6. 7. nedelja
Prvič po mnogih letih, kar hodiva kampirat, sva doživela, da sva prišla na postavljeno in urejeno. Ena najinih mladih družinic je prišla sem tri dni pred nama in postavila prikolico in vse okoli, tako kot mora biti. Hvala Poloni, Boštjanu in Larji. V soboto sva se vselila, danes je prvi sproščeni počitniški dan.
V prikolici imam pravo razkošje: pisalno mizo, ki je sicer namenjena obema, a vem, da jo bom pretežno zasedal jaz. Kot običajno sem s seboj prinesel kartonsko škatlo s knjigami, pisalnimi in risalnimi pripomočki. Revije sem strpal v torbo z notesnikom. Tako ni bojazni, da bi se dolgočasil.
S seboj sem med drugim vzel Herodotove Zgodbe. Po sledovih svinčnika sem ugotovil, da sem jih nekoč že doma do konca prebral, a si bolj malo zapomnil. Samo to vem, da so se že v tistem davnem času ljudstva kar naprej vojskovala. Tako v vojni kot v miru pa so ljudje počeli različna grozodejstva, taka, da je težko verjeti, da je bilo to res. Če je bil mogotec jezen na soseda, ga je povabil na večerjo in mu okusno pripravljenega postregel njegovega sina. Človek se ni spremenil. A Herodot ne laže, morda prenese kakšno legendo ali govorico, kar tudi pove, a sam od sebe se trudi pisati po resnici, čeprav so njegova razmišljanja in sklepi včasih čudni in v nasprotju s sedanjimi spoznanji.
Njegove Zgodbe niso lahko branje, če skušaš slediti dogajanju in si ga kolikor toliko zapomniti. Številna nenavadna imena ljudi, krajev, rodovniki ipd. Teh zgodb ni mogoče brati z razumevanjem in slediti rdeči niti, če si ne beležiš imen in njihovih zvez in rodovnikov; in če nimaš pred seboj vsaj tistega zemljevida na notranji strani platnic Sovretovih Starih Grkov ali obširnejšega zemljevida starega sveta. Doma sem bil začel pisati skrajšano verzijo, pa sem nehal, ker se je izrodilo v prepisovanje Sovreta, tako da bi si bilo treba izmisliti kak drug sistem, morda povzetke kot uvode v posamezna poglavja. Zdaj sem branje opustil. Morda se zadeve ponovno lotim v dolgih zimskih večerih. Me pa vleče: rad bi v glavi obdržal jasno celovito sliko dogajanj, namesto vtisa o kaotični množici imen in prizorišč.
Prebral sem intervju z Mojco Mavec (TV Čez planke) v Nedelu. Njen primer večne popotnice bi bilo zanimivo primerjati z de Bottonovimi nazori v Umetnosti potovanja, ki sem jo prebiral, a ne prebral, pred odhodom na morje. V Nedelu sem prebral odgovore sedmih modrih Slovencev na vprašanje o pomenu počitniškega dela za mladino, se spomnil na svoja počitniška dela. Nedvomno je počitniško delo dijakov in študentov koristno z vidika pridobivanja življenjskih izkušenj v delovnem okolju. Spominjam se sošolke, ki je povedala, da se je od delavk v tovarni, kjer je bila na praksi, naučila vse o seksu, vključno z vsemi kvantami in psovkami. Če bi članek o skupini OHO prebral prej, bi ga povezal z uvodom v del moje disertacije, knjigo, ki jo pripravlja Vesna Leskošek, Od Rakitne do Ploščadi. Socialno terapevtske kolonije so se dogajale v istem času, kot je delovala skupina OHO, in nekaj njihove ideologije se je prijelo tudi naših vzgojiteljev-prostovoljcev. Kaj je pravzaprav bistvo njihovega prizadevanja, mimo tega, da so se posmehovali uradni ideologiji in uprizorili Triglav s človeškimi glavami, ne vem.
Ne moreš samo brati. Treba je bilo v trgovino po kruh; zapičil sem nekaj malih količkov, da sem pritrdil »arafata« (kako nizko je padel spomin na palestinskega vodjo). Pravi mikrokirurški poseg pa je bilo šivanje zadrge na predprostoru. Hvala pokojni mamici, ki me je naučila sukati šivanko.
Premestiti sem moral napeljavo vode in elektrike na drug oskrbovalni steber, kjer je bil še prostor, ker so se na dosedanjega priključili novi nemški prišleki. Prišel je F., ki nama je lani in predlani pomagal postaviti baldahin - računalničar iz Solingena, ki mu je pozimi umrla žena, pa se je sam vrnil na kraj, kjer sta preživljala zadnja poletja.
Na jugozahodni strani je prikolica tržaške slovenske družine. Prišli so čez vikend. Prisrčno smo se pozdravili; dolgo se že družimo in kar nekaj poti po slovenskem »zamejstvu« smo prehodili skupaj.
7. 7. ponedeljek
Ponoči je bila ploha, dopoldne še tudi v presledkih. Nobene škode. Odpeljala sva se v Poreč v Camping-shop po mrežico zoper insekte, ker se je strgala mrežica na strešnem oknu. Nimajo. Iskala sva ležalnik, ker je na starem grobo tkana plastična prevleka delno strgana in se telo preveč ugreza, da se okorno in šibko staro telo komaj dvigne iz njega. Poleg tega so vijaki zviti. Nisva dobila nič primernega. Dobil sem tesnila za vodovodne priključke. Ko sem potem vložil tesnilo, ni bilo nič bolje, voda je curila mimo. Potem sem preklopil na en še prosti priključek in delovalo je, kot mora. Čez nekaj časa sem našel cev izključeno, na tleh. Tržaški mladenič mi jo je meni nič tebi nič brez opozorila izključil, ker sem mu zasedel pipo s pitno vodo. Premestil sem cev na edini preostali priključek, kjer pa pušča. Sosedov, s katerimi si delimo ta steber z električnimi in vodovodnimi priključki, še ni. Imata pa vse postavljeno. Upam, da ne bo kaj puščalo in delalo luže. Te so zoprne, ker se ob njih zadržujejo komarji. Na srečo me še ni še našel noben komar. Ni panike.
Bila sva v treh trgovinah, prinesla hrane, sadja, zelenjave, mesa, pozabila poper, jaz sem pa pozabil iti po en vijak, po katerega bi moral prav v center Poreča. Še dobro, da sem pozabil. Potem sem pometal iglice, veliko količino, da je bilo pri poznem zajtrku kolikor toliko čisto okoli mize. Zdaj se bo kuhalo. Proti večeru pohod ob zunanji ograji kampa, 5,4 km.
8. 7. torek
Ponoči je deževalo, dopoldne občasni kratki nalivi. Ohladilo se je, oblekli smo se. Sosed, Tržačan G., naju je prišel pozdravit. Prijeten fant, tako lepo govori slovensko s tržaškim naglasom. Začel je študirati fiziko na tržaški uni, po prvem letniku pa presedlal na programiranje umetne inteligence. Poročala sva mu o Larji, s katero se je igral tu, ko sta bila še predšolska in sta krmila veverice. Tudi zdaj ima zanje orehe s seboj. Tudi on je imel težave z disleksijo, a so z zgodnjim »ukrepanjem proti«, spravili zadevo na skoraj popolno normalo. Njegova teta je logopedinja. Hvala Bogu, da nima tudi diskalkulije. Potem se je prišla poslovit tudi njegova babica, ki je pri 82 videti prav mladostna. Malo se je poredila, kar ji paše.
Potem smo iskali nožek za lupljenje. Ko smo preiskali vse predale in kotičke, kjer bi lahko bil, in sem bil poslan še k umivalniku posode pri oddaljenem WC, ker bi ga bil lahko pozabil tam, smo ga našli v smeteh, kamor ga je nekdo (le kdo?) odvrgel hkrati z olupki v rdeči plastični skodeli. Ne spomnim se, da bi jaz danes ali včeraj kaj lupil. Še pred tem sem bil poslan dotočit pitno vodo v dve delno izpraznjeni steklenici, v eni je voda za kuhanje, v drugi za pitje. To je moje opravilo in nihče drug ga ne sme izvesti. Medtem sem opazil, da priključek vodovodne cevi ne pušča (več), kar me veseli.
Berem Mazzinijevo Izbrisano. Kakšno svinjarijo so zakuhali »osamosvojitelji«! Vedel sem, a pisatelj vse približa, vse absurde in trpljenje nič krive mlade ženske, ki jo melje kolesje nacionalizma.
Popoldne se je zjasnilo, postalo je toplo, proti večeru pa spet pooblačilo in shladilo. Nič nisva šla v morje, tudi hodit ne. Zjutraj sva izmerila 2,5 km. Kaže, da je to običajni jutranji pensum. Večerja: grah v solati, kruh z marmelado, »studentenfutter« - indijski oreščki in brusnice. Vodovodni ventil ne pušča, obe steklenici sta polni sveže vode, obe kanti polni vode. Elektrika dela. Trenutno je vse v redu.
9. 7. sreda
Mraaaazzz. Ob sedmih se odmajem od prikolice proti stranišču, zagledam F., ki se mi reži. On v belo modrih kratkih hlačah, majici, s torbico čez rame na pohod. Nato hitim po kruh. Trgovina se odpre ob pol osmih, manjka še nekaj minut. Ko vstopim, v trgovini ni še nikogar. Police so založene s svežim kruhom. Medtem ko izbiram, se za mano nabere vrsta možakov, ki vsi čakajo, da se bodo zgnetli v ozkem prostoru, namenjenem policam s kruhom. Opravim, tudi pri blagajni je že vrsta.
Sledi pometanje iglic pred predprostorom in pod arafatom, ki se mu zdaj reče »outwell«. Nato zajtrk. Kruh, ki sem ga prinesel – črn s semeni in štiri bige – je v redu, brez pripomb. Potem malo nosim na mizo jaz, malo H. Seveda je treba najprej pojesti stari kruh, beli, kupljen predvčerajšnjim v Plodinah; trd je kot kamen, komaj narežem tri kose, pomaga, opozarja, naj pazim na prste. Vzamem zdravila, tudi lekadol. Hoče me boleti desno uho, ki nanj itak slabše slišim, a tudi na levega ne čisto dobro. Sledi čiščenje najinega prenosnega veceja, baje je poln: odpeti, naložiti na »voziček«, peljati do stranišča v poseben za to opremljen prostorček. V starosti je tak wc nepogrešljiv. Ko peljem posodo ven, opazim na stezi Gunnbritt, staro znanko iz kampa, profesorico geografije. Same ženske treh generacij so se pravkar pripeljale z velikim avtodomom, šofira babica. Ded, ki je bil z njimi, je pred nekaj leti umrl. Parkirajo tik nasproti sanitarij, že od nekdaj, ker je gospod moral pogosto na stranišče, si mislim. Sami stalni gostje povsod okoli.
Pregled spletnih novic. Zdaj bom nadaljeval branje Izbrisane. Je dobro napisano, vleče. Mogoče bi se lahko izognil kakšni brci v jajca.
10. 7. četrtek
Sinoči sva šla plavat v nemirno morje, ona, ki tudi doma redno plava, preplava tu vsakokrat deset dolžin našega s plavajočo plutovinasto ograjo omejenega akvatorija, jaz eno počez in nazaj. Vse skupaj je vendarle trajalo. Potem sva pojedla ostanek rezancev z drobtinami in marmelado in šla na pohod čez Lanterno. Je udobneje po asfaltu mimo plaž in restavracij kot na južno stran zunaj kampa po zvoženih kolovozih in makadamu do morja, potem pa čez kamp. Več kot 5 km. Vrnila sva se pred pol deseto. Ponoči je bil mraz, kljub trojni odeji, me je zeblo v roke, ker sem imel samo majico s kratkimi rokavi. Šele zjutraj okoli šestih sem oblekel trenirko in legel nazaj, spal do pol devetih.
Naredil se je idealen dan: ravno prav toplo, da sonce ogreje, voda pa ohladi, rahla sapica. Odplaval sem cel krog ob ograji.
Poslovil se je nemški par, stalna gosta, srednjih let, ona še črna (no ja) on siv. Zelo prijazna. Njo sva imela za Hrvatico, ki se je bodisi izselila bodisi rodila v Nemčiji hrvaškim staršem. Izrezan balkanski, recimo liški ali dalmatinski obraz, črni lasje, ko Jovanka. Pozdravljala je hrvaško z »dobro jutro« in »dobro veče«. Zdaj je povedala, da ni Hrvatica, da njeni starši niso bili Jugoslovani. Je Nemka, rojena v Nemčiji, imela pa je v Nemčiji prijateljico, Srbkinjo, in z njo je preživela 4 mesece v Beogradu in se naučila »dobro jutro«. Sicer pa, je rekla, je vse to, rod, narodnost, brez veze. Štirideset let je od takrat. Strinjala sva se. Vseeno me ne bo farbala: Jugoslovanka je, pa če se še tako trudi to zanikati. Lice ne laže.
Kaj danes? Ja, včeraj sem na dušek prebral Avgusta se vidiva. Kupil sem jo v Svetu knjige, ker je bila poceni, za četrtletno obveznost. Tale Marquez je pisatelj, svaka mu čast. Do risanja mi še ni. Bom vzel v roke Skalpel od Ahčana; se že dolgo paca in ga moram prebrati.
11. 7. petek
Ponoči hladno, spal neprekinjeno do sedmih. Pohod, 2,5 km. Od plaže do tu je 500 m, torej prehodiva samo gor in dol najmanj 2 km na dan. Bilo je prehladno, da bi naju mikalo morje. Ko sva prišla do plaže, je H. zakolebala, morje je bilo »šajba«, a ker meni ni bilo do plavanja, se mu je tudi ona odpovedala. Zajtrk. Ta črni kruh s semeni je zlata vreden, mehak, okusen, hrustljav. Potem sem se ukvarjal z namestitvijo interneta. Že drugi dan ne deluje. »Tega spletnega mesta ni mogoče doseči«. Doma mi je sin vse razložil, a stara pamet ne vsrka. Šel sem v recepcijo, pokazal mobi in rekel, da imam povezavo preko mobija. Osobna točka. Možak, ki je tam zato, da pomaga pri tovrstnih zapletih, je rekel, da imam gotovo zvezo preko »vašega«, to je slovenskega, wi-fi, in da moram preklopiti na wi-fi guest-valamar. Rečeno storjeno, google je oživel. V prikolici vključim še enkrat. Ne deluje. Pokličem Mareta. Mobilno omrežje in wi-fi nimata nič skupnega. Pojdi v določanje osebne mobilne točke, vključi mobilno točko in poglej, če sta dve črtici, ki kažeta gor in dol vključeni. Z gumbom s tema črticama se vključiš v mobilno omrežje. Pogledam: črtici nista vključeni. Vključim. Deluje. Hvala Mare. Rešitelj. Dopoldne rešeno. Grem v morje. Preplavam en krog, pred tem H. deset dolžin. Kosilo. Medtem ko ona kuha ričet, berem Ahčana. In še po tem, do zdaj.
12. 7. Sobota
Spal sem dobro. V postelji je bilo toplo, zunaj pa ne. Oba sva spala do osmih. Je hladno a znosno. Pohod, plavanje, po kruh, zajtrk. Ko sem kupil kruh, sem zavil še v prodajalnico časopisov. Na stojalu sem videl Delo in Nedelo. Vzel sem oboje in položil pred prodajalca. Za mano pride možak, vpraša za Delo. Nema više. Zadnjega sem vzel jaz, se obrnem k možu. Lahko pridete ponj, ko ga preberem, tamle zgoraj sem… Ni treba, saj ni zame, jaz preberem na spletu, je za prijatelja, invalida, doda odhajajoč med vrati. Bog pomagaj. Toliko, da mi je pustil slab občutek, da sem prikrajšal invalida. Klinc ga gleda. Zadnjič sem prišel prepozno in tudi jaz nisem dobil časopisa. Prejšnja leta hrvaška pošta tukaj ni dostavljala Dela naročnikom. Okrog tega sem imel kar nekaj neprijetnih pogovorov. Zato zdaj za en mesec odpovem Delo in kupim samo sobotno in nedeljsko. A kaže, da dostavijo premalo izvodov.
Bogata zaloga branja. Prelistal sem Delo in Sobotno prilogo in prebral najprej večstranski članek Tineta Hribarja Tridelnost spravne slovesnosti v Rogu (ob njeni obletnici; bila je 2. julija 1990). Tridelnost pomeni, da so bili prisotni in imeli govore: nadškof Šuštar (Cerkev), predsednik Kučan (Država) in pisatelj Jančar (Kultura). Jančar bi moral biti drugi po vrsti, ker je kultura pred politiko po Hribarjevi hierarhiji, a so v zadnjem trenutku neznano zakaj spremenili vrstni red. To ni bistveno. Tridelnost poudarja H. zato, ker danes cerkvenjaki in domobranska zaveza nočejo nič več slišati o spravi med živimi. Radi bi poračunavali. Za njih je bila ta slovesnost samo maša za mrtve, črna maša. V nadaljevanju H. opiše, kdo sestavlja ta tabor oz. kdo so protagonisti poračunavanja, pred vsemi kardinal Rode. Omenja tudi duhovnike, ki niso v tem taboru. Zame je bilo novo, da je poleg Kučana tudi Dolanc pomagal preprečiti aretacijo Hribarjevih, Bučarja in drugih po jugoslovanskih oblasteh. Domobranski časopis Nova zaveza, ki izhaja vse od osamosvojitve dalje, v vsaki številki opisuje »komunistične zločine«, belogardističnih in domobranskih pa ne. – Nekaterih podatkov, ki jih navaja H., nisem poznal, a zame je stvar zaključena. Napisal sem bil prispevek za posvetovanje SAZU o spravi, je objavljen; povedal sem svoje mnenje in s tem je zame stvar končana.
Drugi članek čez celo stran redne dnevne številke Dela je Rizmanov Biti ali ne biti v Natu. Iz številnih virov navaja komentarje in ocene Trumpa in njegove avtokratske politike, na koncu pa se ob vprašanju, kaj naj stori Slovenija, izvije z nedoločnim namigom, da naj upošteva, da se je Nato spremenil, kar naj bi pomenilo, da ni več tisti, v katerega smo se včlanili, ergo se lahko odčlanimo. S tem se ne strinjam, a imam počitnice in se ne bom pričkal. Zadostuje utemeljeno nasprotno stališče nekdanjega veleposlanika Cerarja v Sobotni prilogi, Je za Slovenijo Nato res predrag?
Sicer pa je sobota dan, ko se gostje menjajo. Kolikor sem videl, jih je na našem koncu nekaj odšlo, že včeraj se je blizu nas instaliral nekdo, niti ne vem ali Slovenec ali Avstrijec s kolesom in šotorom. Na tisti parceli je bil prejšnja leta kranjski par, ona vzgojiteljica. Malo pred dopustom so ji ugotovili limfom. Telefonirala je H., da je v bolnici in jih ne bo.
