasprotovanje ne le za razlikovanje); druga ločnica preči navedeno, nastane križ, in loči "mirovnike" od "zagovornikov vojne" (ki bi jim v nekoliko manj obzirnem jeziku rekli "vojni hujskači"), od "evropejcev", ki so za vojno, skratka. "Evropejce" sestavljajo vsi "janšisti" ("eden za vse, vsi za enega") in ostali "nemirovniki" (kamor se prištevam). "Mirovniki" pravijo, da je ukrajinska vojna posredniška, "proxy" vojna, in oni, stari socialisti in komunisti, že ne bojo podpirali te ameriške, imperialistične vojne. Putin ni tak sovrag, bere knjige, poleg tega obnavlja Sovjetsko zvezo. Zelenski je orodje Amerike. Zdaj pa, lej ga, se ti orodje kar naenkrat postavi pokonci in upre. Ne posluša, jezika, odgovarja - marš! Kaj je zdaj s "proxy" vojno? "Mirovniki" so v težkem položaju. Nenadoma ima "orodje" svojo voljo; mogoče jo je imelo že od vsega začetka, hotenje po neodvisnosti, po nacionalni samobitnosti, po priznanju ukrajinskega naroda, jezika, kulture in države. Tistim, ki so bili za slovensko državo, ta sentiment ne bi smel biti tuj. In to je pravica naroda, pravica do samodločbe, do samostojnosti in neodvisnosti. Že, že, ampak bi morali upoštevati interese močnejših, velikih. Morali bi se podrediti. Nič samostojnosti in neodvisnosti. "A bi radi jedrsko vojno," je vprašal Trump Zelenskega. Nisem tega slišal tudi od naših "mirovnikov"? So tam kot Trump? Kako se zgodovina pošali!
A vse skupaj ni šala. Bo Evropa zmogla sama zavarovati enega od evropskih narodov (in s tem mogoče tudi druge ogrožene) pred podreditvijo avtoritarni jedrski sili? Bo sposobna mobilizirati ustvarjalno razsvetljensko racionalnost in svobodoljubnost?
In potem. To je dodatek 3. marca, po "pogajanjih" 28. februarja in po reakciji nanja. Na fejsbuku je Bojan Korsika razvil teorijo, po kateri zarote nista pripravila Trump in Vance ampak Zelenski. Na ta sklep ga je navedlo obnašanje Zelenskega, ki je mirno obsedel s prekrižanimi rokami na prsih, kar se je pri njem opazilo baje prvič. To naj bi pomenilo, da si je po napadu Trumpa oddahnil, ker je njegov načrt uspel. Podpisa pogodbe ne bo. To teorijo obratne zarote sem zavrnil. Čemu bi bil Trump pustil odprte kamere, javni prenos po vsem svetu, če bi bila "v zraku" ta možnost? Moral bi bil pomisliti: kaj pa, če najina taktika ne uspe, in bo svet videl naš fiasko? Vsaj vrata bi zaprl. Tako bi zahtevala minimalna previdnost. Tako pa sta se samozavestna "moćnika" podala v neusmiljen "pressing", v katerem je bil Zelenski na videz ponižan. Tako naj bi ga pripravila do tega, da bi popustil Putinu in priznal poraz, Amerika pa bi mu s tem, ko bi "sedla" na rudnike, zgotovila nekakšno varnost, saj bi ščitila svojo eksploatacijo. Toda misel, ki je za to teorijo Bojana Korsike, je pomembna. Kaj se je namreč zares zgodilo? Neuspeh teh "pogajanj", na katerih ni prišlo do podpisa pogodbe o izkoriščanju mineralov, je strateški uspeh Zelenskega. S tem si je Zelenski pustil odprto možnost glede sklepanja zavezništev in tudi pogodb o izkoriščanju mineralov. Trumpovo ravnanje je pomenilo šok, ki je zbudil Evropo. Trump se hoče znebiti njenega bremena; naj se je znebi. Evropa se povezuje, načrtuje krepitev. V tej perspektivi lahko Zelenski podpiše pogodbo o izkoriščanju mineralov z EU vsaj kot parnerjem poleg ZDA. Če se EU skupaj z Veliko Britanijo okrepi, bi morda zadostovala njena varnostna zagotovila. In Putin se ne bo več veselil popolnega poraza Ukrajine.
In konec 4.3.. Zelenski je pokleknil. Ali pomeni to samo pristanek na pogajanja ali sprejetje Putinovih pogojev, bomo videli.
