Letni pregled 2011

Tudi v letošnjem pregledu sledim svojemu ustaljenemu načinu prikazovanja letne 'inventure'.
PISANJE: Letos nisem napisal omembe vrednih javnih objav, tudi ne študijskih pripomočkov. Pisal sem dnevnik Efemeride-I, blog Efemeride (43 prispevkov, od tega 2 čisto likovna). Predvsem pri pisanju Efemerid sem podvojil lansko število prispevkov. Včasih potem kak prispevek objavim še na FB. Na Netlogu nisem bil aktiven in ga bom verjetno opustil.

STROKOVNO DELO: Na FSD nisem nič sodeloval. Kot že lani sem imel na magistrskem študiju VŠZNJ dva popoldneva predavanj o kvalitativnem raziskovanju. Nekaj malega konzultiranja za disertacijo Ž.T. Blog 'Kvalitativno' je sameval. Proti koncu leta sem za objavo v Sd pripravil poročilo nekdanje študentke K.M.S. Počastitev na Univerzi.
BRANJE: 22 naslovov knjig, kot je razvidno na robu EF. Od časopisov spremljam Delo, Dnevnikov objektiv že tudi kar redno in revije Nat. Geo., Sci. Ill., Pogledi, občasno druge (Global, Mladina, SA Mind, PT, Psychologies). Predihal sem celotni opus D. Merca.
GLEDALIŠČE: V Drami sva si ogledala 5 predstav: V Damask, Beneški trgovec, Slike z usmrtitve, Malomeščani, Ljubezen in država.
KONCERTI: 3 koncerti zlatega abonmaja: Akademija Bysantina, Državni simf. orkester Nove Rusije, Beethovnov orkester iz Bonna; in 4 koncerti SF: Dvorak/Mahler/Chaslin, Sibelisu/Janaček/Smetana, Penderecki/Beethoven/Brahms, Bersa/Hačaturjan/Arnič.
PLESNA TEKMOVANJA: Spremljala sva Anine nastope, mislim da dvakrat, v Urški.
RAZSTAVE: Ogledal sem si likovno razstav J. Zalokarja.
SEJMI: Frankfurt po Frankfurtu in Slov. knjižni sejem.
KINO: Socialno omrežje, Stanje šoka, Pisma sv. Ni., Traktor, ljubezen….
ŽURI, GAVDE: družinsko kosilo na Trebeljevem.
IZLETI: Tamar, Strunjan, Sv. Jakob, Kurešček, Planina nad Vrhniko, Gradiško jezero, Brezjanska pot miru, Pako pri Borovnici, Mangrtska jezera (kolo), Bibione, Janče, Po Ljubljanici. Na Gabrovko sva šla večkrat, posebno jeseni, ko sva pospravila sadje.
SPREHODI: poleg običajnega Žalskega parka še Golovec, Rožnik, Lipoglav.
LETOVANJE: Solaris (Tar-Poreč), nekaj jadranja z Maretom kot skiperjem po Medulinskem zalivu.
POTOVANJE: Križarjenje z Louis Majesty: Genova-Marseilles-Malta-Katakolon (Olympia)-Nauplion (Peloponez)-Ašdod (Jeruzalem, Betlehem)-Kreta (Heraklion-Knossos)-Neapelj-Genova.
LIKOVNO: Fotografiral sem, urejal fotografije, nekaj malega risal (objavil na EF).
SPLET: Registriran sem na FB, WAYNU, Netlogu, Scribd, LibraryThing. Dodal sem Evernotes.
LJUDJE: V 90. letu je umrl moj najljubši stric. Veliko veselja sem imel z vnukinjo Larjo, ki je zdaj dopolnila 3. leto. Obiskal sem 90-letno sestrično v domu upokojencev. Internetni prijatelji/ce.
NAJPOMEMBNEJŠA DOŽIVETJA: LLarja, križarjenje, nepričakovano prijateljsko srečanje s S. in J. v Bibionu.
DOGODEK LETA: Zanimivo križarjenje.
OCENA: Življenje teče v ustaljenih kolesnicah brez posebnih pretresov. Razvidno je, da sem se manj ukvarjal s stroko in drugimi resnimi zadevami, več časa je šlo za branje, pisanje, gledališče, koncerte, celo kino in izlete.

Z okna: skice

Oseminšestdeset

To je odziv na komentar Ranke Ivelja, z naslovom Oseminšestdeset, v Dnevnikovem objektivu (3.12.11), kjer zagovarja študentske proteste, predvsem zasedbo Filozofske fakultete, in okrca njihove nasprotnike, predvsem dr. Štuheca, ki meni, da bi morali študentje uveljavljati svoje zahteve znotraj demokratičnih procedur in v institucionalnih okvirih, in dr. Hladnika, ki je študente, ki so protestno zasedli predavalnico, kjer naj bi imel predavanje, pozval, naj mu dopustijo, da predava po urniku.

Če je "cinično podcenjevanje gibanja 15o ... ne le zgodovinsko in sociološko slepo, ampak preprosto neracionalno", kakšno je tedaj zagovarjanje tega gibanja glede na to, da piska sama ugotavlja, da se je "ves potencial upora (leta 68, op. pis.) ... integriral v razmah tipa kapitalizma, ki ga v veliki meri označuje poglabljanje socialnih razlik, kar je v popolnem nasprotju z vodilnimi idejami študentskega upora..."? Piska dalje ugotavlja, da so "...študentski upori potekali ... zmedeno, protislovno in tudi zato s pičlimi neposrednimi rezultati." Mar ne sledi iz tega, da jih upravičeno ocenjujejo nenaklonjeno? Ali naj bi ravno zaradi tega, ker so bila tudi pretekla gibanja zmedena, naivna in neučinkovita, tudi to sedanje, sklicujoč se na "zgodovinski spomin", ocenjevali prizanesljivo? Kot da postane ponavljanje šibkosti krepost. Znano je tudi, da se vodje takih uporov in 'revolucij' kmalu dokopljejo do lepih položajev v etablirani politiki in drugih ustanovah, ki so jih prej kritizirali; znan primer je revolucionarni 'jurišnik' Joschka Fischer, kasnejši nemški zunanji minister, pa tudi v domačih logih ni drugače. V zagovor gibanja navaja piska, da vsa ta gibanja povezuje ista "emancipatorična ideja" - "znova vzpostaviti nadzor nad lastnim življenjem" ..."proti represiji in dehumanizirajočim družbenim razmeram". To so lepe besede, primerne za vse čase in za nič konkretnega. Z njimi je mogoče utemeljiti karkoli.

Skratka, tudi tisti, ki se s cilji teh gibanj strinjajo, naj bodo formulirani še tako posplošeno in megleno, imajo dovolj razlogov, da nad takimi »zasedbami« niso navdušeni.

Študentske proteste kljub temu ocenjujem naklonjeno, ker so upor proti razmeram, tako splošnim družbenim kot razmeram v visokem šolstvu. Gornji splošni emancipacijski cilji se konkretizirani glasijo: proti finančnim lobijem, proti bančnemu pohlepu, proti prekarnemu delu, za kakovostno visoko šolstvo, za svobodo raziskovanja, proti bolonjski reformi, proti šolninam. Če odštejemo bolonjsko reformo in šolnine, ki sta sporni temi, bi težko našli koga, ki ne bi teh zahtev podprl. Prav je, da grejo mladi s temi zahtevami na ulico, da se tako skozi mladostno energijo izrazi splošno nezadovoljstvo in splošna volja po spremembah. Nisem pa prepričan, da je enako prav, če zasedejo šolo.

Če je bila zasedba Filozoske fakultete predvsem izraz nezadovoljstva s študijskim režimom in nezavidljivim socialno-ekonomskim položajem študentov, tedaj je bilo sredstvo protesta primerno vrsti nezadovoljstva in ciljem gibanja. Z zasedbo so študentje izsilili pogovor o težavah, ki jih pestijo, in temu fakulteta mora prisluhniti in zadeve urediti v dogovoru s študenti oziroma upoštevati njihova stališča pri vodenju svoje politike. Če pa so protestirali proti finančnim malverzacijam in dokapitalizaciji bank z davkoplačevalskim denarjem, tedaj ne vidim, kako naj bi zasedba neke šole pripevala k drugačnemu reševanju krize. Zato po svoje razumem tudi profesorja, ki se je uprl motenju pouka. Tudi resen znanstvenik je upornik, ki kritizira ustaljene koncepte in teorije in konstruira ustreznejše; ki si prizadeva za plemenite cilje. Tudi on ima pravico do »nadzora nad svojim življenjem«. Prav tako se ne strinjam, da bi morale humanistične fakultete, ker so humanistične, trobiti v isti rog z levičarsko politiko in se obnašati 'politično korektno', kot da je edino levičarska politika humana.

Vir: Ranka Ivelja, Oseminšestdeset, Dnevnikov objektiv, 3.12.11