Z računalnika k pisanju na roko ...

... ali prispevek k moji obsedenosti

Veliki Šmaren je mimo. Je nekakšna prelomnica v mojem doživljanju počitnic. Ko se približuje novo šolsko leto, se v meni zbudijo prastari instinkti - priprava na šolo. Ne čudite se: šole sem se veselil, čeprav  nisem blestel - razen v prvih razredih osnovne šole - veselil  ne samo zato, ker se bom spet srečal s sošolci in bo veselo, ampak ker me je zanimalo, kaj bo novega. Čeprav je šola že davno za mano in jaz v njej v obeh vlogah, učenca in učitelja, in mi ne bi bilo treba niti z eno možgansko celico pomisliti nanjo, sem v teh dneh ves v pripravah. Organizirati moram svojo delovno sobo in delovno mizo in neštevilne papirje in pisala in risala. In zapiske in kataloge in dnevnike. Do konca življenja mi ne bo uspelo teh reči urediti v popolno zadovoljstvo. Uživam, ko se vsako leto ponovno spopadam s tem izzivom ("izziv" se reče, ne "problem"; če rečeš "problem", zapadeš v neozdravljiv pesimizem in začarani krog slabšanja samopodobe in krnitve dostojanstva in človekovih pravic). 

Moje letošnje vodilo in izziv je: od računalnika k ročno pisanim dnevnim beležkam in refleksijam. To ni nekakšna eko- modna muha, trend, ampak povsem osebna zagata in potreba. V prvem navdušenju nad računalnikom sem hotel vse delati na računalniku: pisati, računati, risati, voditi kataloge prebranih knjig, na novo naučenih besed, itd. Vse. Potem sem ugotovil, da se v računalniku kljub nesporni možnosti natančnega priklica vsebin - vse izgubi! Pravzaprav ne izgubi ampak pozabi. Ko enkrat shraniš datoteko, je za tvoj pogled ni več. Ničesar nimaš v roki. Zaželel sem si imeti zvezek, debel zvezek, ki ga držiš v roki, v katerega pišeš in rišeš z roko in ki ga lahko prelistaš in imaš pregled za nazaj - dnevnik, tak kot v osnovni šoli. Vem, vse to ti omogoča računalnik - a ni isto. Ni isto. Rad pišem in trudim se pisati lepo in čitljivo. Lepopis sem imel odlično. Odnos med pisanjem na roko in tipkanjem bom obrnil. Glavno skladišče mojih zapiskov, takih in drugačnih, bo na roko pisan dnevnik. Datoteke v računalniku mi bojo pri pisanju krasnega debelega ilustriranega dnevnika v pomoč. Včasih bom kaj sprintal in nalepil v Z V E Z E K.

Zdaj imam več zvezkov. Delim jih na besedilne in likovne. Med besedilnimi je osnovni LOGO-dnevnik. Vanj vpisujem dnevna opravila in dogodke po alinejah brez komentarjev. To počnem redno in disciplinirano, čeprav pogosto opustim vpisovanje ponavljajočih se dnevnih obredov. Tudi dnevne prioritete ali načrtovana opravila včasih vpišem, včasih pa ne. Že nekaj časa vpisujem dnevno prehojene korake ali kilometre. 

Za vpisovanje zdravstvenih podatkov, pritiska, pulza, teže, vadbe imam drug dnevnik, v katerega vpisujem vsako jutro. Vodim ga, odkar sem si pred leti opomogel od infarkta.

Potem se pa moja disciplina neha. Po pomenu in obsegu prvi naj bi bil običajni dnevnik, v katerega naj bi vpisoval dnevne dogodke, doživljanje in razmišljanja. Teh se je do zdaj nabralo kakih sedem, od tega dva ali trije formata A4. Izpuščena so cela obdobja. Vanje sem lepil tudi besedila, shranjena v računalniku in nato sprintana, v časopisu objavljena pisma bralca in sestavke z bloga. Včasih se mi te dnevne refleksije zazdijo banalne, da me je kar sram moje plitkosti. Pač nisem ne pisatelj ne osamosvojitelj, nikakršen veleum. Te vrste dnevnik bi rad nadaljeval v taki ali drugačni obliki.

 Imam zvezek, v katerega naj bi zapisoval citate iz literature in iz tiska (časopisov in revij). To počnem v valovih, včasih me prime in potem popusti. Že več let ga imam, pa še ni napolnjen. 

V drug zvezek naj bi vpisoval povzetke prebranih knjig, komentarje in ocene. Ta zvezek je skoraj prazen, ker sem to zelo nedosledno vpisoval v računalnik. Skoraj vse te ocene lahko preberete na tem blogu. Prav na koncu je dnevnik, ki je bil včasih na prvem mestu, to je raziskovalni dnevnik, dnevnik izpiskov in strokovne literature, povzetkov, miselnih vzorcev in shem.

Odkar sem končal tečaj risanja in slikanja na UTŽO, je risanje in slikanje moj prednostni konjiček. Imam skicirko, trdo vezani zvezek z debelejšim papirjem, ki prenese tudi vodene barve. V njem so risbe s svinčnikom, peresom oziroma flomastrom, včasih tempera ali akvarel. Do zdaj se je nabralo pet zvezkov formata A5. 

Nekoč sem si omislil ilustrirani dnevnik, v katerega naj bi na nekakšen stripovski način vpisoval in risal vsakdanje dogodke, risbe z nekaj besedila. Nazadnje sem vanj vnesel svoj satiričen odziv na koronske proteste. Ta dnevnik je zamrl. 

In potem je likovni dnevnik ali katalog, v katerega lepim fotografije svojih likovnih stvaritev, kronološko in kolikor mogoče disciplinirano. Včasih dodam kak likovni nasvet. Zdaj imam v roki četrti tak zvezek. V ta namen sem uporabil stare rokovnike. Najdebelejši je rokovnik "1994 CENTO ANNI DELLA BANCA COMMERCIALE ITALIANA", ki mi ga je podaril moj prijatelj z one strani meje. Do konca je napolnjen z nalepljenimi fotkami mojih likovnih del. 

Potem je tu še ilustrirani dnevnik potovanj. Z dobrim namenom začet mi ne uspeva najbolje. Vpisi ob foto-znamkicah so nepopolni, zadnja potovanja še niso vpisana. Je kar precej dela s tem.

Vendar misel in želja je: poleg besedil in slik v računalniku na različnih diskih in ključkih bi rad imel nekaj v roki, zvezek ali zvezke s podobicami. Moram sprejeti več odločitev. Najprej: osredotočil se bom na urejanje besedilnih dnevnikov. Likovno lahko počaka. Razen ilustriranega dnevnika potovanj drugo deluje. Potem pa ključno vprašanje: ali več dnevnikov, za vsak namen poseben zvezek, ali en sam zvezek, morda večjega formata, v katerem je vse pomešano?

Pred časom sem na tem blogu predstavil v angleškem prostoru znan "commonplace book". V začetku pojmovan kot zvezek, v katerega vpisuješ sentence iz literature, tako imenovana "splošna mesta", obče poučne misli, je s časom postal zvezek, v katerega dnevno vpisuješ vse, kar se ti zdi pomembno ali zanimivo zapisati - in narisati - mešanica, "melange" ali "miscelania", "skupna knjiga". Je neke vrste edino odlagališče zate pomembnih ali zanimivih misli in informacij, zbirnik vsega. Pri meni se je nekakšen strokovni raziskovalni dnevnik, v katerega sem pisal citate in izvlečke iz literature in risal sheme in miselne vzorce, spremenil v tak "melange", "sračje gnezdo". Od leta 2000 dalje imam pet urejenih zvezkov formata A4, prav toliko še neurejenih. Zvezek je urejen, ko mu dodaš kazalo: seznam sestavkov in strani, kjer jih najdeš.

"Commonplace book" naj bi se razlikovala od dnevnika in naj ne bi bila urejena kronološko ampak po kategorijah. Mislim, da se lahko oba vidika združita in različne kategorije sestavkov različno obarvajo ali drugače označijo. 

Tak zbirnik ima lahko naslednje rubrike: citate iz literature, izvlečke iz literature ali povzetke, osebna razmišljanja, anekdote, poezijo, recepte, zapise sanj in mističnih doživetij, ustvarjalne ideje in ilustracije. Je odprt za dodajanje novih rubrik. Seveda nas nič ne omejuje, da ne bi poleg zbirnika imeli tudi posebne zvezke za določena področja. Tak poseben dnevnik bi bil recimo intimni dnevnik, dnevnik intimnega doživljanja. To ni "common".

Kako se bomo odločili, ali za več zvezkov ali za en univerzalni zbirnik, je v veliki meri odvisno od okoliščin, v katerih živimo. Upokojenci si lažje izmišljamo vse mogoče, pri zaposlenih pa je poglavitna pozornost namenjena službi, stroki. Starejši imamo druga zanimanja kot mlajši, ženske druga kot moški itd.

Več o tem najdete na pinterestu pod geslom "commonplace book".

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/08/cudoviti-svet-dnevnikov.html

https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/08/knjiga-izpiskov.html