Peter L. Berger, Vprašanja vere

s podnaslovom Skeptična pritrditev krščanstvu. Peter L. Berger je ugleden sociolog, "eden najuglednejših" je zapisano na ovitku knjige, pri nas široki družboslovni javnosti znan kot soavtor dela Berger in Luckman, Družbena konstrukcija realnosti. Lahko rečem, da imam precej trdno stališče glede vere in religije (kar se pri mojih letih že spodobi), vendar ne tudi podrobno izdelano. Tu tega ne morem razlagati. Lahko rečem le, da so me evangeliji ganili in da imam Jezusa iz Nazareta v marsičem za življenjski zgled. Njegove prilike in vse njegovo ravnanje si skušam po svoje razložiti, ne da bi poznal teološko literaturo; pravim, da je bil prvi eksistencialist (pa se o prvenstvu ne mislim pričkati). Zato rad o teh rečeh kaj preberem. Teološka apologija religiozne vere me pravzaprav ne zanima; je sama v sebi sklenjena in zaprta. Zanimajo me, na primer, interpretacije Nove zaveze, ki iščejo in zaznavajo odmeve starih prilik v dušah modernih ljudi. Kako ne bi segel po knjigi laika, široko razgledanega, razumnega, inovativnega sociologa, za katerega domnevaš, da ni teološki doktrinar, in da bo sporočil to, kar iščem sam: odziv njegove duše na sporočila človeka, ki se je od malega zavedal svoje temeljne ranjenosti in razpetosti na križ? 

Kakšno razočaranje! Berger, za laika kar teološko poznavalsko, razprede svojo pritrditev krščanstvu okrog posameznih sintagem krščanske vere (tropičja označujejo prelome poglavij): 


"Verujem ... v Boga ...  Očeta vsemogočnega, ... stvarnika nebes in zemlje, ... in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ... ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device, ... trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen, ... šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa, sedi na desnici Boga očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. ... Verujem v Svetega Duha, ... sveto katoliško cerkev, občestvo svetnikov, ... odpuščanje grehov, ... vstajenje mesa in večno življenje."


V vsakem poglavju začne razmišljanje z zdravorazumskim odzivom, povzame nato misli teologov, pride do pasti in slepih ulic razuma, do protislovij, ki bolje utemeljujejo nevero kot vero, da bi na koncu emfatično pritrdil veri - vsemu dobesedno tako, kot je navedeno zgoraj, v maniri najbolj zvitega preobračalca besed, tako da se vse izide v najbolj konzervativni formuli. Zavrne celo teološke interpretacije, ki se odmikajo od te vere; ki starim obrazcem iščejo ustreznice v doživljanju sodobnega človeka. Za ilustracijo tega početja, ki mu ni mogoče reči mišljenje ampak zgolj pričevanje vere, naj bo dovolj samo primer interpretacije vstajenja.


Potem ko Berger prizna, da ni nobenega zgodovinskega dokaza o vnebovzetju (da o fizikalnih pomislekih ne govorimo) in ko pravi, da bi njemu zadostoval navaden policijski zapisnik (s čimer je užalil teologa, s katerim se je bil pogovarjal), zatrdi, da vernik tudi ne potrebuje nobenega dokaza. Kar je res. Poigra se z mislijo, kaj bi bilo, če bi po televiziji predvajali dokumentarec o tem, kako so Kristusovi učenci odprli grob, ukradli truplo in razglasili, da je šel Učenik v nebesa. Vse to ne bi prizadelo vere verujočih. Spet ima prav. Pravi tudi, da Jezusova zgodba ne bi bila nič kaj zanimiva, če ne bi od mrtvih vstal, in tako posredno priznava, da je ta mit potreben za ohranjanje vere. Spet za vernika presenetljiv uvid. Ampak zakaj potem on v to veruje, če je razkril ves mehanizem mita in ga odčaral? Pravijo, da pri povzdigovanju, vrhuncu maše, v obliki nekvašenega kruha verniki zaužijejo Kristusovo telo, in v obliki vina njegovo kri in ga tako ponotranjijo. Zaužitje kruha in vina simbolizira vernikom ponotranjenje, sprejetje Kristusa, njegove drže. Tako je tudi z vstajenjem. Je zgodba, mit, ki simbolizira dejstvo da je Kristus "neznansko močna bit", ki je kot ideja, kot nepozaben zgled, preživela Jezusovo telesno smrt. Tudi to sprejmem. (Vsi ki pišemo, bi radi, da bi nas naše misli preživele.) Toda Berger pravi, da tako sprejemanje "Jezusa kot učitelja inovativne nravnosti ali kot duhovnega vzornika" ni podprto z Novo zavezo. Bergerju in vsem pravim vernikom gre za odrešitev sveta, za kozmično odrešitev. Kristus ni samo Učenik, je Odrešenik. Kristus je "odrešenjska moč Boga" in je obstajal ne le pred zemeljskim življenjem Jezusa ampak pred stvarjenjem sveta. "Sprejeto je" - dogmatično zatrdi sociolog qua amaterski teolog - "da je bil /Kristus/ dejaven zunaj svoje empirične življenjske dobe - ko je vstal od mrtvih, šel v nebesa in mu je usojeno, da se vrne v slavi in ustanovi kraljestvo, ki ga je napovedal. Te trditve obsegajo odrešenje kot kozmični dogodek, kot vdor Božje moči v ta svet" (str. 119). Veruj, kdor moreš! (Na rob sem pripisal "STAR WARS").


Berger pribije, zavračajoč liberalna teologa Bultmanna in Tillicha, da se ne strinja "z vsako opredelitvijo, ki razlaga Kristusa kot simbol človeških eksistencialnih kategorij in s tem zamegljuje kozmično resničnost njegovega odrešenjskega dela" (str. 119). No, v to ultrakonservativnost kozmične odrešitve pač ne morem verovati. Prepričan sem tudi, da je v Evangelijih kaj malo osnove za to vero.


Podnaslov Bergerjeve knjige bi moral biti: "Sploh ne skeptična pritrditev krščanstvu", naslov bi se bolje glasil "Volja do vere", kajti za to gre - za težave vernega razumnika, ki jih navidezno razumsko premaga z voljo do vere. Če bi bil kolega tega sociologa, bi mu rekel: "Berger! Veruj, Bog ti požegnaj, in ne piši knjig o tem!"


Branje mi je bilo zanimivo, kravžljali so se mi možgančki, zvedel sem na kratko in razumljivo povzeto za marsikatero teološko stališče. Na koncu se je utrdila moja brezbožna vera, tako kot se je Bergerjeva ultra-religiozna vera. V nasprotju z Bergerjem ne potrebujem ne Boga ne odrešitve ne svoje ne kozmične. Povsem sprijaznjen sem s potovanjem v nič, osebnim in kozmičnim - edino je, brez nadaljevanja, nezastrto z mitom večnega življenja, prelestno, živo, polno ljubezni.


Če bo volja, bom pripravil podrobnejšo analizo za posebno stran bloga.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.