Letni pregled 2010

Dokler sem bil še v službi, je bila moja dejavnost razvidna iz dnevnikov (opomnikov), seveda predvsem službena, od zasebnega pa sem navadno vpisal dneve dopusta in destinacije. Zadnja leta, ko so me malo razbremenili in ko sem se pripravljal na pokoj, sem te dnevnike vodil malo bolj skrbno kot v prejšnji hektičnosti in posamezne dejavnosti in predvsem pisne izdelke tudi dokumentiral s pomanjšanimi kopijami naslovnic ali celih tekstov. Odkar sem v pokoju, vpisujem dnevne dejavnosti v zvezek formata A5, okrajšano. Na koncu leta naredim povzetek in pregled po področjih. Za leto 2010 bom okrajšano povzel, kar je v dnevniku bolj na široko dokumentirano. Začnem z delom, nadaljujem z rekreacijo in kulturo, končam z ljudmi, s katerimi sem imel kakšne opravke.
PISANJE: napisal sem predgovor k novi knjigi Marjane Kovačič Dobrofarkt II. S pismom bralca sem se v Delu odzval na članek A. Ihana o zdravstvu, napisal predgovor k zborniku povzetkov raziskav, ki jih pripravlja FSD (še ni objavljeno). Pripravil sem PP-predstavitve o kvalitativnem raziskovanju za seminar na VŠZNJ. Pisal sem dnevnik Efemeride-I, blog Efemeride (16 prispevkov), Kvalitativno (gl. spodaj) in bloge na FB (24) in Netlogu (45). Blogi na različnih mestih se delno ponavljajo. Na Netlogu so tudi samo kakšni preneseni vici in podobna šara. 
STROKOVNO DELO: Na FSD sem pripravil postopek za ustvarjanje slovarja soc. dela preko interneta v Google docs. Takoj po novem letu sem imel predavanje o akcijskem raziskovanju v okviru Načrtovanja raziskav na FSD. Imel sem predavanje Uvod v kvalitativno raziskovanje v zdravstveni negi na VŠZNJ in seminar o kvalit. raziskovanju prav tam. Bilo je še nekaj konzultacij za diplomo (M. T., I. Z.), mentorstvo enega magisterija (D. G.) in konzultacije za disertacijo (Ž. T.). Odprl sem poseben blog 'Kvalitativno' za VŠZNJ (objavil 14 prispevkov).
BRANJE: 15 naslovov knjig, nekaj od tega je razvidnih na robu EF. Od časopisov spremljam Delo, včasih Dnevnikov objektiv in revije Nat. Geo., Sci. Ill., Pogledi, občasno druge.
GLEDALIŠČE: V Drami sva si ogledala 5 predstav: Roberto Zucco, Pot v Jajce, Julij Cezar, Platonov (najboljša), Bumbar. Dve predstavi sva izpustila; bova skušala nadoknaditi do konca sezone.
KONCERTI: 3 koncerti zlatega abonmaja: Akademija Detmold, Praška komorna filharmonija, Simfoniki iz Sao Paula in Carreras v Stožicah.
PLESNA TEKMOVANJA: Spremljala sva Anine nastope, mislim da dvakrat, v Urški.
RAZSTAVE: Ogledal sem si tri likovne razstave: Picasso/Clave, Mladi slov. likovniki, Jurij Kalan/Robert Lozar.
SEJMI: Frankfurt po Frankfurtu in Slov. knjižni sejem.
KINO: Avatar in Gremo mi po svoje.
ŽURI, GAVDE: 2 70-letnici, moja in svakova.
IZLETI: Rašica-Dobeno, Ajdovščina-Rilkejeva pot, Tamar, Sv. Ana-sv. Jožef, Sv. Anton/Pohorje, Jezersko, Zbilje (kolo), Brdo/Lukovica-Pšajnovca, Ilova gora, Mojstrana.Kr. gora (kolo), Pasja ravan, Strunjan.
SPREHODI: poleg običajnega Žalskega parka še Golovec, Rožnik, Lipoglav.
LETOVANJE: Solaris (Tar-Poreč).
POTOVANJE: Križarjenje s Costa Sereno do Kanarskih o. in Madeire.
LIKOVNO: Fotografiral sem, urejal fotografije, nekaj malega risal, naslikal 3 akrile in en pastel.
SPLET: Registriran sem na FB, WAYNU, Netlogu, Scribd, LibraryThing; zdaj sem se zbrisal iz Po-srcu-mladi. Spletu in komunikaciji po spletu sem posvečal več časa in energije, kot je zame dobro. Po eni strani je v življenje vnašalo živost, po drugi pa nemir.
LJUDJE: Veliko veselja sem imel z vnukinjo Larjo; spremljal sem uspehe vnukinje Ane, prvovrstne športne plesalke; v družini se razumemo, mislim na vse tri družine. Puščajo mi veliko časa za moje dejavnosti, za kar sem jim hvaležen. Načrtov, da bi obiskal sorodstvo, nisem uresničil. Obiskal sem 90-letno sestrično v domu upokojencev. Na obisk sta po dolgih letih prišla mladostna znanca, ki sta se spoznala pri nas in kasneje poročila. S sosedi v ulici smo se razumeli, bila sva na vikendu enega od njih. Nekdanji študentje so me prosili za nasvete pri svojih nalogah; posebno sem se posvečal tistemu, ki pripravlja disertacijo, tako da sva se kar zbližala in me to veseli, pa še vsakokrat, ko se srečava, mi prinese črnogorsko vino Vranac PRO CORDE. 
NAJPOMEMBNEJŠA DOŽIVETJA: LLarja, mir in razumevanje v družini, križarjenje, predavanja na VŠZNJ.
DOGODEK LETA: Frankfurt po Frankfurtu.

Slovenija 1945

Knjigo z gornjim naslovom in podnaslovom 'Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni' sem kljub temu, da je kar zajetna (345 strani), hitro požrl. Opisuje usodo domobrancev in protikomunističnih katoliških družin, ki so se ob koncu vojne pred zmagovitimi partizani zatekli na avstrijsko Koroško, na Vetrinjsko polje, kjer so si postavili taborišče. 12.000 so jih Angleži z zvijačo poslali nazaj v domovino, kjer so jih pripadniki Titove armade ob asistenci slovenske partizanske tajne policije brez sodbe pomorili v kočevskih gozdovih in zmetali v jame, 6000 pa jih je ostalo v Avstriji in se kasneje razselilo po svetu, največ v Argentino. To najbolj grozno in zavrženo dejanje slovenske zgodovine so nam dolgo prikrivali, tako da vse do konca starega režima nismo poznali konkretnih dejstev. Trije vidiki so mi vzbudili pozornost.
Knjigo sta napisala dva Angleža. Prvi avtor, kveker in pacifist, je kot humanitarni delavec delal v taborišču v Vetrinju in spremljal Slovence tudi v druga taborišča, kamor so jih selili, ter bil priča repatriacijam. Drugi, njegov pomočnik, je kot dopisnik Reutersa po vojni poročal iz Vzhodne Evrope, je pa poročen s Slovenko. Občudujem visoko etičnost človeka, ki je brez kake posebne osebne koristi ali ozkega političnega interesa zbral gradivo in popisal zgodbo pripadnikov drugega naroda, kar je naporno in odgovorno delo, samo zato, da bi pokazal na podlo prevaro, ki so jo zagrešili pripadniki njegovega lastnega naroda, za katero se še niso opravičili, na zločin velikih razsežnosti in na v nebo vpijočo krivico, ki je bila s tem prizadejana ljudem, ki so bili potisnjeni v kolaboracijo, ali pa niso zagrešili drugega, kot da so bili goreči katoliki in nasprotniki komunizma.
Drugo, kar me je presenetilo, niso toliko opisi repatriacije (vrnitev v domovino - kakšen evfemizem) in morije, ki so zdaj že dokaj dobro znani, kolikor neverjetna organizacija, kakršno so vzpostavili begunci v taboriščih, če jim le niso tega preprečevali angleški komandanti. Kljub pomanjkanju materiala in sredstev sploh, so poleg tega, da so zgradili bivališča, vzpostavili najnujnejše institucije skupnosti: kuhinjo, šolo, cerkev, ambulanto in omogočili mladim dokončanje osnovne šole in gimnazije (priznane od oblasti), preden so jih razselili. Imeli so svoje vodstvo skupnosti, svojo cerkev in duhovnike, svoj profesorski zbor, svoj pevski zbor in glasbeno skupino. Naj nam je njihova zagrizena klerikalna ideologija všeč ali ne, lahko njihovo organizacijo, delavnost in skrb za skupnost samo občudujemo. Občudovanja vredno je tudi, kako so se znašli v deželah, kamor so se razselili (v Argentini so ohranili popolno slovensko skupnost), čeprav se večina ni povzpela visoko, so pa pridno delali tudi najnižja dela, da so preživeli družine.
Občudovanja vreden je slog tega dela. V njej se stvarni opisi in komentarji prepletajo z navedbami iz dokumentov (dnevnikov) iz tedanjega časa in intervjujev, ki sta jih avtorja izvedla sedaj. K vtisu avtentičnosti prispevajo fotografije, posnete v taborišču.  Vse to je smiselno urejeno, tako da se knjiga bere kot roman. Kot kvalitativni metodolog jo lahko priporočim kot zgled strukture poročila o kvalitativni raziskavi. Times Literary Supplement jo je izbral za knjigo leta 2005.

Preživetje naroda

Knjigo Tineta Hribarja Preživetje naroda sem prebral ravno pred mesecem dni, tako da so mi glavni poudarki že izpuhteli in moram ponovno listati. Knjiga je zbirka člankov o - ohlapno rečeno - politiki, člankov, ki so nastali po osamosvojitvi. Razdeljena je na tri dele: Ideologija in politika, Etika in kultura, Temeljni zakon slovenske suverenosti (o Ustavi). Zame so bili zanimivi opisi podrobnosti v zvezi z osamosvojitvenim dogajanjem in posameznimi akterji, po drugi strani pa vrednotna, etična izhodišča Hribarjevega delovanja in kritike, navsezadnje tudi politična stališča. Knjiga je obsežna (preko 400 strani) in niti približno ni mogoče povzeti vsega pomembnega. Zato samo nekaj 'ocvirkov'. Začnimo z etiko.


Svetovni etos (= 'religija človeka kot človeka'; projekt Hansa Kuenga) je minimalni etični temelj, skupen vsem etikam in religijam: 1. dostojanstvo človeka, 2. svetost življenja (= odprava smrtne kazni), 3. Posvečenost mrtvih (= dostojen pokop), 4. Zlato pravilo: 'ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi'. H. dosledno uporablja te kriterije pri vrednotenju dejanj političnih akterjev. Nasprotuje ZDA, ker imajo smrtno kazen; obsoja RKC, ker dopušča smrtno kazen in je dvolična: obsoja splav kot gnusen zločin, zdravnika izobči, ne izobči pa tistih, ki izrečejo, podpišejo in izvedejo legalno smrtno kazen. H. zatrjuje obstoj civilne religije (zavezanosti k skupnim nereligioznim vrednotam). 'Evropski ateizem... zavrača vero v Boga, verjame pa v brezpogojno veljavnost pravrednot svetovnega etosa...' To je tudi moj etični credo: verjamem v absolutnost teh vrednot, ne verjamem pa v Absoluta - Boga, ne v življenje po smrti.


Za Hribarjevo politično držo sta značilna kritična distanca do komunizma in klerikalizma (ne do kristjanov, katolikov) in pozitivno pojmovan nacionalizem. Komunizmu in klerikalizmu je po njegovem skupna sla po oblasti. Glede na to, da je komunizem v glavnem presežen, je aktualen predvsem klerikalizem, prizadevanje Cerkve in duhovščine najprej za duhovno, moralno oblast (= po njenem edina pristojna za razsojanje o moralnih in etičnih vprašanjih; evangelizacija) nato - ali hkrati s tem - pa za premoč v politiki, za posvetno vladanje, teokracijo. Tudi v tem se strinjam z njim, poudarjam pa, da je treba res skrbno razlikovati med težnjami cerkvene hierarhije, pokorne Vatikanu, in vernimi ljudmi, ki se distancirajo od klerikalizma. - H. nasprotuje temu, da bi se slovenski narod počasi stopil s kakim večjim narodom ali z neko nadnacionalno množico (včasih proletarcev, zdaj morda - tega H. ne omenja - Evropejcev, kozmopolitov, internacionalistov ipd.). Želi, da bi ta narod preživel; da bi preživel celo, če njegova država - ki ga je razočarala - propade. Preživel je brez svoje države tisoč let, najprej kot ljudstvo, kasneje kot samozavedajoči se narod in na koncu kot nacija, tj. kot narod s svojo državo.


H. natančno opisuje svojo vlogo v osamosvojitveni zgodovini in razvidno je, da je kot duhovna avtoriteta usmerjal te dogodke, dal pobudo za nekatere ključne odločitve in preprečil nespametne poteze drugih. Naletel pa je tudi na nasprotovanje v svojem lastnem taboru in nekaj ključnih njegovih zamisli se ni uresničilo - v preambuli k Ustavi ni omenjena svetost življenja (nasprotovali so povezani liberalci in klerikalci), na spomeniku žrtvam povojnih pomorov (nasprotuje temu, da bi temu rekli 'poboji', ker se pobije žival, ne človeka) ni napisa 'Žrtvam vojne in revolucije' (namesto 'Žrtvam vojne in povojnih usmrtitev'; 'usmrtitev' je izvršitev sodbe, oni pa so bili pomorjeni brez sodbe). Tudi tu ne najdem protiargumentov.


H. je občutljiv in brezkompromisen kritik. Zato ni čudno, da je tudi v ravnanju svojih somišljenikov opazil nedoslednosti in jih kritiziral. Tako so se mu zamerili eden za drugim (se jim je zameril). Na koncu bralec upa, da mu bo vendar ostal še kdo, ki nima madeža. In že se razveseliš: No, Bučar je ostal; z njim in Pahorjem je H. nasprotoval arbitraži. Potem pa prebereš, kako očita Bučarju, da je po tem požrl besedo in izjavil, da je bila tista Hribarjeva izjava, da nas je Hrvaška okupirala, res malo preostra. Tragično za dobrega človeka in velikega misleca. Nauk zame: Vsaj prijateljev ne sodi preostro; samo ljudje so v navzkrižju okoliščin.