Glasoval sem za pisatelja

V tednu med Božičem in Novim letom so me z Dela po telefonu povprašali, kdo je po mojem mnenju osebnost leta 2010. Hotel sem kar takoj odgovoriti, saj sem vedel, kdo so nominiranci. Pa mi punca, ki je spraševala, ni pustila, ampak je morala svoj postopek izvesti tako, kot so ji ukazali. Prebrala mi je kratko informacijo o vsakem nominirancu, nato pa sem povedal svojo odločitev. Odločil sem se za pisatelja Borisa Pahorja.

Je res osebnost. Kot tržaški Slovenec je pod fašizmom pa tudi kasneje v italijanski demokraciji preživel poniževanje, zaničevanje, zatiranje, nato pa še najhujšo preizkušnjo, nemško koncentracijsko taborišče. Po vojni je prepoznal slepilo totalitarnega komunizma in si ves čas prizadeval za demokracijo. Kot Kocbekov prijatelj je zaslužen, da je Kocbek izpovedal resnico o povojnih pomorih. Svojo medvojno izkušnjo je Pahor umetniško prepričljivo izpovedal v Nekropoli, literarnem delu, ki je kljub turobni tematiki berljivo, saj je neposredno pričevanje, izpovedano z analitično globino in čustveno odmaknjenostjo hkrati, ki olajšata soočenje z grozotami, ki jih opisuje. Njegova pokončna drža, trdnost vrednot in konsistentnost njegovih stališč in delovanja, prava kraška trma, so občudovanja vredni. Navsezadnje je tudi njegova starost dosežek, saj človeku sploh ni tako lahko dolgo živeti; preživeti, kar je preživel on in ostati klen in bister pa je dosežek etično trdne osebnosti - pravega značaja. Prebral sem poleg Nekropole njegovo Dihanje morja in Zgodbo o reki... Je pravi pisatelj, ki zna ustvariti vzdušje in te blago zaziblje v pripoved.

Med drugimi nominiranci sta mi najbližja organizatorja čiščenja odpadkov (Petra Matos in Aleš Pevc), ker sta nakazala novo obliko povezovanja ljudi pri uresničevanju skupnih vrednot, mimo države in obstoječih organizacij. Na tretje mesto bi uvrstil Boscarola zaradi vrhunske inovativnosti in prodorne poslovnosti. Za njim je pa lahko vrstni red tak, kot so ga določili bralci.