Če je "cinično podcenjevanje gibanja 15o ... ne le zgodovinsko in sociološko slepo, ampak preprosto neracionalno", kakšno je tedaj zagovarjanje tega gibanja glede na to, da piska sama ugotavlja, da se je "ves potencial upora (leta 68, op. pis.) ... integriral v razmah tipa kapitalizma, ki ga v veliki meri označuje poglabljanje socialnih razlik, kar je v popolnem nasprotju z vodilnimi idejami študentskega upora..."? Piska dalje ugotavlja, da so "...študentski upori potekali ... zmedeno, protislovno in tudi zato s pičlimi neposrednimi rezultati." Mar ne sledi iz tega, da jih upravičeno ocenjujejo nenaklonjeno? Ali naj bi ravno zaradi tega, ker so bila tudi pretekla gibanja zmedena, naivna in neučinkovita, tudi to sedanje, sklicujoč se na "zgodovinski spomin", ocenjevali prizanesljivo? Kot da postane ponavljanje šibkosti krepost. Znano je tudi, da se vodje takih uporov in 'revolucij' kmalu dokopljejo do lepih položajev v etablirani politiki in drugih ustanovah, ki so jih prej kritizirali; znan primer je revolucionarni 'jurišnik' Joschka Fischer, kasnejši nemški zunanji minister, pa tudi v domačih logih ni drugače. V zagovor gibanja navaja piska, da vsa ta gibanja povezuje ista "emancipatorična ideja" - "znova vzpostaviti nadzor nad lastnim življenjem" ..."proti represiji in dehumanizirajočim družbenim razmeram". To so lepe besede, primerne za vse čase in za nič konkretnega. Z njimi je mogoče utemeljiti karkoli.
Skratka, tudi tisti, ki se s cilji teh gibanj strinjajo, naj bodo formulirani še tako posplošeno in megleno, imajo dovolj razlogov, da nad takimi »zasedbami« niso navdušeni.
Študentske proteste kljub temu ocenjujem naklonjeno, ker so upor proti razmeram, tako splošnim družbenim kot razmeram v visokem šolstvu. Gornji splošni emancipacijski cilji se konkretizirani glasijo: proti finančnim lobijem, proti bančnemu pohlepu, proti prekarnemu delu, za kakovostno visoko šolstvo, za svobodo raziskovanja, proti bolonjski reformi, proti šolninam. Če odštejemo bolonjsko reformo in šolnine, ki sta sporni temi, bi težko našli koga, ki ne bi teh zahtev podprl. Prav je, da grejo mladi s temi zahtevami na ulico, da se tako skozi mladostno energijo izrazi splošno nezadovoljstvo in splošna volja po spremembah. Nisem pa prepričan, da je enako prav, če zasedejo šolo.
Če je bila zasedba Filozoske fakultete predvsem izraz nezadovoljstva s študijskim režimom in nezavidljivim socialno-ekonomskim položajem študentov, tedaj je bilo sredstvo protesta primerno vrsti nezadovoljstva in ciljem gibanja. Z zasedbo so študentje izsilili pogovor o težavah, ki jih pestijo, in temu fakulteta mora prisluhniti in zadeve urediti v dogovoru s študenti oziroma upoštevati njihova stališča pri vodenju svoje politike. Če pa so protestirali proti finančnim malverzacijam in dokapitalizaciji bank z davkoplačevalskim denarjem, tedaj ne vidim, kako naj bi zasedba neke šole pripevala k drugačnemu reševanju krize. Zato po svoje razumem tudi profesorja, ki se je uprl motenju pouka. Tudi resen znanstvenik je upornik, ki kritizira ustaljene koncepte in teorije in konstruira ustreznejše; ki si prizadeva za plemenite cilje. Tudi on ima pravico do »nadzora nad svojim življenjem«. Prav tako se ne strinjam, da bi morale humanistične fakultete, ker so humanistične, trobiti v isti rog z levičarsko politiko in se obnašati 'politično korektno', kot da je edino levičarska politika humana.
Vir: Ranka Ivelja, Oseminšestdeset, Dnevnikov objektiv, 3.12.11
Ni komentarjev:
Objavite komentar