Zima nas je letos dolgo, predolgo nadlegovala. Ni se, nadležna obiskovalka, poslovila ne po prislovičnih treh dneh, ko je vsakega gosta dosta, ne po treh mesecih, ko jo je že preganjala koledarska pomlad. Ona pa nič. Tako smo si želeli malo sonca, malo toplote, da ni čudno, da sem se brez posebnega razmišljanja odzval na akcijsko nekoliko znižane cene in se z boljšo polovico povabil na križarjenje po Zahodnem Sredozemlju - 'zahodnem' pomeni zahodno od italijanskega škornja.
Malo sitno se je deževnega marčevskega dne ob štirih zjutraj spraviti v taksi in nato v kombi in nato osem ur cijaziti do Genove. Ampak ko se navadiš, gre. Pač del pustolovščine.
V Genovi smo malo pred poldnem; vkrcanje se po napovedi v sporedu začne šele ob 14h. Sopotniki s kombija pravijo, da gredo za ta vmesni čas v mesto, midva pa nisva navdušena nad tem, da bi z dežniki hodila po vetrovnem pristaniškem mestu, naj skriva še taka čudesa. Praviva, da greva kar v čakalnico; tam se dobi kaj za pod zob, v bližini so naprave za dovajanje in odvajanje tekočin v telo in iz njega, potem se je itak treba postaviti v vrsto, čim prej si tam, tem bolje. In tako se napotiva kar v terminal. Tam so prijazne stevardese, ta ti pregleda potne listine, ta odvzame kovček in ga da na tekoči trak, tam ti nekdo ponuja cenejše pijače, pomikaš se od mize do mize in - nenadoma sva na ladji, v svoji kabini na 11. palubi.
Poldne je preč in midva sva že na ladji. Kako to? Mar niso rekli, da bo vkrcanje šele ob 14h? Ja, ampak so se premislili - v dobro potnikov. Super. Fino, da nisva šla v mesto, v dež in veter. Kabina je krasna, pompejansko rdeče stene, lepe slike, krasno temno rdeče-črno posteljno pregrinjalo.
Pred kabino naju je že čakal eden od dveh kovčkov, moj, drugi bo prišel kmalu. Nekdo potrka, odpreva, pred vrati je majhen koščen možic s poševnimi očmi. 'Jaz sem vaš stjuart, Ta-Pa-Ta, vam želi prijetno potovanje in vse jaz poskrbi, če vi kakšna potreba, poklicati mene.' Od kod pa je gospod? Iz Indonesia.
Aja, lepo, hvala.
Malo se razgledava, malo zlekneva, potem greva pogledat, kaj je na višjih palubah, to pomeni, kje so jasli za to tisočglavo živino. Medtem bojo prinesli ženin kovček. Ko prideva nazaj, kovčka še ni. Vraga, kaj mečkajo. Pokličeva sobarja. Jes, sir, ja, nerodno, vem, veste, veliko kovček, se trudimo. Dobro, bova še malo počakala. Potem nenaden preblisk: Ti, a nista tista dva, ki smo se skupaj pripeljali sem, šla na neko drugo ladjo; ki izpluje ob petih? Kmalu bo pet. Kaj pa če so kovčke zamešali in je šel na ono drugo ladjo?
Panika. Pokličem recepcijo. Ja, gospod, hm, mogoče je problem varnosti, security problem, pridite dol. Od recepcije naju prijazen mladenič pelje še nižje, na 4. palubo, povsod je belo oblečeno osebje, kuharji. Zavijemo v neko halo. Tole je zelo 'restricted area', zelo zavarovano območje, važno pravi mladenič. Opaziva vrsto kovčkov. Lej, moj kovček, se razveseli žena. Gospa, je v kovčku morda kakšna naprava? Naprava? Neee. Joj, čaki, čaki, mogoče, a veš... Nič ne vem. Odprite. Žena odklene kovček, potegne zadrgo, seže z roko v kovček, na srečo je zadeva takoj pri vrhu. Siv etui. Varnostnik odpre. Taborniški zložljivi jedilni pribor, žlica, vilice. Jasno, saj gremo v Afriko, v puščavo, kaj veš, kaj te tam čaka, vsaj žlico je treba vedno imeti s sabo. Varnostnika naju nekam čudno pogledata, ko nama vrneta pribor. Odpeljeva kovček. Oddahneva se.
Prvo nočno plovbo sladko prespiva. Krasna postelja, ravno prav trda. Okrog osmih zjutraj pristanemo v Civitavecchii. Sobotno dopoldne. Iz pristanišča ne moremo drugače kot z avtobusom, ki nas odloži takoj pri izhodu iz pristanišča in vhodu v mesto.
Čez cesto in že sva v področju za pešce. Trgovine. Zavije v prvo. Tole bo treba dokumentirati. Vstop in izstop iz vsake trgovine. To bo dokazno gradivo v primeru žgočega zakonskega disputa o tem, koliko smo zapravili in koliko nesmiselno zabili časa in kdo si je kaj privoščil in kdo ne itd.
Toda gospa preseneti. Samo v dve trgovinici je zavila. Razočaran sem. Mojega dokaznega procesa ne bo.
Nasprotno, gospa pokaže svojo empatično in dobrodelno plat. Muzikanta sta vesela.
Oba zanima zelenjavni trg. Področje trga. Na obeh straneh temnorjave lesene barake. Zgodovinsko Trajanovo mesto Centumcellae, ustanovljeno AD 106, sosed Rima, pa lesene barake iz grobih desk. Pri nas pa se krešejo kopja arhitektov in mestnih upravljavcev o tem, kakšne naj bojo stojnice na trgu in na novoletnem sejmu. Ampak Krajnci se počutimo domačno, kot bi bili na Gorenjskem.
Če bi dodal še vse druge fotke različne zelenjave in drugih artiklov, bi zgubili voljo do pregledovanja tegale prispevka. Nekaj sem jih posnel zato, ker se učim italijansko; rad bi si doma ponovno ogledal, kako se reče kakšni reči. Koliko vrst pašte! Recimo tale gromozanski regrat, 'puntarella'. Come si prepara? poskušam s svojo italianščino. Ma, se tuole šavje vse vrže pruoč inu se vzame samo srček, tisto najbolj nežno. In se skuha? Kako se reče kuha po italijansko? Mejdun, ne vem. Cuoco? Come? Ma, a se skuha? Cucinare? No, no, se da aglio, česen, na oljček, pa se metne gor. Come spinaccio. Ma ti pa tvoja italijanščina!
Začelo je deževati. Počakava avtobus, ki naju zapelje mimo pristaniških stolpov do ladje.
Še zanimivost o Civitavecchii. Pred leti je neki zasebnik prinesel iz Medjugorja nekaj manj kot pol metra visok kipec Matere Božje in ga postavil v svojem vrtu. Čez nekaj časa je kipec začel točiti krvave solze. Vest o tem je prišla na naslovnice časopisov. Izkazalo se je, da je bila kri res človeška (kar je čudno glede na to, da je bil kipec iz mavca ali nečesa podobnega in da se, kot pravi naša ljudska pesem, ni od skuze rasklo). Da se mavčna Marija ne bi čez zimo prehladila, so jo potem premestili v krajevno cerkev svetega Avguština. Ne vem, če se še joka - zdaj bi se že morala, ko je tudi v Italiji taka kriza. Mogoče je pa vesela novega papeža Frančiška. Ah, o Mariji nič ne vem.
